Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Mladinsko gledališče v lanski sezoni

Jože Rode, Naši razgledi, 25. 8. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Mladinsko gledališče v lanski sezoni Mladinsko gledališče, ki že nekaj let pripravlja svoj program izključno samo za mlade ljubitelje odrske umetnosti, živi še danes v senci ostalih ljubljanskih poklicnih gledališč. Če je bila ta »zapostavljenost« razumljiva ob prvih negotovih korakih, je to sezono tudi ta mali in mladi ansambel upravičil svoj namen in zasluži svetlejši prostorček v našem kulturnem življenju. Letošnja sezona Mladinskega gledališča po številu premier ni posebno bogata, saj so na novo postavili samo štiri dela, če pa pomislimo, da je bilo repriz okrog 120, potem je razmeroma majhno število premier razumljivo. Ne smemo pa pozabiti, da to gledališče dela v veliko težjih pogojih kot druga gledališča, saj ima samo šest (!) stalno angažiranih igralcev, vsi ostali pa nastopajo samo kot gostje. To sezono je Mladinsko gledališče dokončno uveljavilo svojo repertoarno politiko, ki ji bo ostalo zvesto tudi v bodoče: domača mladinska noviteta in po eno pomembno delo iz svetovne dramatike (iz določenega stilnega obdobja - letos so izbrali antiko), ob teh delih pa sodobne mladinske igre tujih avtorjev in adaptacije mladinskih povesti domačih in tujih pisateljev. Literarna vrednost letos uprizorjenih del je zelo različna, saj gre od podpovprečne uvožene glasbeno-baletne igrice o klovnu, ki je izgubil cirkus, prek stilno neenotne domače novitete in zelo domiselno dramatizirane montaže treh Andersenovih pravljic do odlične Plautove komedije. Mladinska igra s petjem in plesom Conrada Seilerja »Klovn in njegov cirkus« ima dramaturške elemente evropske operete izpred 60 let in ameriškega revijskega filma. To je igra preprostih naključij, katerih poglavitni namen je zabavati. Posameznih stopenj zapleta ali razpleta Seiler ne gradi iz določene dramaturške nuje, marveč iz želje, da bi napravil spektakel. Dogajanje zato pogosto prekinja s pevskimi in baletnimi vložki, ki so tudi ključ do učinkovitega režijskega prijema. Igralec postane tudi pevec - režiser pa dobi sorežiserja v koreografu. Tovrstna mladinska igra je izgubila podobnosti s klasično obliko mladinske igre in je postala v pretežni meri le paša za oči. Nekaj skupnih potez s Klovnom in njegovim cirkusom najdemo tudi v Petanovi igri »Starši naprodaj«. Ponavljam: samo nekaj zunanjih dramaturških prijemov, vsebinsko pa je med obema deloma velika razlika. Seilerjev klovn se godi nekoč in nekje - Petanovi starši pa so vezani na določen družbeni krog in čas, ki je lahko danes ali bližnja prihodnost. Petan je v igri segel po določenem družbenem problemu - osamljenosti otrok preveč zaposlenih staršev. Temu osnovnemu motivu se je med igro pogosto izneveril. Drugo dejanje, ki je sicer odrsko najbolj učinkovito, je povsem nevezano na osnovni motiv in se v zadnjem aktu ne povrne več. V glavni motiv je vpletel še vrsto drobnih »aktualnosti«, za katere pa bi bilo bolje, da bi našli svoje mesto v kakšnem tedniku kot v mladinski igri. Taki »problemi« so med drugim: smešenje trgovine, sitnega kupca, gostinstva, kriminalnih romanov, amerikaniziranja itd. Petan je v klasično obliko mladinske igre vnesel plesne točke, ki pa glavnega dogajanja niti ne pojasnjujejo niti ne dopolnjujejo, marveč so samostojni del. Dramaturško bi bila zgodba veliko jasnejša, če bi avtor drugo dejanje povsem izpustil. Pri Seilerju je plesna ali pevska točka vključena v dramsko dogajanje in je zato dramaturško nujna, pri Petanu je zgolj sama sebi namen. Politično-družbena ost, ki jo je gojila Aristofanova komedija, je v srednji in novi atiški komediji povsem otopela. Komedija je postala komedija tipov, ki so karakterizirali posamezne človeške slabosti ali navade. Iz te grške komedije je pobiral motive za svoje burke tudi največji rimski komediograf Tit Marcij Plaut. Ena takih, dramaturško dokaj površno grajenih komedij je tudi zgodba o Menehmih, dvojčkih, ki sta si povsem podobna po glasu kakor po pasu in še celo po obleki. Ta podobnost ima za posledico vrsto komičnih zamenjav in zapletov. Vsemu temu pa dodajmo še sitno ženo, ljubečo hetero, požrešnega parazita in brblajočega starca ter jezik rimskega predmestja s »krepkimi izrazi« - pa je podoba Plautove komedije sklenjena. Osnova za mladinsko igro sovjetskega pisatelja Jevgenija Švarca »Goli Kralj« so tri pravljice Hansa Ch. Andersena: Svinjski pastir, Kraljična na grahovem zrnu in Cesarjeva nova obleka. Švarc je za svojo mladinsko igro vzel samo motiv Andersenovih pravljic, ki mu služijo le za okvir, v katerem lahko razmišlja in smeši določene družbene anomalije v Rusiji pred tridesetimi leti. Andersenov pravljični svet je tedaj razbit, čeprav je nova, zmontirana zgodba navidezno še vedno pravljična. Po pravljični ekspoziciji niza prizore (ti ne rastejo v dramski zgradbi), v katerih smeši klečeplazništvo, hlapčevstvo, hinavstvo, birokracijo itd., ki se v zaključnem prizoru spet pravljično razrešijo s poroko pastirja in kraljične. II Režija Seilerjeve igre »Klovn in njegov cirkus«, ki jo je pripravil Hinko Košak, kaže težnjo, kako uskladiti govorni del igre s pevsko-plesnim. V uvodnem delu igre, kjer so baletne točke tesno vezane na dogajanje, je Košak oba elementa lepo uskladil, v zaključnem prizoru pa je bila vidna razdvojenost. Namesto »velikega cirkusa« je nastal baletni recital Staneta Polika, Jake Hafnerja in drugih plesalcev na eni in govorni oziroma pevski nastop ostalih igralcev na drugi strani. Seilerjeva igra ne daje možnosti velikih igralskih stvaritev in zato so bile vse vloge dokaj izenačene. Boris Juh je bil prijeten žalostno veseli klovn. Simpatična je bila razbojniška trojica Veber, Hočevar, Ivanc, ki pa je v svoji groteskni igri le preveč čakala na smeh gledalcev. Neenakost med govornim in plesnim delom je bila še veliko vidnejša pri Petanovih »Starših na prodaj«. Ker ta dva dela dramaturško nista prepletena v celoto, moramo govoriti o dveh ustvarjalcih: Rosandi Sajkovi - režiserju in Metodu Jerasu - koreografu. Oba dela sta bila uprizoritveno vsak zase stilno zaokrožena celota. Rosanda Sajkova je sledila osnovnemu dramskemu motivu - osamelosti otrok in ta motiv je z igro glavnih igralcev stopnjevala od prizora do prizora. V to dogajanje je Jeras postavil vizualno bogate in razgibane baletne vložke, od katerih je bil najbolj dognan konzervirani Peter Pan. Mojca Ribič in Jože Mraz sta dala prepričljivi vlogi osamljenih otrok, nič manj sugestivna nista bila tudi kot plesalca. Branko Ivanc je bil kot poslovodja morda za spoznanje preveč komično karikiran, lep lik pa je ustvaril Vinko Hrastelj kot prodajalec. Belinova režija Plautove komedije »Dvojčka« je bila nedvomno najpomembnejša postavitev v letošnji sezoni. Belina je skrajšal Plautovo komedijo skoraj za polovico. Tako so odpadli vsi prizori, ki niso vključeni v dramsko dogajanje. Uvodni monolog je razbil v karikaturami Boža Kosa. Ta uvod je ustvaril izredno dinamičen tempo igre, ki ni popustil do konca. Belinova režija je močno stilizirana, ohranila pa je vkljub temu vse najpomembnejše posebnosti rimske komedije. Ker je monolog v rimski komediji samo pripoved junakove misli, mu je režiser našel zelo izvirno obliko interpretacije. Neprizadete osebe je postavil v »pozo«, ki je spet oživela po končanem monologu. Od igralcev so najuspešneje opravili svoje naloge in se najbolj približali režiserjevi zamisli igre Branko Ivanc in Janko Hočevar kot oba dvojčka in pa Alja Tkačeva kot Eroliun. V režiji Golega kralja se Fran Žižek ni opredelil ne za Andersenovo pravljičnost ne za družbeno-politično satiro Jevgenija Švarca, zavedajoč se, da se je ta satiričnost (razen v nekaterih detajlih) že precej preživela in da je vezana na določen družbeni krog. Tako je nastala predstava, ki vsebuje oba elementa: pravljičnost in satiro. V zelo funkcionalnem scenskem okviru Vladimirja Rijavca smo videli vrsto uspešno odigranih vlog, med njimi nam bosta ostali v spominu posebno Goli Kralj Branka Ivanca in Kraljična, ki jo je podala Alja Tkačeva. JOŽE RODE

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.