Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Prvi od dvanajstih-TRI

V. Marinčič, Večer, 31. 8. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
DVANAJSTI PULJSKI FESTIVAL - BREZ POSEBNEGA FESTIVALSKEGA VZDUŠJA Prvi od dvanajstih-TRI Pulj, (posebej za Večer). Bil je drugi dan festivala. Nobenega festivalskega ozračja. Tistega namreč, ki ga ustvarijo popularni filmski ljudje, da tistim, ki niso popularni, ni dolgčas... in da imajo s čim zabavati zdolgočasene nedeljske bralce časopisov. Da, v Puli je opaziti določeno vznemirjenost te dni. Pa ne zaradi festivala... Slavno kopališče Zlatne stijene je na primer tale hip izenačilo domačine z deviznimi tujci (kar se con tiče). Filmov letos prav res ne manjka. Cel teden po štirje na dan: dva zvečer v konkurenčni in dva dopoldne v informativni sekciji. Plevel je torej že izločen. Za prvi večer so nam namenili film TRI Aleksandra Petroviča. Projekciji je prisostvoval tudi predsednik republike; in najbrž mu ni bilo žal, ker je naletel na enega najboljših filmov letošnjega festivala prav gotovo. Preprost skupen naslov Tri je režiser dal trem pripovedkam Antonija Isakoviča. Nobena izmed njih nima posebnega naslova, ker prehajajo druga v drugo, obravnavajo isto temo s tremi različnimi vsebinami. Prva: na železniški postaji se je brezimna in brezosebna množica skoraj stepla. Brez kakšnega večjega razloga. Za trenutek se je napetost pretrgala. Pravega vlaka ni. Oni pa bodo čakali, da bo prišel, kajti ne preostane jim nič drugega. Morajo stran odtod, kjer je vojna in smrt... Pridejo trije vojaki in množica je v trenutku pohlevna: ali je res, da ste ne-ubili človeka! prestrašeno in skuša nekaj razložiti. Pa ljudje so radovedni, tudi oni nadvse radi kaj takega videli... »Radovednost« si lahko kaj kmalu potešijo: kar tako, na kraju samem trije ljudje s puškami ustrelijo človeka s fotoaparatom in brez dokumentov (Slobodan Perovič). Praviš, da imaš ženo? Kje je? Oni že streljajo vanj, on pa še vedno stoji in skuša nekaj razložiti. Pa ljudje beži s preganjanim in lovi s preganjalci. Konča se z živalskim krikom, podobnim tistim iz Brozovega Moderato Cantabile... Potem pride lak in žena. Njene oči iščejo tistega s fotoaparatom, njenega moža... Druga: ta je pravzaprav le beg, utrujajoč beg po neskončnih močvirjih, beg, ki se bo prav gotovo končal z zmago preganjalcev. Moč te epizode je v kameri, ki Nastopata Bata Živojinovič, glavni interpret vseh zgodb) in Ali Raner. Tretja: ta je najslabša (če je sploh primerno uporabiti presežnik ravno tega pridevnika). Komisar (spet Bata Živojinović, kot rečeno) se muči z »izveštajem«, ki mu ne gre in ne gre od rok. Pri oknu, v bori uri ali dveh, ob pogledu na mlado jetnico na dvorišču (precej skrivnostno in čisto nemo jo zaigra Senka Velentalič-Petrovič), razume in preživi življenje, ki bi ga bil čutil in živel (kot nekaj samo po sebi umevnega), če ne bi bilo vojne. V njem se prebudi in mora v istem trenutku umreti. Ona je delala za gestapo. Odpeljejo jo skupaj z drugimi obtoženimi. Tri je eden izmed redkih filmov, ki obravnavajo vojno skozi navidez čisto nepomembne in drobne stvari, ki prerežejo najpreprostejše in najskromnejšo in najbolj vsakdanjo človeško notranjost na dva dela, da bi ljudem prikazali (v tem primeru je to storil režiser Petrovič), kako zelo krvavo rdeča in živa je njena plazma... Prišel je torek in dotlej smo videl vsega tri filme: Tri v Areni in Čovik od svita in Glasujem za ljubezen v puljskem kinematografu Beograd, kjer bodo v času festivala vsak dan predvajali filme, ki jih je žirija »obsodila na informativno sekcijo«. Čovik od svita, režiserja Obrada Gluščeviča avtorja razpoloženjskega delca »Lito vilovito« (ki so ga službeni ocenjevalci odklonili, čeprav so se ob njem ravno tako sladko smejali kot drugi), »Čovik od svita« ali dobesedno »Človek od sveta« ali Boris Dvornik ali Dalmatinec iz vasi Mrdulja, se sedaj odpravi v svet, v Nemčijo, da bi našel srečo in avto... (v Litu vilovitu je v domači vasi samo nemške turistke osvojeval). Ker mu to nikakor ne uspe, se vrne domov. V naročje ljubke Višnje seveda, ki jo igra Milena Dravić (samo vlogica). Film je dolgočasen, utrujajoč. »Štosev«, ki se jih še prav gotovo spominjamo iz »Lita«, tu ni, čeprav na začetku režiser nekaj obeta... Film kaj kmalu po »vilovitih« uvodnih akordih zaide v območje »problemsko obravnavane snovi, med naše ljudi, ki delajo v Nemčiji, namreč... Skratka, film je zares zanič. Drugi iz informativne je Glasujem za ljubezen režiserja Tome Janiča po romanu Grozdane Olujič Čudno dekle, Izlet v nebo. Kot bi posneli posamezne liste iz knjige, kot da preprost stavek ne more povedati ničesar drugega, kot kaj kdo dela ali kaj se komu dogaja... Sicer pa gre za fanta, ki ima neurejeno družinsko življenje (ločeni starši), ki bi - sodeč po njegovih razočaranjih in spoznanjih - lahko postal »huliganski« cinik, pa kljub temu »glasuje za ljubezen«. Morava film bije bitko, ali bo sihroniziral svoje filme ali ne. Za poskus predvaja dublirana filma: eden izmed njiju je Disneyev Bamby... V. Marinčič
Note
Puljski filmski festival;
Archival material identifier
1965-08-4401-4500_4338
Report a problem to oder@slogi.si.