Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Če nam je - zdaj - dvajset let

Marina Golouh, Delo, 3. 9. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Filmske Benetke 1965 Ce nam je-zdaj-dvajset let OD NAŠE POROČEVALKE Mnogi so se danes spoštljivo čudili režiserju Marlenu Kucevu, saj je dobrih 35 minut mirno, kot filmski človek-ustvarjalec, zavračal vsa provokacijska politična vprašanja v zvezi z njegovim filmom »Meni je dvajset let«, ki smo ga malo prej videli na festivalskem platnu, in to v konkurenčnem programu. »Naredil sem ta film,« je rekel na tiskovni konferenci, »s popolnoma iskrenim namenom; prosim, da so tudi vprašanja taka. Hotel sem pokazati miselne in čustvene preokupacije današnjega mladega človeka pri nas, kot vidite, pravega Moskovčana, ki mu je oče padel v partizanih in ki zdaj, med šolanjem za strokovnega tehnika in pozneje v prvi službi, išče svoj življenjski smisel. A odgovora na to, kako živeti zdaj, ne najde ne pri starejših ne med prijatelji in vrstniki. Nazadnje spozna, da pač mora, kot vsakdo, najti pot sam. Zato sem želel oživiti pred gledalčevimi očmi predvsem njegovo družino, mesto, ki ga vsepovsod spremlja in oblikuje, Moskvo podnevi in ponoči, v dežju in soncu, v prvomajskem veselju in v burji vsakdanjosti, Moskvo torej, v njenih najbolj realističnih in najbolj romantičnih podobah. Pokazati sem hotel življenje v vsej njegovi kompleksnosti, tudi s skritimi spoznanji, z nasmehom pa s solzami mladega človeka, ki išče in spet najde samega sebe, da bi ponovno izgubil stik z življenjem, prijatelji in ljubeznijo. Film ni bil končan že pred tremi leti, kot mi tu pravijo nekateri. Spadam pač med tiste režiserje, ki delajo počasi, in tako je bil realiziran dosti pozneje. Res je bila z realizacijo v zvezi tudi intervencija Hruščova, a tedaj sploh še ni bil v celoti posnet.« Zdaj 40-letni Kucev je imel za šefa fotografije Margareto Pilikin. Če je sam zanimiv predvsem kot nekonformist (in zato je v svojem filmu prepričevalen povsod tam, kjer zaživi sovjetska mladina z vsemi bistvenimi značilnostmi svojega pogleda na čas in družbo, s svojim temparementom, ki je vseskozi razmišljajoč, v zgolj navidez-zastrtem spopadu s kontradiktornostjo vsakdanjosti), potem je Margareta Pilikin izredno nadarjena sekundantka; kamera v njenih rolistični taktirki, razkrivajoč pri tem vso spontanost in poezijo življenja. To, da Kucev dela počasi, mu je pa bilo v veliko škodo (sam je bil hkrati scenarist in režiser filma). Kot sopotnik je bil svojemu glavnemu junaku tako zvest, da je z njim vred oživel pripoved, ki ima dogodkov in razmišljanj kar za štiri, ne le za en sam film. Škoda; filmska celota je tako močno razvlečena in mestoma brez potrebe nabrekla. Po mnogih filmih _ resnicah o mladih ima ta v sebi toliko resnično slovanskega, da ga že to motivno dovolj samo-svoje in interesantno označuje. Glavni igralec V. Popov pa tudi drugi njegovi tovariši (N. Gubenko, S. Ljubshin in M. Verzinskaja, ki igra mladeničevo dekle, v resnici razvajeno funkcionarjevo hčerko, ki njegovega intimnega sveta sploh ne more razumeti), so presenetljivo naravni, posnetki s prvomajskega obrobja živo spomnijo na našega Makavejeva. Prizor, ko se mladenič po zabavi pri prijatelju mora srečati sam s seboj in s svojim mrtvim očetom, naj pa nakažem, čeprav se stilno s celoto sploh ni ubral: Fant sede doma za mizo in premišljuje o ljudeh, o svojem in tujem ravnanju, nazadnje tudi o krompirjih, ki jih je nekoč njegova mati za ceno življenja pobirala v vasi za Moskvo, da bi v grozotnih vojnih letih nahranila svoja otroka, (tedaj je tudi izvedela, da je mož padel); kot da so bili to isti krompirji, kot so jih nocoj njegovi mladi prijatelji med plesom skoraj pohodili, jih vzeli za družabno igro, za delikateso večera. Oče pri tem izstopi. Popolnoma realističen. Sede mu nasproti v partizanski uniformi in se močno začudi, ko izve, da na sliki na knjižni polici ni sinkova sedanja žena, temveč njegova hčerka, ki je pač ni poznal, in sina seznani z vojnimi tovariši. Mirno spe v strelskem jarku, kot da še slutijo ne, kako bodo padli že naslednjega dne skupaj z njim. Govori mu o svojem veselju, da ima njega in hčerko, da imata torej njegova otroka zdaj svojo glavo in svoje srce za življenje. »Ampak, oče,« ga zdaj poprosi sin, »glej, pusti to; že tri leta ne vem, kdo sem pravzaprav, kaj naj storim, kako naj živim, oče! Življenje je čudna, težka stvar, oče; pomagaj mi, povej kako.« Oče ga pogleda, se mehko nasmehne (zelo mlad partizan je, mladenič) in ga vpraša sam: »Sine, koliko si star?« »Trindvajset let,« odvrne sin. Oče pa samo še reče: »Meni jih je pa enaindvajset,« ga mirno pozdravi in odide s svojimi tovariši. Zdaj pripravlja Kucev film o etiki naših dni. Imenoval se bo nemara kar dokončno »Julijski dež«. »Scenarija pa tokrat ne pišem sam,« pove Kucev, »delava ga skupaj z Grebnevom. Grebnev, veste, se zna disciplinirati, jaz mu pa pomagam z idejami...« MARINA GOLOUH

This article has not been reviewed yet.

Categories
Film in TV
Archival material identifier
1965-09-4601-4700_4467
Report a problem to oder@slogi.si.