Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Roka roko umiva

L. Smasek, Večer, 21. 7. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Roka roko umiva Pred nekaj dnevi me je na cesti ustavil znanec in mi očital, »kaj, za vraga, se vi kritiki stalno repenčite, govorite, da je ta predstava, slika, knjiga slaba, ona kreacija, pesem, risba prazna..., pri tem pa zganjate najhujšo možno načelnost, saj v zasebnem ali tudi javnem življenju nikoli ne kritizirate slabo, grdo »grajene« »fiziognomije« svojega šefa, pokvečene »hrbtenice« svojega soseda itd., itd..., saj imate dvojne kriterije, udarjate tam, kjer se ni bati povračilnega udarca, kjer bi pa vas utegnilo kaj trdega doleteti, tam ste tiho...!;« Potem je odšel in me prepustil razmišljanju o teh dveh kriterijih. Najprej o tem, ali sploh sta, in potem, če sta, o tem, zakaj sta. Dvojni kriteriji so, toda najmanj jih je zaslediti prav na področju strokovne kritike, neprimerno več pa v sferi praktičnih medsebojnih človeških (ali tudi nečloveških) odnosov, saj se gremo v zasebnem in javnem življenju konformiste zato, da bi imeli čim več ljubega miru in čim manj zamer. Sosede, ki nas na obisku povpraša za mnenje o njeni novi (objektivno gledano nemogoče kričavi in neokusni) obleki, seveda ne bomo negativno ocenili, ne bomo ji povedali resnice v obraz, kar bi kritik z javno zapisano recenzijo vsekakor storil s slabo, grdo, neokusno, kičasto predstavo. Pa čeprav bi se zameril! Prav tako ne bomo odrekli pomembne usluge tistemu, ki nam bo prav takšno uslugo vrnil, pa čeprav bo z naše in z njegove strani s tema uslugama prizadetih ali preskočenih precej »brezzveznih« državljanov. Ne bomo se vpikavali v to ali ono nepravilnost, ker lahko začne prizadeti iskati naše nepravilnosti in tega si vendar ne želimo. Da bi jih odpravili in potem s »čisto vestjo« zahtevali isto akcijo pri drugih, pa je že prenaporno. Tako se gremo torej konformiste zaradi udobnosti, tako si razumevajoče pomagamo naprej. Zob za zob, uslugo za uslugo se glasi nova, v parolo stisnjena resnica... k sreči, za sedaj, le še nekaterih, ki pa jih je vedno več, čeprav bi jih moralo biti in jih končno tudi bo moralo biti vedno manj. Odraz te miselnosti so tudi očitki mojega znanca, ki je zasebno in javno neiskrenost, nastopajočo v »prijateljskih« pogovorih in službenih odnosih proglasil za bistveni element našega življenja, mimo katerega se kritika poigrava z nekakšno površinsko, navidezno načelnostjo. Toda ta »diagnoza« je tudi nekoliko površinska in navidezna, kajti treba je ločevati področja in družiti zgolj istovrstna prizadevanja. Če je človek grd, če sta mu starost ali bolezen nataknila zgrbančen ali spačen obraz, če mu revščina ni dovolila šolanja estetskega okusa, če je sklonjen po sili razmer, ne pa po lastni želji, tedaj mu teh lepotnih napak res ne morem očitati. Tisti pa, ki se sklanja in priklanja, da bi se čim više povzpel, je moralni invalid po lastni krivdi (s tujo, navajalsko pomočjo organizacije okolja) in bi mu bilo to tudi treba povedati, vedno in povsod. Javna, pisana in govorjena kritika, ki razglaša sodbo (mnenje, subjektivno resnico) o nekem dogodku ne samo povzročitelju ocenjevanega dogodka, temveč nadvse široki javnosti bralcev in poslušalcev, pa je potrebna takrat, kadar je dogodek namenjen prav tako široki javnosti, kot je je deležna kritika. Zato nikar mešati ta tri področja. Oster kritik, ki bo izrazil svoje nezadovoljstvo s slabim romanom ali gledališko predstavo, se prav gotovo ne bo v svojem zasebnem življenju, zaradi »doslednosti«, spravil nad šepajočega znanca in to zaradi estetskih gibal, nad »brezhrbteničnega« kolega pa bi se že lahko in moral iz etičnih pobud. Tako torej stojijo stvari. Naravi ni mogoče deliti očitkov, pač pa nelepim ravnanjem plodov narave, posebej še, če se odigravajo pred množičnim občinstvom in za to občinstvo. Roka naj torej roko umiva samo v pravem, ne pa v prenesenem pomenu besede... L. Smasek 21.Vy

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-07-4301-4400_4205
Report a problem to oder@slogi.si.