Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Tavčar, Štiglic in Cinemascope

Janez Kajzer, TT, 29. 9. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
VRSTA ZNANIH IGRALCEV V NOVEM SLOVENSKEM FILMU TAVČAR, ŠTIGLIC IN CINEMASCOPE Snemalna ekipa novega slovenskega filma »Amandus« se vsak dan v zgodnjih jutranjih urah seli z glavne postojanke, z Bleda, v blejsko okolico. Včeraj so snemali med Lescami in Bledom, predvčerajšnjim v Ribnem, danes pri cerkvici nad vasjo Zasip. Povsod so iskali primerno staro cerkev z obzidjem in jo našli prav tu, v dokaj strmem bregu. Kmetje iz vasi jim z vozovi pripeljejo opremo. Na obronku gozda je prava množica ljudi, na eni strani filmarji, kamera, tračnice za vožnjo kamere. Na sceni, na cerkvenem dvorišču in pred njim trajajo mrzlične priprave za snemanje. Režiserjevi pomočniki ponovno opozarjajo statiste, naj ne gledajo v kamero. Veliko je statistov. Prva skupina predstavlja katolike, druga luterance, pred njimi je cerkvena in posvetna gosposka. Dolgo trajajo priprave za vsak posnetek. Toliko malenkosti je, ki jih je treba urediti, na katere je treba pozorno paziti. V živopisane obleke napravljena množica potrpežljivo čaka na jesenskem soncu. Navkljub številnim statistom in igralcem vlada pravi nefilmski mir. Nihče ne kriči, normalno delovno vzdušje in normalne delovne priprave končno le privedejo do udarca klape in snemanja. Za trenutek sem zmotil režiserja Franceta Štiglica, ki je o filmski upodobitvi Tavčarjeve povesti povedal: »Film ima zgodovinsko okolje, ki pa naj današnjim gledalcem pove tudi kaj več kot samo zgodovinska povest. S to zgodbo bomo pokazali nesmisel medsebojnega ločevanja, nesmisel borbe dveh ideologij. Seveda mora biti film toliko zanimiv, da ga bodo radi gledali tudi gledalci, čeprav bo teza v filmu močno prisotna.« Potem se režiser ozira proti planinam. Kaj bo prišlo izza njih? Boji se, da bi jim dež pokvaril snemanje. Za danes si želi pravzaprav vsaj malo oblačno nebo, toda tega ni mogoče naročiti. Močno so odvisni od vremena, saj bodo tri četrtine filma posneli na prostem, v glavnem v okolici Bleda, nekaj pa tudi na Pokljuki in na Mežaklji. Za negotov jesenski čas so se odločili predvsem zaradi jesenskih barv. Vendar se zdi, da se je letos zaradi preobilnega dežja tudi jesen zakasnila, vsaj kar se toplih jesenskih barv tiče. Vse to se zde na prvi pogled malenkosti, vendar za barvni film zelo pomembne. V našem filmu bo končno v vsej razsežnosti zaživela tudi lepa gorenjska pokrajina. Nekaj kadrov pa bodo posneli tudi v okolici Cerkniškega jezera. Le četrtina filma se dogaja v zaprtih prostorih. Te prizore bodo posneli v viteški dvorani brežiškega gradu, na blejskem gradu in v ateljejih Film-servisa v Ljubljani. Predvidenih je 45 snemalnih dni, to pomeni šest do osem tednov intenzivnega dela. Film, za katerega je predvidena vsota 150 milijonov dinarjev, bo končan šele v začetku prihodnjega leta. Kdaj ga bomo videli na filmskih platnih, za sedaj še ni mogoče reči, bržkone pa že spomladi. Pod drevesi, blizu kamere, je komandni prostor. Tu sedita režiser filma France Štiglic in scenarist filma Andrej Hieng, ki je obenem tudi režiserjev umetniški svetovalec. »Amandus« je Štigličev enajsti celovečerni umetniški film, vendar prvi, ki ga bo posnel v cinemascopu in celo v barvah. Cinemascope in barve bodo tudi novost v slovenskem filmu sploh, če izvzamemo drugi film o Kekcu. Od režiserja Franceta Štiglica, ki je režiral nekaj odličnih filmov, smemo pričakovati vsaj soliden film, če že ne več. Scenarist filma je Andrej Hieng, pisatelj in režiser. Scenarije je napisal po prvi zgodbi Tavčarjeve knjige »V Zali«. Filmska zgodba, postavljena v čase luteranstva v naših krajih, pripoveduje zgodbo o kanoniku Amandusu, škofovem nečaku in potomcu španske plemiške rodbine, ki pride s svojim spremstvom v naše kraje, da pregleda dejavnost katoliške duhovščine v borbi proti luteranstvu. Z njegovim prihodom se začenja neusmiljeno preganjanje luterancev. Kanonik Amandus se na nekem lovu ponesreči, prenesejo ga v luteransko kmečko hišo. Med domačo hčerjo Katarino in Amandusom se spletejo čustvene vezi. Napetost se veča, ko kanonik spozna, da živi v luteranski hiši. Navkljub bolnemu in šibkemu telesu pa je njegovo srce polno sovraštva do luterancev, bridkoma pa se spominja preteklosti, v kateri je izgubil svojo mater. Končuje se v utrujenju, slabosti tudi, ko je že na vrhuncu. Tudi to je vloga drame, ki nastaja pod režijsko in umetniško komando Franceta Štiglica. Direktor fotografije je Ivan Marinček, snemalec Ivan Belec, scenograf ing. arh. Mirko Lipužič, kostumograf Nada Souvan, komponist pa Alojz Srebotnjak. Med igralci imajo glavno vlogo v začetku filma statisti. Med statisti je nekaj Blejčanov, večino pa so pripeljali z dvema avtobusoma iz Ljubljane. Zanimanje za statiranje je bilo precejšnje. Prijavili so se študentje, gospodinje, pa tudi nekaj začasno brezposelnih delavcev. V »Amandusu« bomo srečali celo vrsto znanih slovenskih igralcev. Tudi v manjših in karakternih vlogah bodo igrali poklicni igralci. V takšnih vlogah bodo nastopili: Lojze Rozman, Arnold Tovornik, Pavle Kovič, Stane Česnik, Dušan Škedl, Branko Miklavc, Vida Levstik, Tone Homar, Tone Slodnjak, Janez Eržen, Zlatko Šugman, Duša Počkaj, Mina Jeraj, Maks Furjan, Andrej Kurent, Vladimir Skrbinšek, Janez Jerman in Kristijan Muck. Če tem vlogam prištejemo še nekaj glavnih, obsega spisek najmanj kompleten ansambel velikega gledališča. Igralci prihajajo iz vseh slovenskih gledališč: iz Ljubljane, iz Celja in iz Maribora. V filmu pa sodeluje tudi nekaj slovenskih igralcev, ki sicer žive v Beogradu. Kanonik Amandus je Boris Kralj, Joanes Stevo Žigon, Jernej bo Sandi Krošl, Matevža bo igral Jože Zupan in Luko Miha Baloh. Tri hlapce pa bodo zaigrali Janez Vrhovec, Demeter Bitenc in Dare Ulaga. Mislim, da ga ne bo gledališkega ali filmskega obiskovalca, ki ne bi v tem filmu našel svojega priljubljenega igralca. Igralsko breme je režiser zaupal preizkušenim igralcem. Takšnim, ki niso prvič pred kamero. Delo z njimi je zato lažje in uspeh bolj gotov. Da pa bi potrdil pravilo svojega načina izbire, je režiser napravil tudi izjemo. Glavno in skoraj edino žensko vlogo Katarine je poveril debutantki Anki Zupanc. Za to vlogo je kandidiralo kar enajst igralk. Med vsemi je bila izbrana Anka Zupanc, ki bo v »Amandusu« prestala tudi svoj pravi filmski krst. Po malem so jo namreč krstili že v dveh filmih, v »Lažnivki« in v »Kratkem poletju«. Nobenega teh filmov pa pri nas še nismo videli. Anka Zupanc je študentka četrtega letnika Akademije za igralsko umetnost in je doma iz Celja. Veliko pričakovanje: filmski debut Anke Zupanc. Vloga ji je všeč, loteva se jo z bojaznijo in hkrati s pogumom. Našel sem jo nad Zasipom. Pogovarjala se je s svojimi sodelavci in opazovala delo. Rekla je, da se počuti že malce nesrečno, ker še ne more snemati, njeni prizori namreč še niso na vrsti. Najraje bi se pognala v filmski vrvež, težko je čakati iz dneva v dan. »Bojazen in strah sta vsak dan večja,« je priznala. »Kar po pravici povem: bojim se. Vloga je zelo lepa. Vsaka igralka bi je bila vesela. Če so jo zaupali meni, ki še nimam izkušenj, to toliko bolj cenim.« Anka Zupanc govori živahno, svoje pripovedovanje potrdi tudi z izrazom obraza. Za igro je bila vneta že v gimnazijskih časih. Takrat je priložnostno tudi nastopala. V načrtu je imela gledališče in gledališko igro. O filmu ni nikdar sanjarila. Vpisala se je na Akademijo, ne da bi povedala komurkoli, niti domačim ne. Pravi, da ji njeno odločitev še danes malce zamerijo. Po končanem snemanju se bo spet posvetila študiju. Pozneje bi rada postala igralka v gledališču. Vendar pravi, da za sedaj še ne razmišlja o tem. Igralka danes težko dobi zaposlitev. Pošali se: »Najbolje je mačka vreči v vodo, pa plava. Upam, da ne bom utonila. Najteže je sedaj, ko postopam okrog brez dela.« Delo nad vasico Zasip se nadaljuje. Kaj je še treba reči? Pri filmu sodelujejo tudi Hrvatje. Jadran-film iz Zagreba nudi namreč konjenico in konjenike, osvetljavo za film in scenske delavce. Odločili so se za Zagrebčane, ker so cenejši in imajo na razpolago boljšo tehniko. V hotelu Krim, v komandni sobi »Amandusa« skrbi direktor filma Dušan Povh za naslednji dan, za naslednje dneve. Obeta se še dolgo in naporno snemanje. Pravi, da jim gredo domačini na roko, čeprav imajo slabe izkušnje s filmskimi ekipami, ki so snemale na Bledu pred njimi. To so bile ekipe nekaterih koprodukcijskih filmov, ki so pustile med drugim tudi neporavnane račune. Vendar Blejčani in okoličani vedo, da je tokrat ekipa naša, zato ji radi pomagajo. JANEZ KAJZER

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.