Puljski filmski festival 1964
Rapa Šuklje, Naši razgledi, 8. 8. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Puljski filmski
festival 1964
Pod pršenjem raket in v žaru ognjemetov so videti vse stvari malo drugače. Jugoslovanski filmski festival je v slavnostnem okolju arene resničen praznik naše filmske umetnosti, tako je, kot bi si oblekli filmi zakmašno odelo in se predstavili z umitimi obrazi in rokami. Ko potihne arena in živahno vrvenje festivalskega življenja s kuloarskimi novicami, napetostjo zaradi nagrad, napornimi srečanji z gosti in novinarskimi kolegi, vplivom sonca in morja in rahle meglice večne neprespanosti, ostane samo še medel skupen vtis o gledanih filmih, in komaj tisto, kar je bilo presunljivo ali dobro, se ostreje zareže v spomin. Kako nezanesljiva je puljska presoja, najlažje opazimo, če si iste filme ogledamo pozneje še enkrat v običajni kinematografski dvorani. Za zdaj jih je gledala v kolikor toliko normalnih okoliščinah samo selekcijska komisija; a še ta jih je videla večinoma nedodelane. Zato pravzaprav ta trenutek ni nikogar, ki bi mogel zanesljivo oceniti posamezna dela, prikazana na festivalu, zakaj letos se je zgodilo nekaj, česar Pulj menda še ni doživel: v areni smo gledali (če odštejemo dokumentarce, ki ne tekmujejo) same premiere! In naj so se časopisi vnaprej še toliko razpisali o nepravilnosti tega, da se režiserji in ekipe spuščajo v zasoplo dirko »za Pulju, in o težavah, ki jih ima selekcijska komisija, ko naj se odloča ob »surovem« gradivu, res je vendarle, da je bila napetost ob samih filmskih neznankah dodaten mik letošnjega festivala.
Sicer pa letošnji festival res ni bil samo praznik, temveč je bil pravzaprav hkrati tudi pregled celoletne produkcije. Naša podjetja so vse leto posnela samo 17 filmov (18-ega so ustvarili amaterji), od teh se jih je zvrstilo 11 v Areni in 4 v informativni sekciji, in festivalski gostje, ki jih ni premagala jutranja zaspanost, so si lahko ustvarili dokaj popolno podobo zdajšnjega trenutka v naši kinematografiji.
Pa šlenda da se festivalski odbor ni domislil povabiti na posebno projekcijo še oba neprijavljena filma, že lani in predlanskim se je izkazalo, da sestanki, zasedanja in »okrogle mize« pri tridesetih stopinjah v senci nimajo pravega pomena; toda ljudje pridejo v Pulj, da bi gledali filme, in so pripravljeni gledati filme. Smiselne projekcije v dopoldanskem času bodo imele vedno gledalce. In katere projekcije bi mogle biti bolj smiselne kot projekcije novih domačih del?
Če se od želja za v prihodnje vrnemo k tistemu, kar se je pokazalo v Pulju letos: videli smo našo kinematografijo v resni krizi. Ne samo, da je število posnetih filmov najnižje v zadnjih petih letih; to samo na sebi ni nujno slabo, nasprotno, modro omejevanje v številu se nam zdi smotrnejše kot predlanska hiperprodukcija. Pač pa je vznemirljiva siva povprečnost letošnjih filmov, izpovedna revščina ob relativni formalni dognanosti, dejstvo, skratka, da zdaj, ko večina naših ustvarjalcev ve, kako naj filmsko govori, ne ve, kaj naj bi izpovedovala.
Kdor količkaj pozna ustroj naših filmskih podjetij, ve, da ne delajo z roko v roki. Zato je tembolj presenetljivo, da kažejo vsi letošnji tekmovalci (in odklonjeni tekmovalci) iste tendence: vse opuščajoč »humanizem«, ki skuša v nekakšni čustveni omaki zabrisati moralne kriterije človeškega ravnanja in otopiti idejna nasprotja; preusmeritev moralnih in svetovnonazorskih spopadov na študij abnormnih osebnosti, boj med spoloma ali še pogosteje boj med generacijami; v formalnem pogledu montažne drznosti in željo po trdem, moškem realizmu, ki se mu lahko zahvalimo za nekaj skrajnje naturalističnih prizorov (neenake umetniške vrednosti), ki pa nikakor ne more utrditi mlahavih vsebinskih akcentov. V letošnjem Pulju nismo gledali niti enega filma, o katerem bi lahko trdili, da je nesporno umetnina. Komaj da smo gledali nekaj zanimivih detajlov.
Zanimiv je bil na primer »amaterski film Kokanja Rakonjca »Izdajaleca«. Drzno, moderno delo mladega ustvarjalca, napravljeno z minimalnim proračunom v skrajnje neugodnih snemalnih razmerah in vsega 32 dneh. Kamera in montaža sta virtuozni, četudi v svoji virtuoznosti preveč vsiljivi; zgradba filma z mešanico budnih in sanjskih prizorov tenko pretehtana. Moti naslov, zakaj v filmu ne gre za družbeni problem izdajalca, niti ne za notranji problem človeka, ki izdaja. »Korčagina ilegalec, ki ga policijska mučenja pripravijo do tega, da izda tovariše, več, postane agent in v službi policije pobija, je vnaprej moralno in psihično načeta osebnost, ki ne pozna ne kesanja ne osveščenja, temveč samo votlo pustolovsko junačenje in za njim živalski, nekontroliran strah. Njegova dejanja sploh nimajo moralnih dimenzij, temveč izvirajo iz zmedenega sovraštva zveri na begu, iz pobesnelega samoohranitvenega nagona, ki ga samo na trenutke zasenči čustvena navezanost na dekle, izvirajoča pač iz drugega vsemogočnega človeškega nagona. Neprijetno je, da je mladi ustvarjalec postavil svojega atavističnega junaka ravno v čas narodnoosvobodilnega boja in s tem — hote ali nehote — nakazal tendenco deheroizirati »heroje«, tendenco, ki jo čutimo v mladi generaciji vedno pogosteje in ima nedvomno svoje vzroke, strelja pa v okolju in obliki, kot jo prinaša Rakonjčev »Izdajalec«, mimo cilja.
Drugi zanimivi film je bil najspornejše delo festivala, Miće Popovića »Človek iz hrastovega gozda«, spet problem abnormne osebnosti, četniškega klavca, subhumanega, nesposobnega za kontakte na normalni človeški ravni, grozotno orodje v rokah tistih, ki ga znajo uporabiti, a še grozotnejši, ko se v njem vendarle zgane senca lastne volje, ko si poželi žensko in koraka proti cilju s sredstvi, ki se jih je pač naučil v četniški službi. Film je vzdignil veliko prahu, češ da skuša »rehabilitirati četnike«, ki da so v filmu pasivni, celo prijateljsko povezani z okoliškim prebivalstvom in ne morejo nič zato, da imajo v svoji sredini klavca. Res je, da so četniki orisani površno, da je partizanska protiigra šibka in da k »Človeku iz hrastovega gozda« ne smemo po pouk iz zgodovine. Trditi, da je s to študijo človeškega monstruma četništvo kakorkoli rehabilitirano, pa je vendarle nesmiselno, četudi je res, da Mija Aleksić s svojo veliko igro vzbudi v gledalcu sočutje do zverskega junaka. Toda to je sočutje, ki se sprosti šele ob klavčevi smrti. Zato »Človeka iz hrastovega gozda« težko pojmujemo kot idejno nevaren film. In še teže razumemo festivalsko žirijo, ki je pred podelitvijo nagrad »posebej opozorila na dejstvo, da izkazujejo nekateri filmi idejno-filozofsko obravnavo, ki je družbeno nesprejemljiva. Skoraj gotovo je mislila žirija pri tem oba pravkar obravnavana filma; a če ju je gledala s takega zornega kota, kako da ju je sploh spustila v Areno? Če je izbrala za široko prikazovanje (in pred uradno puljsko žirijo sta šla oba filma skozi vrsto drugih družbenih organov in angažirala mnogo človeških vesti, ki so s tako izjavo vse do neke mere diskvalificirane), to pomeni, da se ji nista zdela nesprejemljiva; a potem je odveč vsakršno pilatsko umivanje rok.
Nič več sreče kot z obravnavo tematike iz narodnoosvobodilnega boja (v ta okvir je sodil še bosenski film »Vrtinec«, po svoje nevarnejše delo, ker izvablja sočutne solze ob idejno neizčiščenih »družinskih« konfliktih NO boja, slovenski »Ne joči, Peter«, in edini makedonski prispevek »Pod istim nebom«, dober akcijski film z nekaterimi okornostmi, za katerega res ne vemo, zakaj ni prišel med tekmovalce, posebno ker gre za prvi poskus makedonskega umetniškega filma po skopski katastrofi in ker je film zanimiv po miljeju in čist po ideji) ni imel letošnji Pulj s sodobno tematiko. Najzanimivejši film te skupine je bil Slijepčevićev poskus posvetiti v današnje študentske zakone z mešanico dokumentarne ankete in igranega filma »Tako, kot je«. Toda ustvarjalcu je na obeh koncih manjkalo: anketa sama ni dovolj zanimiva, ker odgovarjajo vpraševanci večinoma neprizadeto »teoretično«; igrani del je nikjer ne preraste, ne poglobi. Nasprotno, kjer bi moral spregovoriti umetnik, se dejanje pretrga in namesto režiserja odgovori vrsta anketirancev. Tako film ni nič več kot približna ilustracija rezultata ankete, izpovedana z dovolj domiselno kamero in dobro montažo. Jadran film nadaljuje pač s tendenco obravnavati »moderne« in nekoliko pikantne zakonske situacije, tendenco, ki jo je nakazal pred leti s Pogačičevo »Razpoko v raju«, nadaljeval z Janićevo »Zgodnjo jesenjo« in jo letos variira še s Tanhoferjevim nedonošenčkom »Svitanja«. Videti je, da zahaja z njo v izrazito slepo ulico.
Z veliko Zlato areno nagrajeni Avalin film »Službeni položaj« Fadila Hadžića je v vsakem pogledu šibkejša obnova lanskega Bauerjevega uspeha »Iz oči v oči«. Glušićevo »Lito valovito« je veseloigra na temo dalmatinskega turizma, z nekaj posrečenimi domisleki in prizori, nasploh pa žalostno pričevanje našega veselega sprejemanja raznih stranskih pojavov turizma v deželi, kjer same gostinske usluge še niso na višku. Babičev film »V spopadu« ni dosegel Arene; prav tako ne Kosovčeva »Dobra sreča« in Galetov »Srečno, Kekec«. Ne da bi katerega teh treh filmov posebno pogrešali, bi bilo vendar vredno premisliti, ali ne bi vsaj za nagrade, ki jih ne podeljuje uradna žirija, smeli priti v poštev tudi filmi informativne sekcije. Posebno žirija kritike (in v neki meri nagrada »Kekec«) bi bila lahko korektiv omejitve, ki jo mora nujno sprejeti selekcijska komisija, ko sme izbrati vsega 12 filmov. Toda to samo mimogrede. Filmsko praznovanje Nušićeve obletnice je izkazalo kot neuspešno, čeprav bo vsaj eden (in morda oba) po Nušiću izdelani film, gotovo komercialen. Ljubljencu arene, Stigličevemu filmu »Ne joči, Peter«, očitamo, da je zapravil čudovito priložnost zares »humanizirati« naše bojevnike: minerja Štigličevega filma se do konca ne zavesta, da je bila rešitev treh otrok nadvse pomembna akcija, saj se je konec koncev ves naš boj bil za to, da bi bili vsaj naši otroci varni in svobodni. Namesto tega se je v letošnjem Pulju preko glav nesrečnih gledalcev zlilo toliko nepristnega humanizma, literarnih solz in nepotrebnega sentimentaliziranja negativnih junakov preteklosti, da se je v njem izgubilo tudi tisto, kar je bilo pristno in pretresljivo človeško. Rešil je ni niti Zika Mitrović s svojo zgodovinsko slikanico »Marš na Drino«.
Nezadovoljstvo z letošnjim Puljem izražata med drugim diametralno nasprotni stališči uradne žirije in žirije kritike. Rekli bi, da sta odločitvi obeh zrasli iz apriornih stališč, ki s filmom in umetnostjo nimajo kaj dosti skupnega. Mi pa bi si želeli samo to, da bi prihodnji Pulj prinesel kak resnično dober film. Zakaj gledalcem gre za doživetje; odločitve žirij so samo za nameček.
RAPA ŠUKLJE
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Nagrade Festivali
- Archival material identifier
- 1965-08-4401-4500_4903-4904