Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Iz dnevnika - 26. VI. 1965

Josip Vidmar, Delo, 21. 6. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Josip Vidmar: Iz dnevnika - 26. VI. 1965 V nekaterih vprašanjih, ki so jih organi­zatorji kongresa PEN klubov na Bledu predložili za skupno pretresanje, se določno izraža zavest o današnji krizi literature in umetnosti. Sestavljalci vprašanj je ne opre­deljujejo, marveč jo v skladu z vsesplošnim občutkom imajo kratkomalo za nesporno. Seveda sem mnenja, da imajo v tem prav, kar pa pomeni, da morajo v sodobnem živ­ljenju eksistirati momenti, ki umetnost in literaturo zavajajo v prizadevanja, nesklad­na ali celo nasprotna njeni naravi. Med dejstvi, ki negativno vplivajo na usodo umetnosti, je na primer gotovo stremljenje, dati misli o brezupnosti in ab­surdnosti človeškega življenja za vsako ce­no čim določnejši umetniški izraz. Ta ža­lostna misel, ki je sicer čisto individualne narave, se hrani od raznih splošnih momen­tov, kakršni so: propad religioznosti, pro­padi velikih državnih tvorb, perspektive o razdejanju sveta z atomsko energijo in še ta ali ona stvar današnjega življenja. Tako postaja ta individualna misel nekakšna ob­jektivna sugestija, ki ji podlega veliko so­dobnih tvorcev, in to gotovo na škodo umet­nosti, kajti vsaka dokončna metafizična mi­sel, ki obvlada umetniško hotenje, vodi nujno v shematizacijo in negacijo človeške individualnosti, o čemer nam tako živo pri­ča srednjeveška literatura s svojimi »sle­herniki«. Potrjuje pa nam mnenje o usodi take umetnosti tudi izkušnja napol pozab­ljenega predhodnika te smeri, ruskega pisa­telja Leonida Andrejeva, ki je v začetku tega stoletja skušal uveljavljati to težnjo, ki ga je privedla do njegovih shematičnih in alegoričnih dram, spričo katerih se je Lev Tolstoj lakonično izrazil: »Andrejev, nas straši, nas pa ni strah.« Ravno taka pa je tudi izkušnja sodobne literature absurda, ki tako rekoč programatično odpravlja člo­veški individuum in individualne usode v svoji dramatiki ter hote operira s shema­mi in sencami shem, s katerimi zaman sku­ša vzbujati v nas globlje pretrese ali vsaj pretres nad absurdnostjo človeškega življe­nja. Kakor že omenjeno, se je ta tendenca uveljavila zlasti v moderni dramatiki s pi­satelji grotesk, kakršna sta Ionesco in S. Beckett, ki bi ju nemara lahko imeli za začet­nika »antidramatike«, kakor se ta smer tu­di še imenuje. Tako dramatiko poznamo tu­di pri nas. Začela se je nemara z nekateri­mi odrskimi deli J. Javorška, ki je prevzel po nji shematizem oseb in alegoriko, čeprav pri njem ne izvirata iz občutka absurdnosti naše eksistence. Kasneje so se pojavili še drugi pristaši te smeri, na primer P. Božič, ki je bližji originalnemu smislu te dramati­ke, dasi jo posnema dovolj neodgovorno; nato še Rožanec, S. Rozman in D. Zajc, od katerih kaže prvi začetne vplive tako imeno­vanih »jeznih mladeničev«, zadnji pa je v svojem dramskem poizkusu skušal realizi­rati spoj alegorike s poetično dramo. Na­ravno je, da ima to umetno presajeno pri­zadevanje pri nas šibkejše rezultate in slab­šo notranjo logiko kakor v svetu. Veliko piscev današnjega dne podlega nekim časovnim zahtevam, ki nastopajo z gesli o angažirani literaturi, o literaturi kot odsevu stvarnosti in o literaturi kot odrazu časa ali dobe ali družbe. Prepričan sem, da so vsa ta gesla, vse te zahteve škodljive, ker samo begajo ali vsaj motijo ustvarjal­ce. Resnično, katera živa in pristna litera­tura ni angažirana? Katera ni prevzeta od življenja in zavzeta zanj? In če kljub temu obstoji geslo, da bodi literatura angažirana, ima gotovo ta posebni smisel, da naj bo ta angažiranost ali očitno prazna, kajti subtil­nejša literatura je zmeraj diskretna, ali pa da bodi dnevno aktualna, kar zagotovo po­meni površnost in neintimnost. In če ob­stoji zahteva, da bodi literatura odsev stvar­nosti, kar sicer zmeraj je, ker drugače ne more biti, četudi govori o najskrivnejših stvareh, potem ima ta zahteva v mislih ne­ko odvisnost ali podložnost literature stvar­nosti, pri čemer pojmuje to stvarnost po­polnoma v smislu najpreprostejše fakto­grafije, pozablja pa, da celó vsa prava fanta­stika tako ali drugače temelji na življenjski stvarnosti in jo odseva, in še, da so vsa do­sedanja sto in stoletna dela literature vse od Odiseje ali Kralja Edipa, preko Divine comedie, Don Kihota in Hamleta pa vse do Fausta bolj ali manj fantastična in da od­sevajo stvarnost na poseben, globljemu, pro­dirnejšemu umetniškemu gledanju lasten način. Vse isto je mogoče ponoviti v zvezi s tako glasno zahtevo, ki je napol identič­na s pravkar obravnavano, da bodi litera­tura odraz časa, dobe in družbe. Tudi to literatura zmeraj je. Seveda ne vsa litera­tura enako in ne enako intenzivno. Vseka­kor pa nikakor ne zmeraj v skladu s po­sebnim pojmovanjem tega postulata, nam­reč z njegovim socialističnim aspektom. Vsa­ka doba živi v sto in sto smereh in vse te smeri se tako ali drugače odražajo v lite­raturi čisto spontano in tudi zadovoljivo. Zahteva po nekakšnem novem odražanju dobe v literaturi, kakršnega da starejša li­teratura ne pozna, pa povzroča veliko tiste­ga, čemur smo na žalost priča: lov na ta­ko imenovano sodobno tematiko, na aktual­ne pojave za vsako ceno, kar občutno moti naraven in dober razvoj sodobne literature. Pri nas so motnje te vrste sorazmerno redke. Drugod prihaja do njih bodisi tam, kjer vrši družba strožji pritisk na literatu­ro, ali pa tam, kjer igra v komercializira­nem umetnostnem življenju zelo pomemb­no vlogo konkurenca. Pri nas ni ne enega ne drugega, zato se srečujemo s takimi po­javi kvečjemu na donosnejših sektorjih, se pravi pri filmski produkciji in morda še pri televiziji. Poleg teh momentov, ki nekako od zu­naj izvajajo pritisk na literarno dogajanje in do neke meje povzročajo v njem kritič­no stanje, je tu še faktor, ki je vsaj navidez popolnoma notranja stvar današnje književ­nosti. Pojav ni nov, poznamo ga vsaj blizu sto let, vendar je navzel prekomerne raz­sežnosti šele v nedavnem času. To je pojav hermetičnega izraza. Nastopil je v evrop­ski literaturi nemara prvič z Rimbaudom, od katerega je prišel preko Mallarméeja in surrealizma v sedanjost, ko je prodrl tudi v prozo, in se razbohotil v vseh literaturah s presenetljivo zmagovitostjo. Seveda je ta literatura brez enega izmed bistvenih svoj­stev, ki jih vsaka umetnost naravno mora imeti, se pravi brez komunikativnosti ali dostopnosti. Nedostopna je, včasi povsem nerazumljiva, včasi razumljiva le z napo­rom. Sprejemljiva je misel, da je hermetični izraz morda notranji postulat pri nekaterih redkih tvorcih, ni pa mogoče verjeti, da je nepotvorjena notranja nujnost za vso mno­žico poetov na svetu, ki se ga poslužujejo očitno zaradi mode in zaradi sugestije mi­sli, da je to edini pristni izraz sodobno čutečega človeka. Tej sugestiji ali modi podlega velika ve­čina naših poetov, ki se očitno ne zavedajo, kakšno moralno škodo prizadevajo s tem literaturi. S svojim pesnikovanjem po tu­jih zgledih zapirajo poezijo občinstvu, ki upravičeno goji nezaupanje in druga slaba čustva do njih poezije in zaradi te do lite­rature sploh. Naša kritika pa se vede, ka­kor da vsega tega ne vidi, in lahko je mo­goče, da se kratko malo o stvari ne upa spregovoriti jasno. (Ni se tedaj čuditi, da je naposled moralo spregovoriti občinstvo v znanem, veselem dopisu dr. Hodaliča, ka­teremu bi imel očitati samo to, da je svojo epistolo napačno adresiral. Mislim, da je dandanes skoraj nemogoče od pesnikov za­htevati, da bi vedeli, kaj pišejo, zagotovo pa je dolžnost redaktorja, ki stvari objav­lja, da ve, kaj objavlja; razlago napadene pesnitve je bilo tedaj zahtevati od urednika Naših razgledov.) Našteti pojavi vplivajo na usodo malo­dane vseh literatur na svetu. So pa še taki, ki imajo svoj vpliv samo na nerazvite in majhne narode. Mogočna faktorja te vrste sta sugestija velike zunanje moči ter bo­gastva in sugestija visoko razvitih kultur. Kakor sta ta dva faktorja objektivno upo­števanja vredna, moreta biti labilnejšim duhovom težka ovira pri iskanju originalnih poti v literarnem ustvarjanju. Kajti pri uče­nju od drugih narodov se pogosto dogaja, da pripadniki manjših in nerazvitih nacio­nalnosti ne prevzemajo samo oblik, mar­več zaradi omenjenih sugestij tudi notra­njo problematiko, ki je nastala iz povsem drugačnih življenjskih pogojev, za popol­noma drugačne potrebe, kakor so potrebe posnemovalcev. V naši sodobni literarni produkciji je to dejstvo na žalost dovolj očitno. Procesi te vrste vnašajo v razvoj takih literatur krize, podobne tistim, ki jih v organizmih povzročajo corpora aliena. Do takega posnemanja prihaja zaradi pod­vrženosti sugestijam in zaradi malodušno­sti, ki je do neke meje razumljiva. Toda obema, enim in drugim naj veljata dve misli: prvim, da so se veliki predstavniki litera­tur razvitih narodov zelo pogosto pojavljali ob jutranji zori njihovih civilizacij, drugim pa, da je in ostane edini organ za ustvarja­nje umetniške kulture narodnost, naj že bo fizično velika ali ne. V zgodovini je najti dovolj dokazov za to misel. Vsi ti momenti sodelujejo pri pojavih, ki jih s skupnim imenom označujemo kot krizo sodobne umetnosti in literature. Se­veda z njimi ni izčrpana ne notranje, zlasti pa ne zunanje. Med zunanjimi faktorji in vzroki tega stanja je omeniti vsekakor še na primer komercializacijo vsega umetni­škega dogajanja, ki jo zlasti stopnjujejo množična sredstva za sporazumevanje in obveščanje, kakor so radio, kino in televi­zija. Vse to skupaj z dnevnim tiskom po­spešuje ta pojav v sodobnem življenju, in kar je posebno usodno, tudi komercializa­cijo kritike. Če vzamemo v poštev vse na­vedeno, in kar je še s tem v zvezi, moramo priznati, da je položaj težak in da bo lite­ratura le s skrajnimi žrtvami svojih naj­vernejših adeptov mogla ostati zvesta svoji pravi naravi. Toda to je njena usoda. V kulturni zgodovini je doživela vrsto kriz, izmed katerih nekatere po svoji zaostreno­sti niso zaostajale za današnjo, toda pre­mogla jih je, kakor je premogla toliko za­blod, iz katerih je zmeraj našla nazaj k svo­ji tihi, neopazni, toda zato nič manj realni dejavnosti in učinkovitosti, ki ju izvaja s svojim edinstvenim čarom in z osrečujočo čistostjo svojih teženj.

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.