Iz dnevnika - 26. VI. 1965
Josip Vidmar, Delo, 21. 6. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Josip Vidmar:
Iz dnevnika - 26. VI. 1965
V nekaterih vprašanjih, ki so jih organizatorji kongresa PEN klubov na Bledu predložili za skupno pretresanje, se določno izraža zavest o današnji krizi literature in umetnosti. Sestavljalci vprašanj je ne opredeljujejo, marveč jo v skladu z vsesplošnim občutkom imajo kratkomalo za nesporno. Seveda sem mnenja, da imajo v tem prav, kar pa pomeni, da morajo v sodobnem življenju eksistirati momenti, ki umetnost in literaturo zavajajo v prizadevanja, neskladna ali celo nasprotna njeni naravi.
Med dejstvi, ki negativno vplivajo na usodo umetnosti, je na primer gotovo stremljenje, dati misli o brezupnosti in absurdnosti človeškega življenja za vsako ceno čim določnejši umetniški izraz. Ta žalostna misel, ki je sicer čisto individualne narave, se hrani od raznih splošnih momentov, kakršni so: propad religioznosti, propadi velikih državnih tvorb, perspektive o razdejanju sveta z atomsko energijo in še ta ali ona stvar današnjega življenja. Tako postaja ta individualna misel nekakšna objektivna sugestija, ki ji podlega veliko sodobnih tvorcev, in to gotovo na škodo umetnosti, kajti vsaka dokončna metafizična misel, ki obvlada umetniško hotenje, vodi nujno v shematizacijo in negacijo človeške individualnosti, o čemer nam tako živo priča srednjeveška literatura s svojimi »sleherniki«. Potrjuje pa nam mnenje o usodi take umetnosti tudi izkušnja napol pozabljenega predhodnika te smeri, ruskega pisatelja Leonida Andrejeva, ki je v začetku tega stoletja skušal uveljavljati to težnjo, ki ga je privedla do njegovih shematičnih in alegoričnih dram, spričo katerih se je Lev Tolstoj lakonično izrazil: »Andrejev, nas straši, nas pa ni strah.« Ravno taka pa je tudi izkušnja sodobne literature absurda, ki tako rekoč programatično odpravlja človeški individuum in individualne usode v svoji dramatiki ter hote operira s shemami in sencami shem, s katerimi zaman skuša vzbujati v nas globlje pretrese ali vsaj pretres nad absurdnostjo človeškega življenja.
Kakor že omenjeno, se je ta tendenca uveljavila zlasti v moderni dramatiki s pisatelji grotesk, kakršna sta Ionesco in S. Beckett, ki bi ju nemara lahko imeli za začetnika »antidramatike«, kakor se ta smer tudi še imenuje. Tako dramatiko poznamo tudi pri nas. Začela se je nemara z nekaterimi odrskimi deli J. Javorška, ki je prevzel po nji shematizem oseb in alegoriko, čeprav pri njem ne izvirata iz občutka absurdnosti naše eksistence. Kasneje so se pojavili še drugi pristaši te smeri, na primer P. Božič, ki je bližji originalnemu smislu te dramatike, dasi jo posnema dovolj neodgovorno; nato še Rožanec, S. Rozman in D. Zajc, od katerih kaže prvi začetne vplive tako imenovanih »jeznih mladeničev«, zadnji pa je v svojem dramskem poizkusu skušal realizirati spoj alegorike s poetično dramo. Naravno je, da ima to umetno presajeno prizadevanje pri nas šibkejše rezultate in slabšo notranjo logiko kakor v svetu.
Veliko piscev današnjega dne podlega nekim časovnim zahtevam, ki nastopajo z gesli o angažirani literaturi, o literaturi kot odsevu stvarnosti in o literaturi kot odrazu časa ali dobe ali družbe. Prepričan sem, da so vsa ta gesla, vse te zahteve škodljive, ker samo begajo ali vsaj motijo ustvarjalce. Resnično, katera živa in pristna literatura ni angažirana? Katera ni prevzeta od življenja in zavzeta zanj? In če kljub temu obstoji geslo, da bodi literatura angažirana, ima gotovo ta posebni smisel, da naj bo ta angažiranost ali očitno prazna, kajti subtilnejša literatura je zmeraj diskretna, ali pa da bodi dnevno aktualna, kar zagotovo pomeni površnost in neintimnost. In če obstoji zahteva, da bodi literatura odsev stvarnosti, kar sicer zmeraj je, ker drugače ne more biti, četudi govori o najskrivnejših stvareh, potem ima ta zahteva v mislih neko odvisnost ali podložnost literature stvarnosti, pri čemer pojmuje to stvarnost popolnoma v smislu najpreprostejše faktografije, pozablja pa, da celó vsa prava fantastika tako ali drugače temelji na življenjski stvarnosti in jo odseva, in še, da so vsa dosedanja sto in stoletna dela literature vse od Odiseje ali Kralja Edipa, preko Divine comedie, Don Kihota in Hamleta pa vse do Fausta bolj ali manj fantastična in da odsevajo stvarnost na poseben, globljemu, prodirnejšemu umetniškemu gledanju lasten način. Vse isto je mogoče ponoviti v zvezi s tako glasno zahtevo, ki je napol identična s pravkar obravnavano, da bodi literatura odraz časa, dobe in družbe. Tudi to literatura zmeraj je. Seveda ne vsa literatura enako in ne enako intenzivno. Vsekakor pa nikakor ne zmeraj v skladu s posebnim pojmovanjem tega postulata, namreč z njegovim socialističnim aspektom. Vsaka doba živi v sto in sto smereh in vse te smeri se tako ali drugače odražajo v literaturi čisto spontano in tudi zadovoljivo. Zahteva po nekakšnem novem odražanju dobe v literaturi, kakršnega da starejša literatura ne pozna, pa povzroča veliko tistega, čemur smo na žalost priča: lov na tako imenovano sodobno tematiko, na aktualne pojave za vsako ceno, kar občutno moti naraven in dober razvoj sodobne literature.
Pri nas so motnje te vrste sorazmerno redke. Drugod prihaja do njih bodisi tam, kjer vrši družba strožji pritisk na literaturo, ali pa tam, kjer igra v komercializiranem umetnostnem življenju zelo pomembno vlogo konkurenca. Pri nas ni ne enega ne drugega, zato se srečujemo s takimi pojavi kvečjemu na donosnejših sektorjih, se pravi pri filmski produkciji in morda še pri televiziji.
Poleg teh momentov, ki nekako od zunaj izvajajo pritisk na literarno dogajanje in do neke meje povzročajo v njem kritično stanje, je tu še faktor, ki je vsaj navidez popolnoma notranja stvar današnje književnosti. Pojav ni nov, poznamo ga vsaj blizu sto let, vendar je navzel prekomerne razsežnosti šele v nedavnem času. To je pojav hermetičnega izraza. Nastopil je v evropski literaturi nemara prvič z Rimbaudom, od katerega je prišel preko Mallarméeja in surrealizma v sedanjost, ko je prodrl tudi v prozo, in se razbohotil v vseh literaturah s presenetljivo zmagovitostjo. Seveda je ta literatura brez enega izmed bistvenih svojstev, ki jih vsaka umetnost naravno mora imeti, se pravi brez komunikativnosti ali dostopnosti. Nedostopna je, včasi povsem nerazumljiva, včasi razumljiva le z naporom. Sprejemljiva je misel, da je hermetični izraz morda notranji postulat pri nekaterih redkih tvorcih, ni pa mogoče verjeti, da je nepotvorjena notranja nujnost za vso množico poetov na svetu, ki se ga poslužujejo očitno zaradi mode in zaradi sugestije misli, da je to edini pristni izraz sodobno čutečega človeka.
Tej sugestiji ali modi podlega velika večina naših poetov, ki se očitno ne zavedajo, kakšno moralno škodo prizadevajo s tem literaturi. S svojim pesnikovanjem po tujih zgledih zapirajo poezijo občinstvu, ki upravičeno goji nezaupanje in druga slaba čustva do njih poezije in zaradi te do literature sploh. Naša kritika pa se vede, kakor da vsega tega ne vidi, in lahko je mogoče, da se kratko malo o stvari ne upa spregovoriti jasno. (Ni se tedaj čuditi, da je naposled moralo spregovoriti občinstvo v znanem, veselem dopisu dr. Hodaliča, kateremu bi imel očitati samo to, da je svojo epistolo napačno adresiral. Mislim, da je dandanes skoraj nemogoče od pesnikov zahtevati, da bi vedeli, kaj pišejo, zagotovo pa je dolžnost redaktorja, ki stvari objavlja, da ve, kaj objavlja; razlago napadene pesnitve je bilo tedaj zahtevati od urednika Naših razgledov.)
Našteti pojavi vplivajo na usodo malodane vseh literatur na svetu. So pa še taki, ki imajo svoj vpliv samo na nerazvite in majhne narode. Mogočna faktorja te vrste sta sugestija velike zunanje moči ter bogastva in sugestija visoko razvitih kultur. Kakor sta ta dva faktorja objektivno upoštevanja vredna, moreta biti labilnejšim duhovom težka ovira pri iskanju originalnih poti v literarnem ustvarjanju. Kajti pri učenju od drugih narodov se pogosto dogaja, da pripadniki manjših in nerazvitih nacionalnosti ne prevzemajo samo oblik, marveč zaradi omenjenih sugestij tudi notranjo problematiko, ki je nastala iz povsem drugačnih življenjskih pogojev, za popolnoma drugačne potrebe, kakor so potrebe posnemovalcev. V naši sodobni literarni produkciji je to dejstvo na žalost dovolj očitno. Procesi te vrste vnašajo v razvoj takih literatur krize, podobne tistim, ki jih v organizmih povzročajo corpora aliena. Do takega posnemanja prihaja zaradi podvrženosti sugestijam in zaradi malodušnosti, ki je do neke meje razumljiva. Toda obema, enim in drugim naj veljata dve misli: prvim, da so se veliki predstavniki literatur razvitih narodov zelo pogosto pojavljali ob jutranji zori njihovih civilizacij, drugim pa, da je in ostane edini organ za ustvarjanje umetniške kulture narodnost, naj že bo fizično velika ali ne. V zgodovini je najti dovolj dokazov za to misel.
Vsi ti momenti sodelujejo pri pojavih, ki jih s skupnim imenom označujemo kot krizo sodobne umetnosti in literature. Seveda z njimi ni izčrpana ne notranje, zlasti pa ne zunanje. Med zunanjimi faktorji in vzroki tega stanja je omeniti vsekakor še na primer komercializacijo vsega umetniškega dogajanja, ki jo zlasti stopnjujejo množična sredstva za sporazumevanje in obveščanje, kakor so radio, kino in televizija. Vse to skupaj z dnevnim tiskom pospešuje ta pojav v sodobnem življenju, in kar je posebno usodno, tudi komercializacijo kritike. Če vzamemo v poštev vse navedeno, in kar je še s tem v zvezi, moramo priznati, da je položaj težak in da bo literatura le s skrajnimi žrtvami svojih najvernejših adeptov mogla ostati zvesta svoji pravi naravi. Toda to je njena usoda. V kulturni zgodovini je doživela vrsto kriz, izmed katerih nekatere po svoji zaostrenosti niso zaostajale za današnjo, toda premogla jih je, kakor je premogla toliko zablod, iz katerih je zmeraj našla nazaj k svoji tihi, neopazni, toda zato nič manj realni dejavnosti in učinkovitosti, ki ju izvaja s svojim edinstvenim čarom in z osrečujočo čistostjo svojih teženj.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika Dramatika
- People
- Dane Zajc Josip Vidmar Tonca Rožanc Samuel Beckett Jože Javoršek Peter Božič Eugène Ionesco Antonija Rožanc Arthur Rimbaud Lev Nikolajevič Tolstoj Smiljan Rozman Marjan Rožanc Leonid Nikolajevič Andrejev Tibor Rožanc
- Archival material identifier
- 1965-07-4301-4400_4205-4206