Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Kaj je s slovenskimi dramskimi teksti

Tone Partljič, Mladina, 1. 7. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Kaj je s slovenskimi dramskimi teksti Pred več leti je Matej Bor nekje zapisal, da ni več daleč čas, ko bo herezija pisati dobre slovenske drame. Ali je danes tak čas? Mislim, da ni, čeprav ni položaj, v katerem je trenutno slovenska dramatika, prav v nič zavidljiv. Seveda ne kaže zganjati hrupa in panike s starimi resnicami: Slovenci smo apriori brez smisla za dramo! Mi smo lirične duše! Zgodovina je to že demantirala in upajmo, da bo tudi prihodnost. Pa tudi pomagata ne ves hrup in panika. Z opozorili in (še lažje) z dekreti, se ne da nič rešiti. Ne moremo reči: Slovenska drama je na psu, pisatelji na delo! Vendar bi rekel, da niso niti sekundarni pogoji vzpodbudni. S tem mislim tudi na naša gledališča. Ob dejstvu, da je v naših gledališčih na repertoarju po eno ali dvoje dramskih del domačih pisateljev, bi se morali zamisliti. To je premalo, veliko premalo. Kot smo bili veseli zamisli v Celju, moramo biti v letošnjem tednu slovenske dramatike zaskrbljeni. Letos ni sodelovalo gledališče iz Maribora, ker ni uprizorilo nobene slovenske novitete. Kakšno slovensko narodno gledališče je potem to? V 9. številki Gledališkega lista Drame Slovenskega narodnega gledališča sem prebral, da je vodstvo Drame v dogovoru s Petrom Božičem, Miro Mihelič, Milošem Mikelnom in Jožetom Javorškom za nove sodelovanja med gledališčem in dramatiki. Vsako gledališče bi naj imelo »svojega« dramatika (v idealnem pogledu krog pisateljev). Tako bi pisatelji pisali bolj gledališko, več. Bili bi na tekočem z novimi gledališkimi dognanji. Gledališče brez svojega dramatika je mrtvo. Čeprav lahko štejemo Shakespeara za »našega« in tudi druge, gledališče s samim tujim (pa četudi kvalitetnim) repertoarjem ni narodno. Zgodovina nas uči, kako velike uspehe so rodile zveze med dramatikom in režiserji (Čehov in Stanislavski s svojim MHAT, Jouvet in Giraudoux). Medtem ko RTV večkrat razpiše natečaje za izvirno slovensko radijsko in televizijsko igro, pa naša gledališča, oziroma oni, ki jim režejo kruh, čakajo, od kod bo samo od sebe kaj padlo. Slovenija ima nekaj uglednih gledaliških kritikov, toda ali ti bolj gradijo ali rušijo slovensko dramo. Seveda ni vse samo na kritikih, predvsem od avtorjev je odvisna usoda slovenske dramatike. Držale bodo besede Vasje Predana, ki jih je zapisal ob Potrčevi drami, namreč da je le v stalnem ustvarjanju dramatikova pot. Koliko časa je že, kar je Dominik Smole obljubljal Krst pri Savici ali Kreft Prešerna (če ne mislim na njegov dramolet za televizijo). Naj obračam situacijo okoli Perspektiv tako ali tako, je jasno, da za slovensko dramatiko ni vzpodbudna. Ne smemo pozabiti, da so prav v Perspektivah izšle drame, ki smo jih zelo hvalili (Dominik Smole Antigona, Primož Kozak Afera, Dane Zajc Otroka reke). Ne gre ignorirati niti prizadevanja Petra Božiča. Velikokrat so nas prav ti avtorji zastopali v Novem Sadu in Sarajevu. In jugoslovanska kritika jih ni sprejela neprijazno. Čeprav se človek ne more strinjati z vsem, kar so perspektivovci in njihovi sateliti oznanjali, ga neprijetno prizadenejo glasovi o nekem molku. To ni spopad, ampak umik. Če bi res obmolknili Smole, Kozak, Zajc, Božič, najbrže to ne bi bilo dobro za našo dramo. Naša gledališča premalo segajo po tekstih iz preteklosti. Med obema vojnama je vendar nastalo nekaj dram, ki bi jih ne kazalo prehitro pozabiti (Grum, Brnčič; vsaj Dogodek v mestu Gogi in Med štirimi stenami). Mladina, ki se je rodila med vojno, ne pozna teh tekstov. Ali bomo morali čakati na obletnice, da bomo gledali starejše tekste? Prav nenavadno je, da smo morali čakati na 20-letnico kočevskega zbora, da smo ugotovili, da so Borovi Raztrganci dovolj dobra drama še danes. Morda bi segli po Kraigerju, ali pa bi se spomnili, da še Cankarjeva Lepa Vida ni dobila svojega odrskega obraza. Tudi dramatizacij se ne bi smeli izogibati, čeprav se zavedam, da dramatizacije niso pot nekega gledališča. Toda, če bi jih dramatizirali gledališki ljudje, bile zelo primerne za gledališko ustvarjanje. Največja skrb gledališč pa bi morala biti prav nova dramska dela. Uspelo novo dramo bi moralo uprizoriti čim več gledališč. Tako bi se pisateljem tudi finančno izplačalo pisati za gledališče, saj se založbe ne zanimajo dovolj za dramo (kar je celo razumljivo). Pri tem gre pohvaliti knjižnico Mestnega gledališča. Kako potrebno bi bilo stalno potujoče gledališče, ki bi uprizarjalo uspele domače in tuje drame. To bi bilo pravo narodno gledališče (pri tem gre omeniti celjsko gledališče). Toda o tem ne bi govorili na tem mestu, kakor ne spada v ta sestavek več besed o potrebi tiskanih dram, saj Koblarjeva izdaja v Klasju že davno ne zadošča več. Več bi kazalo uprizarjati tudi sodobne avtorje iz drugih republik. Nekje sem prebral, da je bila Potrčeva drama Na hudi dan si zmeraj sam repertoarni nesporazum ljubljanske Drame. Uprizoriti dramo ne ravno slabega dramatika (spomnimo se Kreflov) ne more biti nesporazum, čeprav se strinjam s tem, da kritika potem dramo raztrga, če je zanič. Zaključil bi s tem, da se naj na široko odpro vrata v gledališče domači drami, naj se omogoči »mladim« in »starim«, da se uveljavljajo, naj se razpišejo natečaji za izvirno domačo dramo, da bodo pisatelji za gledališče pisali, pisali, pisali. TONE PARTLJIČ
Report a problem to oder@slogi.si.