Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Poljska in njena gledališča

Djurdja Flere, Naši razgledi, 5. 12. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Poljska in njena gledališča Če poveš znancu na ljubljanskih cestah, da si se vrnil iz Pariza, bo zasijal in te brž povabil na kozarček. (Asociacija: pariška moda, dobra kapljica, Folies Bergère). Če mu poveš, da si se vrnil iz Poljske, te bo čemerno zapustil, še preden zajameš sapo, da bi ga pobaral po zdravju. (Asociacija Poljske: dežela brez mesa, brez vina, brez avtomobilov – brez standarda!) Življenjski standard. Velika stvar. Tako nam že obvladuje možgane, da ob njej pozabljamo na neko drugo. Imenuje se življenjski stil. In če kje, je doma na Poljskem. Mesa pa južnega sadja res primanjkuje in prehrana je na splošno pomanjkljiva. Potrpežljive vrste v živilskih trgovinah so reden pojav. Tudi najlonk ne zaslediš na vseh ženskih nogah in osebnih avtomobilov domala ni. Povprečen Poljak potroši osemdeset odstotkov mesečnih prejemkov za hrano in stanovanje. Ni poceni pozidati stara mesta, kakršno je Gdansk, kaj šele milijonsko prestolnico, kakršna je Varšava; leta 1945 se ji je najprej reklo 17,700.000 m ruševin, ki jih je bilo šele po velikanskih naporih možno preimenovati v 2 milijona petnajsttonskih vagonov (seve še vedno ruševin). Specialne enote tretjega rajha, tako imenovane »Sprengkommandos«, ki so po načrtni izpraznitvi vsega hišnega inventarja rušile vsako palačo in vsako hišo zase, so imele specialne člane, pripadajoče »Reichskammer der bildenden Künste«, ki so posebej skrbeli za natančno uničenje vseh umetnin, neštetih skulptur, reliefov, fresk, značilnosti starih mestnih predelov. Uničili tudi niso le premnogih dragocenih gradov in dvorcev, celo drevju v parkih niso prizanesli. Ko bi ne bili Poljaki skozi stoletja vajeni uničenj in zadušenih, pa vedno novih uporov, bi bila njihova današnja obnova nerazumljiva in nemogoča. Toda že pred Hitlerjevim nenapovedanim vdorom so rešili in poskrili 80 odstotkov dragocenosti, arhivov in načrtov. Med njimi načrte vseh starih varšavskih hiš – seminarske naloge po naročilu modrega univerzitetnega profesorja arhitekture. In ko bi ne bili že skozi stoletja tako »stisnjeni med prijatelji«, kakor temu pravijo, tudi ne bi tako zagrizeno (zdecimirani in brez industrije) fanatično zvesti tradiciji obnovili vseh starin do zadnjega okraska na izginulem, upepeljenem dimniku, do zadnje freske ali reliefa na porušenem pročelju stare hiše... Danes prekriva te obnove že patina starine in glavni zagon velja kompleksom modernih naselij, s katerimi širijo pozidana mesta z deset in deset tisoči hektarjev novih površin. Kljubovalna, trdoživa, ponosna in spoštljiva navezanost na tradicijo. Izredno radoživa razgibanost, veselje do poskusa, tveganje novosti – saj bo mogoče kmalu spet razdejanje. Kvaliteta starega in domiselna provizoričnost novega. In sredi teh dialektičnih nasprotij: stalno buden polemični duh, pri katerem pa nikoli ne veš, ali je bolj odraz smisla za tradicijo ali za novost. (»Pri izgradnji Varšave je sodelovalo milijon prebivalcev, zato imamo en milijon urbanistov... in, ker niso sodelovali samo pri izgradnji, niso samo urbanisti« slišiš že od prvega taksista, ki te vozi s postaje.) Mimogrede: poljski taksiji sodijo med prve, značilne vtise. Čeprav je avtobusni, trolejbusni in tramvajski promet v vseh mestih imenitno urejen (Varšava ima čez 600 teh linij), je cesta na vsak korak posejana s taksiji, ki te prav poceni še hitreje potegnejo na drugi konec mesta ali kamorkoli v okolico. Predsodek o nizkem standardu zaradi pomanjkanja osebnih avtomobilov je torej potreben drobne korekture – poljski promet pa je vsekakor gost in sodobno bučen. Navezanost na tradicijo in smisel za novost, sem dejala. Ker bo govor predvsem o gledališču, ki ga med drugim odlikuje izredna scenografija, in ker te še pred vstopom v prvo gledališko hišo že na cesti zbode v oči izredna likovna kultura in njena razširjenost – od množice čudovitih lepakov prek opreme lokalov pa razglednic ali celo vžigaličnih škatlic je vse radost za oči – naj ilustriram gornjo trditev le z dvema značilnima primeroma. Predvsem se ti na Poljskem odkrijejo muzeji v docela drugačni funkciji. Ali zato, ker je pri obnovi in pozidavi premnogih muzejev, gradov in dvorcev sodelovala množica prebivalstva ali ob splošni kulturni politiki, ki skrbi za čim večjo dostopnost kulture množicam ali kratkomalo res le zaradi znane poljske navezanosti na tradicijo – muzeji se zde na Poljskem kot božjepotne postaje romarskih množic: sindikalnih skupin, izletnikov, šolarjev, ki disciplinirano čakajo pred vhodi na vstop in se nato tiho vrste po dvoranah ob visoko strokovnih vodstvih. Tiho, ker so vsi muzeji pred vhodi opremljeni z zaboji klobučevinastih copat. Nihče nima dostopa v muzej, če si pred vhodom ne natakne tega čarobnega rekvizita, ki te v hipu spremeni v vdanega, neslišnega drsalca in hkrati negovalca njihovih »starinskih« marmornih ali parketnih tal. Folklora, zlasti še moderna stilizacija njenih neštetih posameznih elementov, je prisotna menda prav povsod. Naj gre za freske na poslopju novega otroškega vrtca ali droben predmet, kot je denarnica ali etui za očala, vsepovsod zaslediš značilne rastlinske ali živalske elemente domače folklore. Pogosto jo srečuješ na modernem lepaku – če ne drugače, vsaj z značilno barvno paleto. Nemara prispeva prav ta, tolikanj vsenavzoča barvna pestrost k posebnemu občutku splošne dinamike, ki sem ga omenila zgoraj med prvimi vtisi. Pa tveganja in poskusi v likovnem svetu? Govorjenje o samih razstavnih eksponatih bi nas zavedlo predaleč. Razstavljajo jih kjerkoli: po mnogih kavarnah, na »srednjeveškem obzidju« starega mesta, po nabrežjih, v zasebnih stanovanjih. Mimogrede te zbode na cesti živo prebarvano okno stanovanja, še večkrat po dvoje, troje, z napisom, ki ga črkuješ od okna do okna: GA-LE-RIA. Obisk teh priložnostnih razstav je dostikrat presenetljivo doživetje. Toda najzanimivejša in najbogatejša doživetja na Poljskem so bržčas predvsem gledališča – spet, kakor muzeji in še marsikaj, zlasti zaradi svoje posebne funkcije. Poljska ima okrog 30 gledaliških centrov, od katerih ima vsak po več gledaliških hiš. Tu gojijo dramo, opero, opereto, dokaj razvito pantomimo in lutkovno umetnost. Dobra polovica dramskih gledališč gostuje s potujočimi družinami po okolici in trije centri prirejajo vsakoletne vsedržavne gledališke festivale. Razen tega imajo še posebna potujoča gledališča, ki igrajo na lastnih prenosljivih in zložljivih odrih, zvezanih z avditoriji kakih modernih cirkusih iz plastične mase; k tej vrsti spada svojevrstni varšavski »Teatr Ziemi Mazowieckiej«, ki pluje po Visli in prireja predstave na palubi svoje ladje. Okrog 200 študentskih satiričnih gledališč in kabaretov je seveda izven naštetih, državnih ustanov. Prvi vtis: odri so zvečine odlično opremljeni, njihov svetlobni park je za naše pojme naravnost razkošen; vrvišča, pogreznice, širina in globina – vse je dognano, sodobno, prostorno in omogoča čudovite, da, prav čarobne spremembe. To velja seveda predvsem za vse nove odre, ki so nemalokdaj grajeni v prostorninskem razmerju z dvorano 3:1. In če upoštevamo, da ima glavni gledališki center, Varšava, z eno izjemo (Teatr Polski) vse gledališke hiše obnovljene ali nove in da se po Varšavi zgleduje vsa dežela, pa še to, da so proračuni za predstave povsod dokaj visoki, bo globalna slika poljskih gledališč že precej jasna: režije so mnogokrat naravnost razkošne, scenografija in kostumografija na najvišji ravni. Zato pa je tem bolj presenetljivo srečanje s poljskimi avditoriji, ki so naravnost asketsko skromni. Prvi vstop v takole dvorano te kaj čudno prizadene. Meni se je to zgodilo v varšavskem »Teatru powszechnem« (»Ljudskem gledališču«), kamor sem šla gledat Wispianskega »Vesele«. Predstavljajte si za polovico večjo dvorano od naše v Mestnem gledališču, a brez sleherne preproge in s sila žalostno razsvetljavo, še slabšimi lesenimi sedeži in prenatrpano s hrupno študentsko mladino (vsi dijaki imajo oštevilčene rokave uniformiranih jopičev), ki z velikim tekom grizejo jabolka. (Ta nepozabna jabolka pri poljski publiki: kako mirno, po domače, brez zadrege jih jedo pred začetkom predstave ali v odmoru, medtem ko si ogledujejo fotografije igralcev, osnutke scen in kostumov, improvizirano slikarsko razstavo ali razstavo lepakov, ki krasi sicer gole stene hodnikov ali foyerjev). Vse predstave se namreč začenjajo redno ob 19. uri in ker se končuje delovni čas poljskemu državljanu ob 17. uri, prihajajo ljudje v gledališča tako rekoč naravnost z dela, ne da bi se utegnili prej preobleči ali povečerjati. Seveda naletiš tu pa tam na izbranejše oblečenega gledalca, zlasti v operi je splošni vtis skrbi za obleko poudarjen – toda v splošnem je očitno, da hodi občinstvo v gledališča, ki so na široko in gostoljubno odprta vsemu prebivalstvu. Vstopnice so izredno poceni, nič dražje kakor one za kino: kot da plačaš res samo pravico do sedeža, ne pa predstave, ki ostaja v vsej svoji dragocenosti čisti dar. Poceni, skromen sedež. Vse dvorane v Varšavi (razen onih v Palači kulture) so improvizirane, skromno opremljene, domača brez lož in tapeciranih sedežev, brez značilnega rdeče-zlatega okrasja – pretežno bolj podobne kinematografskim in skromnim koncertnim kakor gledališkim dvoranam. Število 560 sedežev, ki jih je premogla leta 1945 Varšava, je naraslo do danes na okrog 10.000.* Gdansko Veliko gledališče igra v nekakem velikanskem zadružnem domu z 800 sedeži in Komorno v prezidanem starem kabaretu. Itd. itd. Le Krakov, ki mu niso porušili velikega gledališča »Slowackiego«, razpolaga z dvorano, kakršne smo vajeni pri nas, a tudi tu se vede občinstvo enako domače kot povsod. In njegovo slavno secesijsko zaveso srečaš karikirano kakih sto metrov stran v satiričnem kabaretu. Naslikana je na okenski roleti, secesijska bujnost njenih golih teles v razkošnih pozah je stisnjena v sploščene, elgrecovsko ekspresionistične okostnjake, ki te spominjajo na taborišča. Tradicijo namreč spoštujejo le tam, kjer je nosilka največjih vrednot. In z malomeščansko lažjo, kolikor se je poljskega gledališča sploh kdaj prijela, so korenito pometli. To je gledališče brez snobizma, gledališče pristnosti in veličine. Ilustracija teh trditev sledi prihodnjič, ko dvignemo zastor in stopimo k predstavam. (Konec prihodnjič) DJURDJA FLERE * (V 25 gledališčih.)

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.