Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Živo zanimanje za jugoslovanski program

Stanka Godnio, Delo, 15. 8. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Balkanski filmski festival Živo zanimanje za jugoslovanski program Tudi o tem, kako so si Albanci ostali zvesti in so odstopili OD NAŠE POROČEVALKE Vsak večer prikoraka na festivalsko platno v Varni možiček, ki na skiciranem zemljevidu Balkanskega polotoka, tam nekje, kjer bi morala biti vrisana Sofija, izkoplje globoko jamo. Vanjo zavali sodček smodnika in prižge zažigalno vrvico. Toda namesto sovražne eksplozije zažari na platnu šopek pisanega cvetja. Rožni lističi se razsujejo in izpišejo festivalsko geslo, poziv k prijateljstvu med balkanskimi narodi, h kateremu naj pripomore tudi filmska umetnost. Res smo od prvega balkanskega filmskega festivala v Varni pričakovali samo uvodni korak k medsebojnemu seznanjanju in zaupali v filmsko umetnost v najboljšo posredovalko spoznanj o življenju posameznih kinematografij, kot nedvoumen, oster kvalitativni kriterij filmskih proizvodenj, ki se razvijajo ne le v ožji geografski povezanosti, temveč tudi iz podobnih tradicij ter bolj ali manj podobnih proizvodnih pogojev, v katerih lahko najdemo tudi marsikatero sorodno umetniško in idejno izpovedno težnjo. Pričakovali smo, da bo imel balkanski filmski festival prijateljsko informativen značaj. Toda prireditev je ubrala boljšo, zahtevnejšo in obetavnejšo pot. Program drugega večera, ki ga je posredovala Romunija, se je s filmom »Gozd obešenih« dvignil v visok kvalitetni vrh in napovedal festivalu tehtnejše dimenzije, usmeritev v intenzivno umetniško iskanje in prijateljsko, a nepristransko merjenje kreativnih filmskih moči. Če se bodo izpolnile dobre želje, ki napovedujejo festivalu balkanskega filma tradicijo in kontinuirano rast, utegne prireditev postati vpliven činitelj v programskem snovanju in stremljenju za vsebino in smisel balkanskih kinematografij. V tem smislu je tudi kvalitetno šibki turški program na balkanskem festivalu izzvenel s posebnim pomenom, kajti turški filmski delavci so predstavili zbranim balkanskim cineastom dela, ki pomenijo odločen tematski preobrat v njihovem filmskem izpovedovanju, svoje prve socialno in družbeno kritično usmerjene filme. Pogum, da namesto predstavnikov rutinirane, povprečnemu domačemu okusu prilagojene komercialne proizvodnje (ta doseže tudi do 200 filmov na leto), nastopijo v balkanski filmski druščini z nešablonskimi, začetniško zastavljenimi filmi, ki pa izpričujejo nove ustvarjalne smeri, zasluži vsekakor priznanje, kljub temu, da teh del ne kaže resneje analizirati. Kajti tako prenos uspele gledališke igre »Legenda o Aliju Kešanu« kot socialna filmska drama »Prebujeni v mraku« sta predvsem le vsebinsko, ne pa tudi filmsko oblikovno zanimivi deli. Sicer pa se bomo k vsem filmom še vrnili v pofestivalskih komentarjih. Četrti dan je bil posvečen jugoslovanski kinematografiji. Začel se je z zelo lepo obiskano tiskovno konferenco. Po uvodni informaciji Dušana Makavejeva o našem filmu so se udeleženci konference živahno zanimali za proizvodne pogoje in programske smernice naše kinematografije, za delež mladih režiserjev v njej, za njeno vodilno tematiko, pa tudi za filmski izvoz in uvoz: celo za našo filmsko cenzuro se je v francoščini pozanimal eden od udeležencev in bil očitno povsem zadovoljen z odgovorom, da zadene prepoved uvoza letno od skupno 200 uvoženih filmov le kaka dva ali tri, še bolj pa z informacijo, da cenzorsko delo opravlja komisija, katere člani so predvsem kulturni delavci. Skratka, vprašanj in zanimanja je bilo toliko, da je bil konferenci čas prekratko odmerjen. Ob štirih se je namreč že začela popoldanska projekcija prvega dela našega programa. Avditorij je navdušeno pozdravil jugoslovansko filmsko delegacijo, zlasti igralca Rada Markovića, ki je z vlogo v odličnem bolgarskem filmu »Breskov tat« postal pravi ljubljenec tukajšnje publike. Vendar se zdi, da se z našim filmskim izborom za prvi balkanski festival nismo povsem oddolžili živemu interesu, ki ga kažejo tukaj za naš film. »Radopolje«, filmska balada o vasi, v kateri so nacisti pobili vse može in v kateri tudi po vojni vsakega moškega usodno čaka smrt, je sicer lepo posnet in dobro odigran, toda precej konvencionalen. »Človek ni ptica« je intenzivno in zanimivo, toda hudo zapleteno delo, in tukajšnja publika ni pripravljena na tolikšno mero aktivnega sodelovanja, kolikor je film Dušana Makavejeva zahteval, pa je tako ostala ob koncu projekcije rahlo zmedena. Po drugi strani pa je film izzval zanimanje strokovnjakov in ena od osnovnih tem prijateljskega pogovora na jugoslovanskem večernem sprejemu za festivalske goste je bila svoj­ska dramaturgija tega filma. Vseskozi dobro pa je izzvenel naš kratkometražni program, ki je bil izpopolnjen z nekaterimi zanimivimi stvaritvami. Najbolj navdušeno priznanje je veljalo »Solzi na licu«, najbolj hvaležna je bila publika za groteskno risano »Metamorfozo«, najbolj je emocionalno sodelovala z »Mejo« in jugoslovansko-bolgarskim srečanjem na njej, prisrčno je nagradila ljubko risanko »Obisk iz vesolja«, lep sprejem pa so doživeli tudi filmi »Dekleta brez fantov«, »Teci voda v hrib«, »Peti« in pa »Krava na meji«, ki smo jo po ne vem kakšni organizacijski pogruntavščini gledali v črno-beli tehniki. Priznati pa si moramo, da romunske težnje po visokem kvalitetnem vzponu z našim izborom nismo mogli dohiteti. Četrtek bi bil moral pripasti albanski kinematografiji. Z veliko radovednostjo smo pričakovali uradno srečanje z albansko filmsko delegacijo, ki je bila sicer na festivalu precej neotipljivo navzoča, na realni popoldanski tiskovni konferenci. No, naša radovednost, ki je povzročila pravo gnečo v konferenčni dvorani, je bila potešena precej drugače, kot pa smo v tukajšnjem tolerančnem razpoloženju pričakovali. Presenečenje je bilo popolno in vse prej kot prijetno. Albanski delegati so, sedeči pod prijateljskim festivalskim geslom, kratko malo izjavili, da odstopajo s prvega balkanskega filmskega festivala in da umikajo svoj program, ker da grški igrani film »Nebo« žali Albanijo in njeno ljudstvo. Nobena od prizadetih strani sicer do tega trenutka še ni dala tiskanega uradnega pojasnila, vendar se je incident razvozlaval nekako takole: Grški delegat je takoj izjavil, da film »Nebo«, ki ga v Varni predvajajo v informativnem komercialnem programu, zajema snov iz dogajanj v času fašistične italijanske okupacije Grčije ter odporniškega gibanja in da Albanije neposredno niti ne obravnava, sploh pa je po prepričanju avtorjev filma ne more žaliti. Direktor festivala je za svojo izjavo, da je nesporazum sicer zelo neljub in popolnoma nepričakovan, da pa ne more zaviralno vplivati na potek festivala v Varni in tudi ne spremeniti razvojne poti bodočih balkanskih filmskih prireditev, požel navdušen aplavz. Zvečer je bila kljub albanski protestni izjavi vseeno projekcija albanskih filmov v festivalskem kinematografu, kajti Bolgarija je filme odkupila in tako dobila pravico do njihovega predvajanja, odpadlo je le uvodno predstavljanje in pozdrav, skratka imeli smo čisto navadno filmsko predstavo. Avditorij ni bil napolnjen. Ko je bilo filma konec, pa je bilo v letnem kinematografu še za polovico manj gledalcev kot v začetku. Ampak ne samo zato, ker je bil ta večer v Varni najhladnejši. Albanska filma »Bistrica 60« in »Prva leta« sta žgoče opozorila na resnico, da poenostavljena in preforsirana agitka ne sodita v film, ki naj bi imel umetniške ambicije. Tudi o teh filmih in o ostalem albanskem izboru bomo še posebej pisali. Albansko delegacijo, ki je protestno napovedala svoj takojšnji odhod iz Bolgarije, smo v petek dopoldne vseeno še videli pri zajtrku, ne sicer za uradno festivalsko, temveč za zasebno mizo. Kot albanski izstop v Varni ni prerastel v senzacijo in dobil želenih udarnih dimenzij, je vendarle nekoliko skalil festivalske vode. Ni namreč prijetno, če se nekdo v atmosferi prijateljskih iskanj nasilno in trmasto izolira, čeprav ostaja pri tem na svojem bregu zares čisto sam. In žal nam je za našega priljubljenega festivalskega možička, ker mu rože prijateljstva ne morejo zacveteti sleherni dan. STANKA GODNIO Deb 15, VM

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-08-4401-4500_4489-4490
Report a problem to oder@slogi.si.