Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Na stranskem tiru

Marina Golouh, Delo, 15. 11. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Na stranskem tiru Imamo nov domač kratko metražni (črno-beli) film, »Na stranskem tiru«. Ideja: Toni Tršar, režijska realizacija: Jože Pogačnik, kamera (film je bil najprej posnet na 16 mm trak, ker je kamera dostikrat skrita, potlej pa transponiran na normalnega): T. Jakšić, proizvodna oznaka: »Viba film«, kdo ga bo distribuiral, se pa še ne ve. Ob novem kratkometražniku se je takoj vnela polemika med filmskimi in družbenimi delavci in med ocenjevalci (publika ga, kot rečeno, še ni videla). Tema je namreč aktualna, gre za sezonske delavce, ki se zaposlujejo na Slovenskem in so odtod ali pa, in teh je največ, prihajajo iz drugih republik, preživijo na naših gradbiščih svojo sezono ali sezone, stanujejo kakor že, tudi v vagonih na stranskem tiru, spijo tudi po klopeh ljubljanske železniške postaje, jedo kakor že, tudi zanič, in si trdo prisluženi denar hranijo ali pa ga pošiljajo družinam takoj, ker so potrebe nujne. Kako so razpravljalci (po internih projekcijah za filmske poročevalce in kritike ter v klubu poslancev, kjer so se zbrali filmski delavci skupaj s komisijo za ideološka vprašanja pri okrajnem odboru SZDL) film opredelili? Stališče: da gre za (ne nov) primer socialnega dokumentarca, ki določeni družbeni pojav slika in ga skuša (a samo posredno) tudi analizirati. Drugo stališče: da gre za primer snemanja »črne téme«, obdelane čisto, avtentično v svojem zornem kotu. Nasprotje: da je to naša slovenska »črna téma«, vendar ne zgolj dokumentarno verna, temveč s svojimi nameni. Dalje: da je pereč problem prelivanja delovne sile, tragični problem nezraščenosti z miljejem, ekonomski problem razvitejših in nerazvitejših področij posnet pač skozi neki svoj dovolj tipični zorni kot, največkrat s skrito kamero, kot reportažno filmsko pričevanje o živi družbeni temi, pa tudi, če bi skušali že vnaprej analizirati njegove odmeve pri tistih, ki bi morali biti najbolj prizadeti. Tisti navadno takih filmov ne vidijo, podjetja, ki so pa, po drugi strani, za sezonce poskrbela, pa so to storila že pred filmom. Ne da bi želeli filmu (in ne le temu, temveč vsem takim kratkometražnikom, ki se lotevajo aktualne problematike) odreči najvažnejše, namreč dejavni poseg v stvarnost, saj se že dolgo bije boj za to, da bi kratki filmi prišli v svoje avditorije in jih angažirali, in tudi za to, da bi dobili take filme, ki bi svojo družbeno-kritično nalogo opravili človeško in umetniško pošteno a dejstvo je, da film »Na stranskem tiru« ni toliko enkraten, sam zase dovolj močan film, da bi mogel problem popasti »za roge«. Lotil se je resda aktualne teme, ne da bi hotel pri tem razburiti vode in torej vzbuditi pozornost kot konjunkturni modni zanikovalec vseh socialističnih dosežkov, pa tudi problema v celoti, ki je vsekakor širok, vzrastel v družbeno-ekonomski kompleks, ni zamogel razgrniti. Tako smo dobili skice iz boja za sezonske zaslužke, ki puščajo na stežaj odprta vrata vsakršni presoji: pretresljivemu soočenju z življenjem, ki se pred našimi očmi izpolnjuje v vsej bornosti, revolti zaradi zgolj enostranskega, črnega prikazovanja problema, skice torej, ki jih je filmska ideja spela v določeno celoto in ki jih je predvsem posnel dober in potrpežljiv snemalec. Poleg tega da so na TV zaslonu pokazali dva desetminutna slovenska televizijska filma, ki pa sta se lotila iste problematike z objektivno metodo, pokazala torej obe medalji, tudi primere, ko je za sezonske delavce bolje poskrbljeno in živijo v človeka dostojnem okolju. Ne bosta ta dva filma intenzivneje angažirala podjetij, ki imajo opraviti s sezonci, kot Pogačnikov film, ki (kot ga je opredelil nekdo) »slika temo, da bi oko bolj zahrepenelo po luči?« itd. Vsekakor gre za močno kompleksen problem, ki mu ni moč odrejati enega glavnega ali dveh glavnih ali zgolj stranski tir. Slabo bi bilo, če bi o filmu razpravljali s poudarkom kot o izključno črni ali izključno beli témi, ki terja reakcije; žal da film ne nakazuje izhoda, »Na stranskem tiru« ni toliko enkraten, sam zase dovolj močan film, da bi mogel problem popasti »za roge«. Lotil se je resda aktualne teme, ne da bi hotel pri tem razburiti vode in torej vzbuditi pozornost kot konjunkturni modni zanikovalec vseh socialističnih dosežkov, pa tudi problema v celoti, ki je vsekakor širok, vzrastel v družbeno-ekonomski kompleks, ni zamogel razgrniti. Dobili smo torej nov domač kratki film, o katerem je moč izreči taka ali drugačna mnenja glede na njegovo dejansko realizacijo, mu pripisati večjo ali manjšo ustvarjalno svežino (pri tem, ko se svet ukvarja s skrito kamero že dolgo let, pri nas pa smo za zdaj takoj gromko navdušeni, če sploh kam pokuka, čeprav to še daleč ni vse!), ga primerjati z drugimi dokumentarnimi filmi, ki so imeli tudi družbeno-kritično podstat, izrazili pa so jo ali strogo dokumentarno, kot filmska satira, dokumentarno-umetniško poantirano itd. Nevzdržno pa je, da se gremo na Slovenskem spet in spet ogenj v strehi ali pa dobronamerno »različnopisno« in »različnovljudno« polemiko s tako ali drugačno »družbenoškodljivo« ali »družbenokonvencionalno« ali kaj vem še kakšno nalepko ob vsakem novem dokumentarnem filmu. Kratki aktualni filmi so na Slovenskem prava redkost, mar bi nas rajši brigalo, da bi jih posneli več; mar bi ob narejenih bistrili vode (tudi, če je treba, s popolnoma negativno oceno filmske realizacije). Kratki filmi so poleg tega posneti na 250-300 ali nekaj več metrih in zastonj je: ne morejo zaobseči vsega tistega, česar naš slovenski film (predvsem tudi igrani) ne dà, kar bi pa moral dati, nekonjunkturno, ustvarjalno prizadeto zazrto v dejanski čas, ki ga živimo, v ljudi, ki nam njihove usode plete (ne le slovenski, gre za jugoslovanski film v celoti, z izjemami, ki jih niti na prste ne morem sešteti) po verižni reakciji vseh mogočih strem-ljenj, samo umetniško, torej tudi človeško veljavnih ne. Nevzdržna je ta klima, v kateri se skoraj ne snema, v kateri bi pa drug drugega utopili v žlici vode vprašam zakaj? In sicer v imenu filmskih spoštovalcev in gledalcev, ki zvesto (tudi že manj zvesto) verjamejo, da lahko film sodeluje pri vzgoji boljšega človeka, kritičnejšega, aktivnejšega presojevalca. Razgovor v klubu poslancev je tokrat želel odpreti širšo cesto, zato je bil tudi sklican kot pogovor o družbeno-kritičnem filmu na Slovenskem sploh, ampak filmski delavci so, razen častnih izjem, molčali, drugi pa so, dobronamerno sicer, povedali, kaj je v filmu prav in kaj preozko zaobseženo na tisti tanki meji, ki šele sprošča kalne vode. Pri tem, ko bi se morali pobrigati za slovenski film, in to zares; da bi imeli vsaj deset dokumentarcev v dveh mesecih, takih in podobnih ali sčasoma morda celo boljših ne pa enega v pol leta. MARINA GOLOUH
Note
Na stranskem tiru; Toni Tršar; Viba film; Milorad Jakšić
Archival material identifier
1964-11-3001-3100_3063
Report a problem to oder@slogi.si.