Peti večer – komemoracija Nušiću
Tonija Tršarja, Ljubljanski dnevnik, 31. 7. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
XI. FESTIVAL 31.VI
JUGOSLOVANSKEGA
IGRANEGA FILMA
Peti večer -
komemoracija
Nušiču
(Po telefonu od našega
posebnega dopisnika
Tonija Tršarja)
Sinočnji večer sodi med žalostne stranice letošnjega festivala. In to navzlic temu, da sta bili na sporedu dve komediji, inspirirani z deli Branislava Nušića. Razumljivo, Nušića pri tem ne zadene krivda.
Zato pa toliko bolj Stoleta Jankovića, režiserja prvega filma sinočnjega sporeda, »Narodnega poslanca«. Po projekciji te komedije dobi Jankovićeva demonstrativna odpoved eventualni nagradi (o čemer poročamo na drugem mestu) naravnost grotesken pomen. »Narodni poslanec« je v bistvu posneto gledališče, kar samo po sebi niti ne bi bilo tako slabo, če bi Janković našel ustrezen ritem svojemu filmu, če bi interpretiral duha Nušićevega dela in ne le ostajal pri ilustriranju njegovega dialoga. Po takšni režijski zasnovi niso uspeli niti igralci, ki doživljajo prav v tem Nušićevem delu izjemen uspeh po vsej Jugoslaviji.
Drugi film je podpisala Soja Jovanović, in sicer barvni film po Nušićevem romanu »Pot okoli sveta« z Miodragom Petrovićem-Čkaljo v glavni vlogi Jovančeta iz Jagodine, ki ga spremlja v štirih epizodah napornega potovanja.
Dve reči zaslužita popolno priznanje. Prvič: odločitev edine jugoslovanske režiserke igranega filma, da posname film na že zgrajenih objektih, ki jih je Beograd premogel po raznim koprodukcijskih filmih, in drugič vloga Čkalje. Izven tega je moč razpravljati o tako razsežni skali vrednosti, da bi nas to lahko zapletlo v nenavadno dolgo razpravljanje. Omejimo se torej na nekaj splošnih ugotovitev: Soja Jovanović je pokazala velik smisel za izbiro ambienta, predvsem v eksterieru, voljo iskati sodobne odmeve Jovančetovega potovanja, prav tako pa odločno težnjo po parodiji. Marsikaj v tem filmu bi doseglo veliko večjo vrednost, kolikor bi režiserka pokazala več občutka, naravnost povedano okusa, ki je v filmu sila nezanesljiv, ter več moči pri gradnji celotne fabule. Tako pa ji vse razpade v posamezne epizode, film pa živi od Čkaljevega »štosa« do »štosa«. Vmes pa je folklore v toliki meri, da človeka spominja na televizijo, kolikor nekoliko simplificirano pojmujemo TV kot medij, ki je na splošno površnejši od ostalih bratov. V celoti spet neuspeh, vendar pa delo, ki ga bo občinstvo gledalo in ki bo morda našlo tudi kakega tujega kupca. Navzlic temu pa pomenita oba filma sinočnjega večera, posvečena Branislavu Nušiću, pravo komemoracijo temu velikanu, tako žalostna sta.
LUBLY. DNEV. 31. VII.64
DUEV.31.VI.67
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika Nagrade
- People
- Branislav Nušić
- Note
- Puljski filmski festival;
- Archival material identifier
- 1964-08-2601-2700_2622