Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

S celjskim SLG želim sodelovati

Tone Vrabl, Mladina, 7. 8. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
10 MINUT Z BRANKOM GOMBAČEM S celjskim SLG želim sodelovati Zdaj že tradicionalne grajske igre na celjskem gradu so se v torek, 27. julija (podaljšali so jih zaradi velikega zanimanja za 2 dni!), končale. Travnik sredi razpokanega obzidja je ostal ponovno sam. Barvni reflektorji ne bodo več lepšali noči, smrad po bakljah se počasi izgublja in peketa konj ni več slišati. Igralci so odšli na odmor, več kot 15.000 ljudi, ki je enajst dni zbrano sledilo predstavam, se je navdušenih razšlo. Namen je bil dosežen. Sodelovanje med SLG in Olepševalno-turističnim društvom je bilo uspešno in Celje se je vključilo v krog jugoslovanskih mest in mestec, ki so že mnogo prej izkoristile svoje zgodovinske objekte in v njih prirejala gledališke predstave. In kar je najvažnejše: vsak večer je zbrano sledil predstavam poln avditorij ljudi vseh vrst; od delavcev in kmetov do otrok in intelektualcev. Ena izmed »gonilnih src« te zelo uspele prireditve je bil Branko Gombač, ki je poleg adaptacije teksta in režije opravljal še več manj hvaležnih poslov: razgovore o »biti ali ne biti« glede uprizoritve, prepričevanje nekaterih, ki še do danes niso sprevideli, da je najvažnejše pri umetniškem delu njegova kvaliteta, ne pa kdo in s kakšno nazorsko usmerjenostjo jo je napisal itd. Prav zato je tudi bilo naše prvo vprašanje, zakaj so se odločili za Novačanovega Hermana in na katere probleme so naleteli ob pripravljanju predstave. Da smo se odločili za Novačanovega Hermana je botrovalo več razlogov. Predvsem smo hoteli nadaljevati zamisel F. Gradišnika in M. Košiča, ki sta že leta 1933 s Celjskim studiem v Mestnem parku uprizorila Shakespearov »Sen kresne noči« in Novačanovega »Hermana«. V zadnjih letih so preigrali na prostem v Celju večino del s tematiko o Celjskih grofih. Tako smo spričo skromne izbire slovenskih zgodovinskih tekstov lahko segli le še po Novačanovem Hermanu. Pred uprizoritvijo smo naleteli na mnoge zapreke lokalnega značaja in sicer v zvezi z Novačanovim političnim prepričanjem, vendar smo tudi to prebredli in lotil sem se režije z vso odgovornostjo. Dramska dela s tematiko o celjskih grofih boste kmalu preigrali. Ali se boste odločili za ponovno obnavljanje že igranih del ali pa bi bilo umestno že sedaj misliti na razpis dramskega natečaja za sodobno in moderno delo z osnovno temo o celjskih grofih? Da. Toda obljubljeno mi je, da bom dobil tudi ostala dva dela Novačanove trilogije »Frederika« in »Ulrika« in če bo vse po sreči, bi prihodnje leto lahko na istem prostoru gledali vso zgodovino celjskih grofov. Razpis bi bil umesten. Morda bi celjsko Olepševalno društvo (gledališče nima potrebnih finančnih sredstev) poizkusilo uresničiti to zamisel. Kaj bi po vašem mnenju bilo potrebno še narediti, da bi v bodoče celjske grajske igre dobile »ime« in veljavo, da bi zlezle nekje čez ozke občinske meje? Potrebno bi bilo že sedaj določiti drugo dramsko delo, ki bi izpolnilo repertoar grajskih iger. Herman Celjski naj ostane v železnem repertoarju, drugo delo pa naj bi bilo nadaljevanje kronike ali pa dramsko delo klasične literature. V kakšni vodilni vlogi pa bi zaposlili tudi kakega igralca iz drugih slovenskih gledališč. (V Hermanu je v vlogi patra Melhiorja sodeloval Jožko Lukeš, član SNG iz Trsta; njegov pater je bila izredna figura! op. p.). Tudi s tem bi pritegnili obiskovalce iz vse Slovenije. Novačanov Herman je vaša zadnja režija v Celju; v jeseni greste v Trst. Če se boste še vrnili v Celje, kaj bi želeli takrat režirati? Za seboj ne bi rad podiral mostov, ampak bi želel kontinuirano sodelovati s celjskim SLG vsaj z eno režijo. Predvsem bi želel tudi prihodnje leto režirati na gradu. Režija tako imenovanega »množičnega ljudskega gledališča« mi ugaja. V čem je glavna napaka uprav slovenskih gledališč pri sestavi repertoarjev? Sodim, da slovenska gledališča vse preveč eksperimentirajo pri osrednjem repertoarju, vse premalo pa opravljajo ta posel v eksperimentalnih gledališčih. Prav zato nastanejo nesporazumi med gledališči, njihovimi repertoarji in publiko. TONE VRABL
Producers
SLG Celje
Note
Fotografija; intervju;
Archival material identifier
1965-08-4401-4500_4383
Report a problem to oder@slogi.si.