K zahtevnejšim kriterijem
Lojze Smasek, Naši razgledi, 8. 8. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
TV glosa
K zahtevnejšim kriterijem
Prav imajo tisti, ki trdijo, da je vse relativno, da je med spakami najmanjša spaka že lepotec, da je med rokomavhi največji nespretnež že poštenjak, da je med reveži najmanjši revež že bogataš. Da, tako je. In ta imenitna »teorija« pride prav predvsem vsem tistim, ki se morajo tako ali drugače opravičevati, saj je vedno mogoče najti še kaj slabšega kot svoj lastni slabi dosežek in s to »dokazano« pozitivno razliko zahtevati priznanje in razumevanje za svojo stvaritev.
Ta taktika velja tudi za televizijo, ne še sicer za načrtovavce in ustvarjavce njenega programa, temveč za njene odjemavce in ocenjevalce, ki postajajo bolj in bolj ponižni in potrpežljivi, saj se vedno bolj grozečim poplavam nedomiselnosti in slabega okusa upirajo s »prilagajanjem«, z »razumevanjem potreb«, pravzaprav pa s kapitulacijo pred nezadržnim drsenjem televizijskega programa na raven precejšnje plehkosti. Če dodam še ugotovitev, da je za ta padec značilna še krepka soudeležba tujih »družabnikov«, ki razširjajo prek naših ekranov med naše občinstvo bacile bedaste malomeščanske melodramatičnosti, divje-zahodne surovosti in policijskega pretepaštva in streljaštva, je podoba odnosa našega televizijskega odjemavca do njegovega dobavitelja dokaj jasna.
Ta kapitulantska situacija, ko lahko prebiramo že pohvalne ocene recimo serijskih filmov o dr. Kildarju, katerim se zadnje čase pridružujejo celo študije o tem »simpatičnem in tako humanem« zdravniku, in ko že nekateri poklekajo pred »pozitivnostjo« detektivov s 87. postaje, je nevzdržna, kajti navajanje na lakoto ni nobena rešitev, dokončna in prava rešitev je odstranitev pogojev zanjo.
Ker je pač našel toliko oboževavcev oziroma, točneje, oboževavk, ker se je spremenil v idol množice, ker ga je mogoče videvati iz dneva v dan ali na prvih ali zadnjih straneh teh ali onih, naših ali tujih revij, na vrhu popevkarskih lestvic, je začel izzivati sodbe in razmišljanja, ki jih ne hrani več samo problematična »analiza« njegove umetniške vrednosti, temveč v prav tolikšni meri, če ne še večji, pojav in obstoj navdušenih množic. Nič ne pomaga, da je strokovna analiza dela (sedaj govorimo o filmih o dr. Kildarju, lahko pa bi, z istimi besedami, tudi o marsičem drugem, naši TV nepotrebnem) še vedno porazna, da so zgodbe z neskončno milim in potrpežljivim, skoraj angelskim zdravnikom, ki vedno znova rešuje ali asistira ali tolaži, izraz potrebe množičnega gledavca, da bi na platnu oziroma malem televizijskem ekranu videl sebe izboljšanega, popravljenega, lepšega, da bi se identificiral s to fikcijo in pri tem pozabil na stvarnost, kakršna je, na dejansko zapletenost življenja, ki se nikoli ne more tako lepo razvozlati, kot tista, s katero se srečujemo v Dr. Kildarju. In vendar prebiramo danes ocene, ki na to dejstvo pozabljajo, ki ne vidijo v Kildarju velike, prebrisane in zato še posebej nevarne življenjske laži, pač pa se zadovoljujejo z zdravnikovo humanostjo in z dejstvom, da ti filmi posegajo na najrazličnejša, tudi dokaj temačna področja življenja.
O problematičnosti te idealizirane humanosti smo se pravkar pomenili, o predstavitvi temne, nelepe strani življenja, prisotne tudi v Dr. Kildarju, pa bo govor sedaj. Nikjer ni to ameriško dno predstavljeno z razlogi, zakaj je do njega prišlo, je pač kar »dano«, še manj pa bi smeli verjeti pošastno ekspresnim koncem, ko se kar nenadoma najdejo prej tako skrite in nedostopne rešitve za vse reveže in bolnike in razočarance in... in ...
... in prav v tem je Kildarjeva nevarnost in škodljivost, ker koketira z dejanskimi problemi, jih pa nesramno nestvarno rešuje in s tem ustvarja lažno, škodljivo, vendar za marsikoga verjetno podobo življenja, v kateri se delijo ljudje na »rajo«, za katero nekdo misli, in na velike, močne izbrance, ki mislijo.
Bedasta in zaradi tega že kar smešna kavbojka je v primerjavi s Kildarjem neprimerno manj škodljiva, kajti ob njej vé vsakdo, da gre za igro, za nekakšen ples, v katerem je točno določen vsak korak in vsak gib in čigar bistvo ni problem, temveč uživanje ob mehanizmu samem. In še ta nam je upravičeno v napoto, pa nam ne bi bila prebrisana življenjska laž.
To je problem, ki bi ga bilo treba rešiti, vendar o njem raje ne razpravljamo, saj je še vendar toliko slabših del, da bi res ne bilo pametno napadati nekaj, kar niti ni tako slabo... In tako se širi to popuščanje in z njim »razumevanje«, z obema pa padec kvalitete.
Kam bo to pripeljalo, nam morda nekoliko nakaže primer s sosedskega področja, sobotni polom naše televizijske (ne)tehnike, prav tako vajene popustljivega božanja in razumevajočega podpiran ja, ko je bil zaradi okvare linka (pravzaprav samo dela linka) na releju čot onemogočen televizijski prenos zadnjega večera V. jugoslovanskega folklornega festivala iz Kopra vsej intervizijski mreži, ko je pred televizorji zaman čakalo na sliko naših plesavcev in pevcev skoraj sto milijonov gledavcev.
Pouk iz te zgodbe? Popuščanje ne vodi nikamor! Pravzaprav pa le nekam. V polom. O tem velja razmisliti.
LOJZE SMASEK
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika
- People
- Lojze Smasek
- Archival material identifier
- 1965-08-4501-4600_4909