Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Nove filmske dežele

Miša Grčar, Naši razgledi, 7. 8. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Nove filmske dežele IV. mednarodni filmski festival v Moskvi (II) Z drugo festivalsko polovico se program oziroma njegova kvaliteta nista bistveno spremenila. Vse je bolj ali manj potekalo v pričakovanju filmske epopeje Vojna in mir. Tako kot prve dni so prihajali nepodnaslovljeni filmi in tako kot prej so se trudili simultani prevajalci in predvsem prevajalke, da bi prevpili originalni jezik. Skoraj osem ur na dan poslušati to pretirano prizadevanje, da bi ruski jezik preglasil vse druge, tudi ni majhen napor. Predvsem, ker se je nemalokrat zgodilo, da zaradi tega slapa besed ni bilo moč dojemati dogajanja na platnu. Morda je bila prav bojevita prevajalka kriva, da poljski film Trije koraki po zemlji niso bili sprejeti, tako kot bi zaslužili. Omnibus treh zgodb sta po časopisnih fait divers zrežirala Jerzy Hoffman in Edward Skórzewski. Prva, Ločitev po poljsko, je socialno obarvan, suhoparen prikaz mladega para, ki se loči zato, ker nima stanovanja in ker je on preveč družbeno angažiran in manj družinsko. Druga, Rojstni dan, je bolj trpka, skoraj pretresljiva v pripovedi o postarnem upokojencu, ki ga ne pride nihče obiskat za njegov rojstni dan. Domiselno zrežirana in odigrana - najlepša zgodba v tem triu. Zadnja je sicer najdaljša, vendar tako naivna, da jo moramo odkloniti zaradi njenega posmehljivega odnosa do medicine. V Enournem potovanju se naša znanka Ana Ciepielewska, preoblečena v zdravnico, trudi, da bi rešila življenje otroku. V naglici pozabi torbico in birokratski, nehumani in prenatančni kondukter jo vrže z vlaka. V snegu tava in naposled pride do policijskega avtomobila s telefonom. Toda otrok je klinično mrtev. In zdaj zdravnica po telefonu dirigira nespretnemu spretnežu, kje, ob katerem rebru je treba zarezati, kako je treba srce masirati, nakar otrok oživi. In to ravno takrat, ko pripelje njen avto do hiše bolnega otroka. Kakor v kavbojkah! Prijetno so presenetili Vietnamci (demokratični). Od njihove mlade filmske industrije, ki se je doslej gibala skoraj le med kratkimi dokumentarci, je bilo težko pričakovati več kot povprečen prikaz njihove gverile. Toda Mladi vojak je več. Več kot zgolj izsek iz življenja mladih vojakov med vaščani in njihovih junaštev med premočnimi zavojevalci. Ku Tinh Lan, ki je bil eden prvih junakov Ljudske armade Vietnama in o katerem teče beseda v tem filmu, je prikazan nenavadno subtilno, njegova mladost je tako spontana, njegova ljubezen in zagnanost tako iskreni, da si ne moremo kaj, da ne bi občudovali tega zanosnega ljubiteljskega filma, v katerem so najlepše sekvence tiste, ki se dogajajo na vasi. Turki so prinesli na festival malomeščansko, plehko, melodramatično, sentimentalno, slabo zrežirano in igrano, nekakšno dramo z naslovom Ljubezen in sovraštvo, ali celo po smrti. V preveliki vnemi, da bi ustregla vsem, je selekcijska komisija festivala napravila slabo uslugo tistim, ki jim je film več kot le poceni zabava in osladna zmes ljubezni in sovraštva. Nekatere nacionalne delegacije so svoje filme uvodoma komentirale. Pojasnjevale so režiserjevo stališče, eventualne zapletljaje in nejasnosti. Prav hvaležni bi bili španskemu režiserju Jorgu Grauu, ko bi nam vmes pojasnil, kako si je zamislil prenos antičnega mita o ljubezni med Aecteonom in Diano (Artemido) v sodobni svet. Kajti njegov Acteón je tako zapleten, da le komaj zaslutimo kaj je hotel režiser: njemu je (kot nekoč Ovidu) Acteon neutrudni in obupani iskalec resnice in upanja. Grau je upal, da bo gledalec razumel njegovega sodobno odtujenega Acteona, ki ga preganjajo psi-ljudje kot takrat, ko ga je kaznovala Artemida zato, ker jo je videl, kako se gola koplje. V sodobnem režijskem slogu, v katerem pa niza efekte zaradi efektov, je šel tako daleč, da je vse skupaj zapletel do nerazumljivosti in tako kljub najboljši volji nismo mogli razumeti režiserjevega uradnega komentarja. O indonezijskem filmu Dežela, ki ni nikogar kljub najboljši volji in prizanesljivosti do mlade kinematografije ne moremo reči drugega kot da je zelo zelo boren. Seveda je bilo pričakovati, da bo film obravnaval dogodke iz odporniškega gibanja in da zaradi kratke filmske tradicije ne bo mogel poseči v boj za kvalitetna priznanja. Zato tudi ni sprožil ne odobravajočega ne odklonilnega stališča, pohvale je bil deležen le osrednji igralec Zainal Abidin. Morda je bila prav bojevita prevajalka kriva, da poljski film Trije koraki po zemlji niso bili sprejeti, tako kot bi zaslužili. Omnibus treh zgodb sta po časopisnih fait divers zrežirala Jerzy Hoffman in Edward Skórzewski. Prva, Ločitev po poljsko, je socialno obarvan, suhoparen prikaz mladega para, ki se loči zato, ker nima stanovanja in ker je on preveč družbeno angažiran in manj družinsko. Druga, Rojstni dan, je bolj trpka, skoraj pretresljiva v pripovedi o postarnem upokojencu, ki ga ne pride nihče obiskat za njegov rojstni dan. Domiselno zrežirana in odigrana - najlepša zgodba v tem triu. Zadnja je sicer najdaljša, vendar tako naivna, da jo moramo odkloniti zaradi njenega posmehljivega odnosa do medicine. V Enournem potovanju se naša znanka Ana Ciepielewska, preoblečena v zdravnico, trudi, da bi rešila življenje otroku. V naglici pozabi torbico in birokratski, nehumani in prenatančni kondukter jo vrže z vlaka. V snegu tava in naposled pride do policijskega avtomobila s telefonom. Toda otrok je klinično mrtev. In zdaj zdravnica po telefonu dirigira nespretnemu spretnežu, kje, ob katerem rebru je treba zarezati, kako je treba srce masirati, nakar otrok oživi. In to ravno takrat, ko pripelje njen avto do hiše bolnega otroka. Kakor v kavbojkah! Naslednji omnibus 4 x 4 so pripravile skandinavske države z neenakim uspehom. Odlična je bila švedska Postaja v Myrlandu: zaradi prisrčne téme, sijajne fotografije in ne manj blesteče igre Maxa von Sydova v vlogi železničarja, ki mu je lepega sončnega dne vsega dosti. Pusti svojo lokomotivo in gre na sprehod, od veselja poplesuje po tirih in vali skale po bregovih. Njegova prešerna sreča in nenadna povezanost z naravo sta tako pristni, da je režiser Jan Tröl pripravil s tem delcem nekaj minut, ki štejejo med najlepše na festivalu. Danci so bili s Poletno vojno le za drobec manj uspešni. Témi o nesmiselnih manevrih, v katerih se igrajo žive in mrtve, je botrovalo vzdušje Prévertove poezije. Norveška Deklica z belo žogo, kljub sodobnemu režijskemu posegu prvih dveh ne doseza. Še manj pa finski Pourquoi?. Skoraj konvencionalnemu srečanju med mladostnikoma iz dveh držav nedomiselni režiser ni dodal ničesar novega. Sicer so imeli Skandinavci še tri filme. Za finskega že vemo. Danci pa so pokazali deklico Tine, ki je rasla v času dansko-pruske vojne 60-ih letih prejšnjega stoletja. Režiser Knud Leif Thomsen je hotel poleg svojega negodovanja nad nesmiselnostjo vojne pokazati še nekaj poetičnosti pred 100 leti. Navsezadnje pa je dokazal nekaj drugega: je tako zvest Dreyerov učenec, da posnema njegov režijski stil vse od Device Orleanske do Dneva jeze in prenaša celo njegove kadre v ekranizacijo znanega romana Hermana Banga. Vendar Dreyerove moči ni, in sentimentalna zgodbica o prepovedani ljubezni izzveni bledo kljub nekaterim pobliskom in lepi igri Lone Hertz. Šved Arne Suckdorfer nadaljuje s filmom Moj dom je Copacabana režijski slog »Velike dogodivščine«, vendar manj uspešno, ker je razvlečen in v pripovedi o brezdomčkih preračunan na efekt. Iana Popesca Gopa poznamo predvsem po njegovih animiranih filmih, vendar je Beli Maver že njegov četrti igrani celovečerni film. Domiselno in slikovito je prenesel na trak ljudsko pravljico, žal pa ritem in pravljična hudomušnost prevečkrat popuščata. Pa je bilo vseeno veselo, ko smo gledali edino pravljico na tem festivalu. Jugoslovani smo imeli še en nepričakovan delež na tem festivalu. Z Bebo Lončar, bolj, manj in nič oblečeno v francoskem filmu Tepec ob strani Bourvila in De Funesa, kar vse dokazuje, da ne gre za resno stvar. Burka o potegovanju za nos in tihotapljenju mamil in draguljev je prirejena za zelo skromne zahteve po zabavi. Vse lepo in prav, če pridejo na festivale tudi lahkotne komedije, toda od Galcev bi pričakovali več ésprita. Prišel je veliki trenutek. Kongresna dvorana v Kremlju, ki lahko sprejme skoraj 6200 gledalcev, se je napolnila že pol ure pred napovedanim začetkom predstave, ko pa se je začelo, so sedeli ljudje po tleh, po stopnicah, se gnetli pri vratih, prav gotovo jih je bilo še kak tisoč več. Bila je pač edinstvena priložnost, da so videli prva dva dela Vojne in miru cela in neokrnjena, kajti komercialna verzija, ki bo šla v svet, bo dobro uro krajša. Sergej Bondarčuk si je zastavil precej nehvaležno nalogo: napraviti je hotel največji film vseh časov. Po prvih dveh delih, »1805« in »Nataša«, ki smo ju videli - druga dva še nista posneta - lahko sklepamo, da mu je uspela le monumentalnost in zvesto prenašanje slovitega romana na filmski trak. V prizadevanju, da bi temu velikemu ruskemu delu dal čimbolj resničen ruski nadih, je šel v poetiziranju in liričnih poudarkih predaleč. Slikoviti so sicer sprehodi po ruskih gozdovih, stepah in poljih, vendar to le v uvodu. Tu in tam preide v maniro. Manira je tudi prelivanje motivov iz narave, manira, ki je bila sicer zanimiva pred nekaj desetletji, tu pa jo bodo brez škode lahko izrezali. Nesodobno je tudi njegovo prizadevanje po prikazovanju simultanosti dogajanja. Tako je nekajkrat velikansko platno razdeljeno na dve polovici. Na primer: Andrej pripoveduje Bezukovu o Natašinem blesku na plesu, Nataša pa svoji materi o ljubezni do Andreja. Tudi trojna slika bojnega polja je bila pri Ganceovem Napoleonu nadvse sodoben krik, pri Bondarčuku pa deluje izumetničeno. Nasploh gre največ očitkov na račun režije, na račun skokovitega zaporedja in enkrat za spremembo na račun preveč zvestega posnemanja romana. Prenesene so Tolstojeve misli in premišljanja, ki so v sprehodih med brezami in po žitnih poljih dobila resnični nadih himne ruski zemlji - včasih po svoje razumljena. Ni Tolstojeve ironije, kadar govori o smetani iz Petersburga, ni prešernosti, kadar govori o veseljih in norčavostih. Veliko bolj so se posrečile, predvsem drugim in na koncu ostane sam. Tolstojevi zamisli sta najbližja Nataša (Ljudmila Saveljeva) in Andrej Bolkonski (Vjačeslav Tihonov), Pierre Bezuhov (S. Bondarčuk) manj. Nataša je nežno, lepo in čudovito dobro dekletce, po svoji podobi in vedenju skoraj docela ustreza temu najsvetlejšemu ženskemu liku iz svetovne književnosti, Saveljeva je debutantka v tem filmu (edina), stara je 22 let in je pravkar končala baletno akademijo. Rodila se je zvezda! Nenavadno milo in mehko se giblje med drugimi junaki te Tolstoj-Bondarčukove poeme in nemara je prav njena zasluga, da so najlepši prizori prvih dveh delov tisti, kjer je ona prisotna: prvi njen ples, ki je sicer veličasten že prej, preden zdrsijo tudi njeni koraki no nodu v ritmu valčka: Andrejeva in Natašina izpoved, potem ko jo Andrej zasnubi. Tisto njeno preplašeno vprašanje »Eno celo leto?«, njene vprašujoče modre oči in zadrževanje diha ob nenadni sreči, to je prizor, ki je nepozaben. Čudovit je tudi njen ljudski ples v lovski kolibi po prav tako čudovito posnetem lovu. In še en prizor je nepozaben (ta je brez Nataše): ko se Andrej, preden gre na fronto, poslovi od svojega očeta (Anatolij Ktorov). Še bi jih lahko naštevali: bitke in spopadi na frontah, smrti in snidenja. Vjačeslav Tihonov je Andrej, ki si ga ni moč boljšega zamisliti. Pred očmi nam je še Mel Ferer v ameriški verziji; bil je odličen, toda Tihonov je resnično ruski. Če pa bi primerjali Bezuhova Bondarčuka in Fonde, bi se tehtnica nagnila v korist slednjega, bližji je bil Tolstojevi zamisli bogatega moskovskega kamerhera. Lene, med igralci sploh ni slabih. Lepa je tudi Irina Skobceva v vlogi Helene. Po dveh delih Vojne in miru torej lahko sodimo, da je, oziroma bo uspel film, ko ga bodo primerno skrajšali, izločili nekatere larpurlartistične meditacije in mu pomagali do hitrejšega ritma. Tedaj morda ne bo opaziti, da je Bondarčukova režija pomanjkljiva. Eno pa drži: doslej je tako pel o ruski zemlji na filmskem traku le Dovženko (sicer pa je tudi Bondarčuk Ukrajinec). Še dva podatka: scenarij je napisal Vasilij Solovjev, glavni kamerman pa je Anatolij Petricki. Cela ta filmska poema stane kakih 34 milijonov rubljev. Kljub temu, da je film Vojna in mir dobil nagrado, da skorajda ni bilo boljšega, da je bil na festivalu takorekoč brez konkurence, pa je bil višek festivala neki drugi film, pravzaprav filmček, ker je trajal slabih štirideset minut in smo ga v glavni dvorani videli le slučajno; tekmoval je namreč v konkurenci kratkih filmov. Uspeh, kakršnega je dosegel mladi diplomant Instituta za filmsko vzgojo Mihail Bogin s svojo »diplomsko nalogo« Dva, je malodane neponovljiv. Zgodba o ljubezni med gluhonemo cirkušno akrobatko in študentom konservatorija zasluži, da bi povedali njeno vsebino od uvodnega do zaključnega kadra. A omejimo se na naslednje: najboljši film na festivalu, najbolj nežen, najbolj human, iskren in ljubezniv, najbolje sprejet v parterju (občinstvo) in na balkonu (gostje, delegati, novinarji, žirija). Poezija tega dela je tako očarljivo pretresljiva, da zastaja dih ob vsaki podrobnosti, ob vsakem novem akordu. Film je odličen v celoti, brez napake. (Posnet v Rigi, centralnih studiov scenarij ni navdušil). Vivat kratki filmi! Zaninovića z njegovo Solzo na licu (obrazu), tudi v sekciji kratkih filmov, ki je dosegla prav tako sijajen uspeh. Ostali so še trije filmi, po naključju na zadnjem mestu. Angleški film Draga je tretje delo Johna Schlesingerja. To naj bi bil zanimiv prikaz gnile družbe, a nima zveze z družbo, ker ne gre za delo s sociološkimi ambicijami, marveč preprosto za zgodbo ambicioznega dekleta brez skrupul, dovolj lepega in premalo pametnega, da bi si znalo s tem pomagati. Pomaga si že, a narobe, tako da pomaga makriva je tudi sama. Nastopa odličen igralski trio: Dirk Bogarde, Julie Christie (kot v Billyju lažnivcu istega režiserja) ter Laurence Harvey. Atentat češkega režiserja Jiřija Sequensa je dober film, ker čehi sploh ne delajo več slabih filmov, vendar ni mojstrovina, kakršnih smo vajeni iz te dežele. Dokumentarično zvesto pripoveduje o dogodkih iz leta 1942, ko je skupina čeških padalcev napravila atentat na SS generala in Reichsprotektorja Reinharda Heidricha ter tragično končala zaradi izdajstva v cerkvi, kjer so jo zalili z vodo. Zadnje sekvence so najbolj pretresljive in brez posebnih filmskih učinkov grozljive in tragične. Film je odkupljen in ga bomo gledali tudi pri nas. Tu so končno še Vojaška dekleta (Soldatesse), katerih zgodba nam je znana iz feljtonističnih prizadevanj našega tiska. Kljub Zurlinijevi korektni režiji, solidni igri priznanih igralk nekaj narodnosti, film zaradi scenarija (Ugo Pirro) povsem odklanjam. Ne gre za iskanje političnih in ideoloških motivov, marveč za scenaristov zlagáni antimilitarizem, popačen prikaz gverile in kvazi humaniziran odnos med zavojevalci in zavojevanimi. Kubanski film En dan v Solaru, prvi njihov v barvah in cinémascopu, je samo zato za dlačico boljši od avstrijskega Vzpona na Divji Keiser (zadnjič sem pomotoma napisala Spust), ker ni poskušal biti psihološko obarvan, ampak v njem samo plešejo in pojejo. Je že bilo vse tako urejeno, da si poleg rednega tekmovalnega programa nismo mogli ogledati še kratkih filmov ali tistih v »informativni« sekciji. Lahko bi videli Kurosawovo Rdečo brado, Rosijev Trenutek resnice, Olimpiado v Tokiu, Fordov Prvi dan svobode in še kaj zanimivega. Od nekonkurenčnih filmov smo gledali v osrednji dvorani le brazilski »Začenja se lov na človeka«, Berlangovega »Krvnika« in Jaquovega »črnega tulipana«. Od sestankov in predavanj pa so bila prav gotovo najbolj zanimiva tista, ki so bila namenjena problemu »Filma in gledalcev«. Rezime: mojstrovin razen kratkega Dva ni bilo; bilo je nekaj zanimivih ali dobrih filmov, nekaj odličnih igralskih kreacij, nekaj filmov, ki komajda zaslužijo ali pa sploh ne, da so jih sprejeli na festival, ki mu je motto »za humanizem filmske umetnosti, za mir in prijateljstvo med narodi«. Nemara pa je bilo najbolj zanimivo to, da smo se seznanili s filmskimi prizadevanji novih dežel v hramu sedme umetnosti. Zmagovalci Velika nagrada (ex aequo): Vojna in mir, SZ Dvajset ur, Madžarska Zlati medalji: Nebo nad glavo, Francija Atentat, Češkoslovaška Srebrni medalji: Trije koraki po zemlji, Poljska Velika tekma, ZDA Posebno priznanje: Postaja v Myrlandu in Poletna vojna v 4 x 4, Norveška režija Vatroslava Mianice v Prometeju diploma režija Valerina Zurlinija v Vojaških dekletih Nagrada za najboljši film filmske dežele v razvoju: Tako mlad mir, Alžirija Nagrada za najboljšo žensko vlogo: Sophia Loren (Poroka po italijansko) Nagrada za najboljšo moško vlogo: Sergo Zakariadze (Vojakov oče) Nagrada za kamero: Tomislav Pinter (Prometej z otoka Viševice) Nagrada za režijo: Ion Popescu Gopo (Peli Maver) Posebni diplomi za ženski vlogi: Julie Christie (Draga) Ljudmila Saveljeva (Vojna in mir) Nagrada za scenarij ni bila podeljena, namesto tega: nagrada za najboljšo adaptacijo: Joachim Kunert in Claus Küchenmeister (Dogodivščine Wernerja Holta) Nagrada za najboljši film za mladino: Dovoljenje za poroko (Bolgarija) Nagrada za najboljšo tehniko: Velika tekma (ZDA) Velika nagrada za kratki film (ex aequo): Dva (SZ) Solza na licu (SFRJ) Nagradi FIPRESCI, mednarodne kritike: Dvajset ur Dva za kratki MIŠA GRČAR

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-08-4401-4500_4733-4734
Report a problem to oder@slogi.si.