»Ponižani in razžaljeni« v MGL
V. Predan, Ljubljanski dnevnik, 14. 11. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
>>Ponižani in razžaljeni«< v MGL
Čeprav sta L. Rahmanov in Z. Judkevič kot dramatizatorja romana Ponižani in razžaljeni svoje delo nadvse korektno in v redu opravila, moram izraziti (osebni) dvom. V sleherni poskus takega opravila, kadar gre za tako razsežne in epično kompleksne tekste, kakršni so romani Dostojevskega ali na priliko Leva Tolstoja. V docela drugačno kategorijo sodijo tako imenovane adaptacije, pa naj gre za Brechta ali celo za izrazito subjektivno tvorno idejno noto recimo v Camusovi predelavi Besov (ko smo že pri Dostojevskem). Ne glede na to pa menim, da je MGL storilo prav, ko je Ponižane in razžaljene v dramski obliki predstavilo našemu občinstvu, saj humanizem mladega Dostojevskega tudi v tem popularnem, med srce in razum, nravno čistost in rafinirano oholost razpetem delu nakazuje nekatere značilne idejne konture kasnejših zrelih del utemeljitelja modernega romana.
Sinočnja premiera
Režiser Bojan Stupica je do Ponižanih in razžaljenih čutil brez dvoma neko zaup- ljivo notranjo naklonjenost in po moji sodbi se mu je posrečilo zelo adekvatno preliti to svoje prizadeto čustvo v uprizoritev. Iz te naklonjenosti se je rodilo dovolj izvirno in vznemirljivo idejno pojmovanje Ponižanih in razžaljenih: etična čistost in vzvišenost pripadata svetu poezije, etični cinizem in razuzdanost pa svetu poniglavega razuma. In v kontrapunkt roma stilno zasnovo je usmerjena tudi igra protagonistov. Preden jim omenim, moram poudariti, da se je režiserju posrečilo zlasti homogeno uglasiti igro ansambla kot celote, kar se v MGL ne dogaja prav pogostoma. In v zvezi z režijo zgolj še pripomba o splošnem poteku predstave: intonacij je režiser razporedil sile ponižanih in razžaljenih oziroma razuzdanih in oholih. Čeravno sodim, da bi se temu tekstu z vidika sodobne moralne občutljivosti dalo izvabiti še druge ali drugačne idejne dominante (ki pa bi najbrž morale vsaj deloma hote zanemariti intencije Dostojevskega), je treba Bojanu Stupici priznati, da je tak svoj koncept Ponižanih in razžaljenih v idejnem in zlasti teatralnem pogledu historično zelo studiozno in artistično čisto izkristaliziral.
Temeljni stilni ton uprizoritve je sproščen, neteatralni realizem, ki ga v določenih razpoloženjih ustrezno obarvajo poetizirane arabeske. V soglasju s takšno režijsko ozitnosti, ki me je spomnila otroških podob iz Cankarjeve Hiše Marije pomočnice. V tej zvezi moram z nič manjšim priznanjem omeniti še Tino Leonovo (Ana Andrejevna), ki sicer ni bistveno prenovila svoje igralske narave, a njena Ana je bila polna tihega materinskega trpljenja, ki prepričljivo vpliva s svojo elegičnostjo in z etično čistostjo.
Med ženskimi liki je treba najprej omeniti Vero Perovo in Nado Bavdaževo, ki sta z vlogama Nataše in Nelly močno presegli svoje dosedanje kreativne možnosti v MGL. Perova je Natašo oblikovala z zrelim, ponotranjenim poetičnim zanosom in erotično vdanostjo, ki pa jo v kritičnem trenutku preglasi pristni ženski ponos. Žal je v govorni kreaciji Perova često preforsirala nizke tonske lege, ki so vsebovale preveč patosa. Bavdaževa je ustvarila krhek in človeško preplašeni lik Nelly. Figura je resnično scela zlita in sugestivna, polna tiste pristne otožnosti.
Maks Bajc je ustvaril človeško nenavadno toplo in igralsko pristno podobo Ivana Petroviča, Vladimir Skrbinšek je kneza Volkovskega opremil z ustrezno ostrimi, superiorno aristokratskimi in hkrati moralno deformiranimi in rafiniranimi potezami. Pod dovolj nazorno vnanjo trdoto Ihmenjeva je Jože Lončina skril mehko, ranjeno očetovsko srce in tako ustvaril prepričljiv igralski lik. Franček Drofenik je bil kot Aljoša zasnovan preveč racionalno, medtem ko se je razkošni in radoživi razum imenitno prilegel Maslobojevu Dareta Ulage.
Omeniti je še J. Hahnovo, V. Murkovo, R. Bojčevo, N. Juvanovo in zlasti Milana Kalana (Sizobrjuhov), ki so svoje manjše vloge dovolj korektno oblikovali.
Bojan Stupica je v likovnem smislu zasnoval izredno lepo scenografsko podobo Ponižanih in razžaljenih, Marija Kobijeva pa je koncipirala kostume z velikim stilnim in estetskim okusom.
Kot celota se predstava uvršča med lepe gledališke dogodke v MGL.
V. PREDAN
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- People
- Bertolt Brecht Marija Kobi Jože Lončina Nada Bavdaž Milan Kalan Franček Drofenik Nika Juvan Kalan Ivan Cankar Albert Camus Fjodor Mihajlovič Dostojevski Lev Nikolajevič Tolstoj Vladimir Skrbinšek Z. Judkevič Bojan Stupica Dare Ulaga Ruša Bojc Maks Bajc Vera Murko Tina Leonova Judita Hahn Kreft Vera Perova L. Rahmanov
- Producers
- Mestno gledališče ljubljansko
- Productions
- PONIŽANI IN RAZŽALJENI, Stupica, 1964
- Archival material identifier
- 1964-11-3001-3100_3100