Ta star Kran (Slavospev)
Marjan Rus, TT, 17. 8. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
MARJAN RUS
TA STAR KRAN
(SLAVOSPEV)
Zdravnik mu je svetoval, naj »dela počepe«, pa ni ubogal. Trdil je, da mu počepi gredo lahko od rok (pravzaprav od nog), le odčepi mu delajo težave: pot v višino ni lahka! Tudi ugnjetavali so ga in to je res koristilo: pa ne Kobalu, marveč maserju, ki je hudo shujšal pri tem delu.
Zdaj pogosto čitamo, da biologi poizkušajo izumiti koncentrirano prehranjevanje s kroglicami. Po barvi se bodo razlikovale med seboj: bele bodo z maščobo, rdeče z mesom in zelene z zelenjavo napolnjene. To ne bi bilo za Petra, ko je vendar prav v drčanju hrane iz ust v požiralnik in pa v zavesti, da ne gre prav nič več v vrečo, največji, nebeški užitek. Nekateri znanstveniki trdijo, da se bodo ljudje v bodočnosti prehranjevali na ta način, da si bodo namazali z različnimi soki trebuhe. S tem se bodo naši stari izrazi morali umakniti novim. Gospodinja ne bo več rekla gostu: »Vzemite, prosim, še en zrezek, če vam je všeč!« temveč: »Namažite se, če vam ugaja!« In gospodar, ki je doslej sramežljivi gospodični poveznil dva koščka torte na krožnik, bo odslej prisedel in z ljubeznivim: »Dovolite mi!« kar sam namazal njeno kožo. Ko se bodo gostje vračali domov, bodo hvalili gostoljubnost in mrmrali: »Dons smo se pa fajn namazal!« Škoda Peter, da tega nisi doživel!
Z ženo je bil zadnje čase sprt; zakonska postelja je bila s pregrajo razdeljena v levo in v desno stran. Pregraja je bila iz šestih desk, med spodnjimi deskami je bila majhna špranja. Za izmenjavo korespondence. Peter sicer ni nikdar pisal in le redko na pisma odgovarjal. Nekoč spomladi je ona napisala na listek: »Potrebujem nov klobuk«. Peter je odgovoril pismeno: »Za klofete ni kritja.« Kregala se nista nikdar.
Za debele ljudi so v Kranju imeli tudi debele izraze, npr. bunka, brenta, bresa (»da se kar vali«), zavalenec, knala, vampež in njegov brat vamp in v srčkani obliki tudi sinko debelinko. V pomanjševalni obliki izgubi najostrejši izraz svojo ost. Pijandura je nepoboljšljiv pijanec; pijanec je alkoholik srednje kapacitete, pijanček pa tako fleten človeček, da se nam kar smili. Trodelni samostalniški obrazec: pijanček, pijanec, pijandura, ima v sebi slovniško moč pridevniškega stopnjevanja. Tudi pri besedi »barabca« se človeku kar milo stori in še hudič ne bi bil več hudič, če bi bil kot hudiček majhen kot palček.
Suhim in slabotno majhnim so rekli trska, žverca, krišpindelj, penca, štrigolca itd. nam dolgim pa lônga, longin, prekla (seveda fižolova), lojtra, štanga, turšca itd. Longin je iz latinske besede »longus« t. j. dolg, pa tudi neki svetnik se imenuje Longin. Je pa to prav majhen svetnik, kot npr. Pankracij ali Polikarp. Taka imena so dali svoj čas nezakonskim otrokom. Za kazen, kot da bi oni kaj zakrivili.
Če jih še deset živi v Kranju, ki so Pisneka poznali, tega pa res ne vem. V Paplerjevi hiši je stanoval ta originalni krojač. To je bil njegov glavni poklic, postransko pa je pri požarni brambi »plozou na trobento«. Poleg tega napornega dela je nam otrokom pripovedoval pravljice. Pa tudi o tem, da je bil hraber vojak, bil pa je le v krojačnici.
Kadar je stal na pragu, je tudi poleti poveznil klobuk čez široko glavo. Bil je sivolas, vendar to ni bil razlog za povešenje klobuka. Prepiha se je namreč strašno bal: če je kaj plačeval, je hitro zaprl denarnico, da mu veter ne bi ukradel denarja. V delavnici in v kuhinji je ves dan zapiral okna in vrata, žena pa jih je odpirala, ker pač ženska načelno vedno nasprotuje. Trdila je, da smradu ne prenese. On ji je logično razložil, da od smradu še nihče ni umrl, od prepiha pa že veliko, toda ženska ima svojo logiko.
Nobenega človeka v mestu ni tako spoštoval, kot je ženo advokata Kušerja, in tudi pred nobenim se ni tako globoko priklonil kot pred njo. Nekoč pa ji je prav hladno voščil dober dan in še klobuka ni privzdignil, čeravno bi pri tej dobri gospe tvegal celo prehlad. Ko ga je vprašala, če je morda kaj hud na njo, ji je tole povedal:
»Uste, kua j' blo? En hudičov vandrouc mej' pregovoril, da sm eno žaubo za lase kupu, zdej pa rdeče farbe preč na spraum. Najhuj je pa to, de me žena ceu cajt s hiše podi, k j' farba smrdi, pa še na gank moram spat pa jest!«
V Pungratu je stanoval stari Varhajt. On je bil pót! Vsak delavnik se je s prvim vlakom vozil v Ljubljano, popoldne pa se je vračal. Ljudje so mu naročali, kaj naj zanje kupi v Ljubljani. Imel je komaj štiri centimetre dolge prste na roki in čudi me, kako je mogel z njimi držati toliko zavitkov, škatel in vrečic, ko je zvečer počasi prišel s kolodvora v mesto.
Krevljast revček je bil »Prou«. Po neki hudi bolezni ni mogel več govoriti. Le eno samo besedo je znal izgovoriti: besedo »prou«. Nerodno je obstal pred ljudmi in prijazno se je nasmehnil. Iz usmiljenja ga je vsakdo nagovoril in mu stisnil nekaj drobiža v roko. Zahvaliti se z besedami ni mogel, le prikimal je in rekel: »Prou«. Pa so leta 1914 v Sarajevu umorili avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda. Ljudje so se na cesti razgovarjali o tem. Pa je naš »Prou« mimo prišel in rekel: »Prou, prou!« Zaprli so ga reveža in slabo je končal.
Stari Cof je sovražil promet. No, pa kak je takrat v Kranju promet? če je bilo istočasno na glavnem trgu 20 pešcev, 5 biciklistov in dva avtomobila, so ljudje že tožili nad neznosnim smradom in nad vražjim kravalom. Najbolj se je hudoval naš Cof. Za vsakim avtomobilom, ki je mimo »frčnu«, in za vsakim kolesarjem je posebej dvignil palico, žugal z njo in pri tem kričal kranjske psovke iz 17. stoletja. Kaj bi ta revček dandanes imel opravila!
Krojač Slak je bil tako dober krojač in tako priljubljen, da je še liberalcem delal obleke. Na vprašanje, kdaj bo obleka sešita, je vedno isto odgovoril: »Do nedelje!« Seveda pa nikoli ni povedal, do katere.
Natančni so bili Kranjčani, pikolovski in sitni. In despoti v zakonu! Stari šraufar je zahteval, da copate pred postelje »gledajo« tako, da more stopiti v nje, ne da bi jih obračal. Če niso bile prav obrnjene, se ni prav nič kregal, le za kazen dva do tri dni z ženo ni govoril. Ona pa ne z njim! Majhen razlog, hude posledice!
Posavčev Korl je pri veteranih nosil zastavo. Če je imel preveč vina v glavi, se mu je jezik zatikal. Da bi to prikril, je povedal vedno isto: »Imeti, dati, znati, naše geslo: Slovan biti!« Razjezil se je, če je kdo trdil, da je imel pri vojakih višji čin od njega, ki je bil narednik.
O starem Korošcu Piškležu je Hlebšev Ruda že toliko povedal in najbrž tudi napisal, da bom zgodbe preskočil. Zelo so šaljive, originalne, kranjske! Tudi jih zna Ruda tako dobro pripovedovati in pri tem oponašati značilen govor tega zadnjega kmeta v Kranju, da bi bil moj trud brez učinka. Pri nekaterih zgodbah je celo potrebno, da človek, ki to zna, imitira glas tistega katerega zgodbe zadevajo; včasih anekdota izgubi na moči, če junaka ne poznamo osebno. Pisana črka je mrtva, ali pa vsaj spi. Da so sorodniki starega Korošca bili nejevoljni, se mi ne zdi prav. Ruda možakarja ni hotel žaliti! V krepkih primerih »dal bi zanjo cekin!« v originalnem načinu govora, v duhovitosti šal in v njih kmetski filozofiji je tudi Hlebš ugledal edinole pozitivno vsebino in obliko! Če je kaj dodal, kar se ni zgodilo, čeravno bi se moglo zgoditi, je bila to njegova avtorska pravica, licentia poetica! Smejali smo se Koroščevi duhovitosti in nikdar nihče ni mislil, da je bil morda manj pameten kot mi. Za bistre misli gre in za umetniško podajanje.
Prajs je v cerkvi tlačil meh, po hišah pa je »na roko« drva žagal. Kot znak modernega časa pa so vpeljali motorne žage na električni pogon. Kazalo je, da bo Prajs izgubil svoj zaslužek. Pa so Kranjčani to preprečili s tem, da so staremu žagarju, ki je prišel k njim tožit, obljubili, da bodo vedno, dokler bo pri moči, najeli njega. Pa to kljub temu, da je bilo električno žaganje cenejše in hitrejše!
Stari Sodar je hodil zelo pogosto na Sv. Jošt in še zdaj se del poti imenuje »Sodarjeva smrt«. Tako strmo je bilo, da je naš alpinist od leta do leta bolj puhal in puhal. Trdil je, da bo ta strmina njegova smrt!
Colnarjev Lojze je pričkar! Da ne bo tudi mene tožil kot se je svoj čas z advokati tožaril zaradi šale o »zvrtanem« očesu povem le eno o njem. Redko je pred polnočjo prihajal domov. In ko je nekoč prišel že ob desetih spat, mu je mama prinesla čaj k postelji, ker je računala, da je bolan.
(Nadaljevanje prihodnjič)
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika
- People
- Miran Hlebš Marijan Rus
- Archival material identifier
- 1965-08-4501-4600_4265-4266