Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Ljubljanske poletne prireditve

Dr. Primož Kuret, Naši razgledi, 7. 8. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Ljubljanske poletne prireditve Ljubljanske kulturne poletne prireditve so pêle-mêle koncertov, oper, operet in folklore. Trdnejšo hrbtenico jim daje edinole vsakoletni bienale baletnih oziroma opernih ansamblov. Letos je bila na vrsti opera. Nastopile so operne hiše iz Beograda, Zagreba, Ljubljane in Reke. Beograjska Opera je nastopila z »Borisom Godunovim« in opero »Moč usode«, Zagrebčani so dali Šostakovičevo »Katarino Izmajlovo«, Ljubljančani Gotovčevega »Ero«, Blacherjevo komorno opero »Romeo in Julija« ter končno Rečani velikopotezno predstavo Puccinijeve »Turandot«. Izredno smolo so imeli Zagrebčani, čepravno je bila »Katarina« tisto delo, ki smo ga morda najbolj nestrpno pričakovali. Del neodgovorne publike je skoraj preprečil predstavo, tako da je bilo potrebno javno opozorilo, da se je predstava sploh lahko nadaljevala. Smolo so imeli nadalje z vremenom, saj je bilo po nevihti izredno hladno tako za publiko kot izvajalce. O tej predstavi skoraj ne moremo soditi tako kot o ostalih, ki so se odvijale pod ugodnejšimi pogoji. Zato nekaj besed več o delu samem, ki ga je Ljubljana sicer imela priložnost videti že pred drugo svetovno vojno, kmalu po nastanku. Zgodba po noveli Nikolaja Leskova je skombinirana robustno. Katarina, bogata trgovka, ki zastrupi tasta in nagovori svojega ljubčka, da ubije njenega moža, konča podobno kot Tosca: skoči v reko, kamor je poprej vzeti ljubčka. Tej skonstruirani zgodbi sleduje glasba. Nekaj takih ansamblov je prišlo tudi do nas. Vendar so vsi podobni ansambli zrasli iz trdnih osnov. Potrebni so dobri in verzirani muzikologi in ne le ljubitelji. Nadalje so potrebni stari instrumenti. Saj izvedba stare glasbe zahteva stare instrumente. In to ne samo za izvedbo te glasbe in tega ansambla »čez meje naše domovine« (kot zelo nerodno formulira programski list), ampak tudi za izvajanje doma. Dokler ni možnosti za nabavo starih instrumentov, toliko časa je izvajanje take glasbe s sodobnimi oboami, angleškimi rogovi, flavtami in čeli čisti muzikološki diletantizem. Schola Labacensis je tu ubrala napačno pot. Osnovna napaka je bila v izbiri repertoarja. Začeti bi bilo treba pri muziki, ki jo je še vedno možno izvajati z današnjimi instrumenti, dar na običajne koncertne sporede nikjer ne pride. Taka muzika bi bila za ljubitelje stare glasbe še vedno nadvse zanimiva, izvedba pa dosti bolj avtentična. Žal velik ni bil sestavljen tako. Kolikor je treba podčrtati potrebnost tudi takih koncertov, tako je treba dati skupini pravilnejšo fiziognomijo. Želimo si, da bi našla Schola Labacensis v bodoče pravo pot, ki je ne bo vodila preko ekstremov do pravega cilja: umetniškega poustvarjanja in pristnega navdiha doživljanja stare glasbe. Saj nam ima ta res še mnogo povedati. V spletu teh predstav seveda ne bomo našli nikakršne osnovne niti, vodila, ki naj bi jih družilo in ki naj bi dajalo tem opernim predstavam, zbranim v ljubljanskih Križankah, neki skupni predznak. Vodstvo ljubljanskih poletnih prireditev bo vendarle moralo prej ali slej najti ustrezno rešitev, če ima seveda kakršnekoli pretenzije, ustvariti iz teh opernih ali baletnih predstav nekakšno celoto, organizirano v vsebinsko poln bienale. Zamisel, prirejati nastope jugoslovanskih opernih in baletnih ansamblov, namreč sama še ne more izoblikovati festivala. Vsa ta leta, kar obstaja, se žal še ni mogla razviti, niti ji ni uspelo dobiti prepričevalnejši obraz in pravo vsebino. Samo nastopanje nekaterih opernih hiš namreč še ne daje tistih potez, ki bi jih bienale moral imeti. Vsega tega se je vodstvo prireditev letos tudi zavedalo in je zato ime »bienale« izpustilo. Čeprav ni bilo opaziti neke enotne, trdne linije, ki bi vsa raznolika dela povezala, pa bi se vendar dalo izluščiti nekaj točk, na katerih naj bi vodstvo prireditev v bodoče gradilo spored in vsebino. Recimo: ker so ljubljanske poletne prireditve tudi turistična atrakcija v čudovitem okolju letnega gledališča v Križankah (z novo streho je predobila tudi akustika), bi bilo vredno angažirati za posamezne predstave velike umetnike svetovnega slovesa. Oni bi dajali posameznim predstavam svoj ton, budili bi zanimanje publike in vnašali živahnost v ljubljansko glasbeno življenje. Letos je to možnost nakazala reške »Turandot« dvema newyorškima gostoma, nekdaj slovito sopranistko Mary Curtis-Verno in odličnim tenoristom Umbertom Borso. Ali: uprizarjanje sodobne opere. V dejstvu, da smo slišali na prireditvah Šostakovičevo »Katarino« in Blacherjevo komorno opero »Romeo in Julija«, se kaže druga možnost opernega bienala. Ta možnost sama na sebi za publiko ne bi bila najbolj interesantna, kolikor bi nastopala sama domača imena in domači ansambli. Toda z izvedbo Blacherjeve opere je bil storjen korak do spoznavanja sodobne komorne opere, katere se vodstvo naše domače operne hiše, kakor kaže, strašno boji in si v tem nikakor ne upa posnemati mnogo bolj dinamične sosede, ljubljanske Drame. Ali: prirediti velik spektakel in nanj povabiti domače ansamble, toda s poprej selekcioniranimi predstavami, in tudi pomembne tuje ansamble. To bi bila revija opernih hiš, ki pa bi brez neke druge osi, ki naj bi to revijo vezala, tudi ostala brez pravega jedra. Predstave, kakršne smo gledali letos, so bile različne po umetniški vrednosti, po stilnih prijemih itd. Uvodno besedo so imeli Beograjčani z Musorgskega opero »Boris Godunov«. Ta predstava je bila zelo razglašena, neenotna v zasnovi, prazna in brez duha čudovite muzike Musorgskega. Imela pa je svetlo točko, ki je rešila predstavo ter pokazala upravičenost njene izvedbe. Ta točka je bil basist Miroslav Čangalović, pevec, ki sodi po svojih kvalitetah v evropski vrhunec. Njegov Boris je bil žlahtna figura tako po svojih pevskih kvalitetah kot po igralski intenzivnosti. Imel pa je to smolo, da mu nihče drug ni mogel niti malo enakovredno sekundirati. Toda kljub temu je bilo vredno videti to opero (v Šostakovičevi priredbi, ki izpušča poljsko sceno) že zaradi njega in njegove velike umetnosti. Druga beograjska predstava je bila Verdijeva opera »Moč usode«. Ker smo isto opero gledali letos že v ljubljanski Operi, je bila izvedba zanimiva samo zaradi primerjave. Ta pa se je pokazala odločno v korist Beograjčanov. Kot so bili prvi večer orkester, zbor in posamezni solisti anemični, tako so bili drugi večer polnokrvnejši in temperamentnejši. Vsa predstava je bila izenačena, sicer brez posebnih vrhov, toda tudi skoraj brez slabih mest. Zlasti simpatično je delovala sopranistka Milka Stojanović v vlogi Leonore, pa tudi Stanoje Janković kot Alvaro. Attilio Planinšek, stari znanec in nekdaj ljubljenec ljubljanske operne publike, je pel sicer efektno, toda za naš okus z nekoliko preživelo operno maniro. Orkester in zbor sta muzicirala pod vodstvom Dušana Miladinovića, ki je vodil tudi »Borisa«, živahno in zavzeto. Izredno smolo so imeli Zagrebčani, čeprav je bila »Katarina« tisto delo, ki smo ga morda najbolj nestrpno pričakovali. Del neodgovorne publike je skoraj preprečil predstavo, tako da je bilo potrebno javno opozorilo, da se je predstava sploh lahko nadaljevala. Smolo so imeli nadalje z vremenom, saj je bilo po nevihti izredno hladno tako za publiko kot izvajalce. O tej predstavi skoraj ne moremo soditi tako kot o ostalih, ki so se odvijale pod ugodnejšimi pogoji. Zato nekaj besed več o delu samem, ki ga je Ljubljana sicer imela priložnost videti že pred drugo svetovno vojno, kmalu po nastanku. Zgodba po noveli Nikolaja Leskova je skombinirana robustno. Katarina, bogata trgovka, ki zastrupi tasta in nagovori svojega ljubčka, da ubije njenega moža, konča podobno kot Tosca: skoči v reko, kamor je poprej vzela ljubčka. Tej skonstruirani zgodbi sledi kruti realizem, bolj opisuje kakor doživlja, obenem pa se trudi napisati tej storiji vsaj v disonancah in ritmu zmerno moderno muziko. Tako je partitura čisto duhovito zamišljena in zahteva rafinirano morni instrumentiran velik orkesterski aparat. Tega uporablja skladatelj v številnih zvočnih kombinacijah. Glasba teče brez recitativov. Čisto ariozna mesta so redka, čeprav mikavna, kot pri slovesu Katarininega moža ali pri poročnem zboru. Ritmična komponenta je bolj skonstruirana kot elementarna, toda teatrsko učinkovita, čeprav uporablja včasih tudi kakšne bolj aroha afalta. Dirigiral je Milan Horvat, glavno vlogo je pela Mirka Klarić. Celotna izvedba je bila zaradi svojevrstnih okoliščin res bolj rutinerska kot pa ustvarjalna predstava. Efektno sceno, kateri je v zadnji sliki dodala svojo učinkovitost še ljubljanska meščanska dekleta (pohod v Sibirijo) je ustvaril Zlatko Bourek, režiral pa je Kosta Spaić. O Blacherjevi operi sem na tem mestu pisal že z dunajskega festivala pred dvema letoma. Ljubljanska izvedba je v nasprotju s tedanjo dunajsko posegla po prvi verziji dela, ki je bila namenjena scenskemu uprizarjanju. Drugi verziji je komponist dodal nekaj songov v stilu Kurta Weilla, hoteč s tem ustvariti kontrast pa jo je bolj koncertni izvedbi. Blacher je svojevrsten komponist, kakor je svojevrstna njegova življenjska pot. Rojen na Kitajskem staršem različne narodnosti, živi sedaj kot profesor v Berlinu. Pred leti sem ga srečal na Dunaju. Kakor je na zunaj eleganten in duhovit, tako je tudi njegova muzika polna elegance in briljantne duhovitosti. Zanj so karakteristični visoko čelo, značilen nos, predvsem pa drzna frizura. V njegovih kretnjah je rahla nervoznost, taka, kot on sam, elegantna. Blacherjeva glasba je v svojem bistvu efektna in briljantna. Zanj pomeni intelektualno obvladovanje ali vsaj igro tonskih zvočnih struktur. Prvo vrsto zavzemata transparenca in lahkotnost tonskega stavka. Navidez v pregnanci svoje govorice kaže na spontanost rojstva. Na zunaj je polna askeze struktivizma, ki tudi z uvedbo »variabilnih metrov« (njegov »izum«), se pravi, intelektualno pogojenih ritmičnih gibanj, ne prikrije pravega čustva. Vse to čutimo tudi v »Romeu in Juliji«. Glasba je pretkana s čudovito preprostim glasbenim tkivom, ki na momente deluje navidez suho, nemogoče pa mu je odrekati tudi prav subtilna in lirična mesta (duet Romea in Julije). Izvedba pod vodstvom Cirila Cvetka je bila naštudirana izredno vestno in natančno. Cvetko je z zanesljivo roko vodil komorni instrumentalni ansambel, soliste (v glavnih vlogah sta nastopila Rudolf Francl in Zlata Ognjanovičeva) in zbor. Nelahko delo režije je opravil Hinko Leskovšek; razgibal je oder v smislu muzike: komorno in s subtilnim gibanjem. Premiera te opere je bila tudi prva uprizoritev v Jugoslaviji. Predstava Gotovčevega »Ero« za ljubljansko publiko ni bila nobena novost. Bila pa je ena izmed najboljših predstav letošnjega opernega dela ljubljanskih poletnih prireditev. Zanimiva zlasti za udeležence kongresa PEN klubov na Bledu, ki so ji s svojo navzočnostjo dali tudi mednarodno vzdušje. Dirigiral je Ciril Cvetko. Reška Opera je nastopila za konec letošnjih opernih predstav. Z obema gostoma in velikopoteznim spektaklom na odru (kjer je bila scena sicer strašno ponesrečena) je bila dostojen zaključek. Res orkester pod vodstvom Vladimirja Benića ni zvenel najbolj sigurno in zvočno razkošno, toda na splošno je bila predstava zanimiva že zaradi izvrstnega tenorista Umberta Borse in reške sopranistke Zorke Wolf v vlogi Liu. Slavna sopranistka Mary Curtis-Verna je zlasti v začetku rahlo razoćarala; čeprav je to v nadaljevanju popravila, vendar ni več zmogla tistega, kar je zmogla svoje dni in kar ta vloga zahteva. Vsi ostali akterji predstave: zbor, solisti, balet, otroški zbor so delovali večkrat nepovezano; med posameznimi elementi ni bilo prave strnjenosti, kar predstavi ni bilo v korist. Publika pa je vsaj v nekaterih scenah le prišla na svoj račun in je nagradila posamezne umetnike z obilnim ploskanjem. Po končanem opernem delu so na programu Ljubljanskih poletnih prireditev še različni koncerti. Prvi izmed njih je bil posvečen stari glasbi. Izvedla ga je Schola Labacensis, skupina, ki si je zadala nalogo, gojiti staro glasbo. Ideja o taki skupini ni nova, saj so prizadevanja zanjo stara že nekaj let, vendar so se šele sedaj realizirala. Res je bil že čas, da začnemo tudi s tem. Vprašanje pa je seveda, ali so dani pogoji za tako delo. Danes poznamo že vrsto podobnih skupin, ki z vso resnostjo in umetniškim zanosom gojijo tovrstno glasbo. Ljubljana ima mnogo glasbenih skupin. Ena najbolj prizadevnih je skupina Collegium musicum, ki jo vodi Pavel Šivic. Ta skupina je pripravila večer sodobne sovjetske glasbe oz. večer komorne sovjetske glasbe (tako je bilo v programu). Ta naslov je tudi bolj ustrezal, saj je segal razpon od Kabalevskega preko Šostakoviča do mlajše garde. Vsa ta muzika je za naše pojme precej tradicionalna, čeravno najdemo v njej tudi kake bolj svobodne harmonske zveze. Velikih stvari na koncertu nismo odkrili. Poleg že omenjenega še nekaj pridihov folklore, golega artizma (Ščedrin) in nekaj sicer velikopoteznejših zasnov, ki so se v večini primerov zgubljale v šolski konstrukciji (Babadzanjan). Najboljše, kar nam more sovjetska komorna glasba danes nuditi, najbrž to ni. Zanimivo pa je za vseh 50 poslušalcev v atriju magistrata tudi to srečanje bilo. Ljubitelji stare glasbe so v juliju lahko prišli na svoj račun. Ansambel za staro glasbo salzburške Akademije Mozarteum je v dveh zaporednih večerih prikazal najprej »renesančno glasbo«, nato pa še »družabno glasbo v renesansi«, se pravi, popularnejšo glasbo iz tiste dobe. Salzburški umetniki so se predstavili kot tehnično in muzikalno sijajno uigran ansambel, ki s posebnim ognjem in ljubeznijo izvaja staro glasbo. Rekonstruirani stari instrumenti jim omogočajo verno reprodukcijo, ki sloni na izvrstnem tehničnem obvladovanju instrumentov (vsak umetnik igra več glasbil) in na globokem poznavanju glasbe renesanse. Tako sta oba večera nudila obilo umetniškega užitka, prvi v okolju Viteške dvorane ob razsvetljavi s svečami, drugi pa v atriju magistrata. Na navdušeno aplavdiranje občinstva so umetniki radi dodajali. OLAF GLOBOČNIK, Piran, Trubarjeva ulica, olje DR. PRIMOŽ KURET

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.