TV in (ne)točnost
L. Smasek, Večer, 24. 9. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
TV in (ne)točnost
Točnost je lepa čednost, pravijo nekateri. Drugi se povzpnejo do resne ugotovitve, da je točnost eden najvažnejših pogojev za urejeno in normalno in mirno življenje. Tretji pa trdijo, da je ta lepa čednost in pogoj nujno prisoten prav na vseh področjih človekovega delovanja tako na avtobusni postaji in pri krojaču in v porodnišnici kot pri izhajanju časnika, revije, knjige in...
da, tudi pri izhajanju radijskega in televizijskega programa, pri kolikor je le mogoče točni razvrstitvi oddaj v takšen sistem, ki se ne bo bíl s sistemom in programom, kakršnega si je poslušalec oziroma gledalec ustvaril ali zorganiziral na osnovi objavljenega, uradnega radijskega ali televizijskega programa.
Če z radijsko točnostjo ni nobenih ali skoraj nobenih težav, jih je s televizijsko toliko več. Zato je pametneje in koristneje in pravičneje s tem v zvezi govoriti v glavnem o netočnosti, ki, kot vse kaže, dela preglavice le gledalcem, tistim, ki jo povzročajo, pa ne.
Sicer je s tem problemom tudi drugod tako: opeče se vedno le odjemalec. Avtobus, na primer, stalno zamuja, leta in leta, čakajočemu preostane le njegov bolj ali manj osameli bes. Ko pa se odloči, da bo, iz maščevanja, sam zamudil, mu vozilo zaradi prezgodnjega odhoda uide pred nosom... Da, da, maščevanje se ne izplača. Tudi takrat ne, kadar gre za televizijo, ki objavlja svoj tedenski program v glavnem le zato, da se je mogoče čuditi dejanskemu, daleč mimo napovedanega speljanemu. Mnoge od najavljenih in celo priporočenih oddaj odpadejo, da bi se lahko pojavilo ustrezno število nenajavljenih in nepriporočenih - to so temeljita presenečenja. Med dokajšnja sodijo premiki (nekaj, kar je bilo napovedano za soboto, se pojavi, recimo, že v ponedeljek ali pa narobe). »Drobna« pa so tista, ki jih običajno uvrščamo med zamude, ko preklinjamo, da se je Michelangelo začel s skoraj enourno zamudo, da so slavnostno najavljeni Sopočani (sedemstoletnica tega izrednega arhitekturnega, še bolj pa slikarskega pomnika) prehitro »startali«, skoraj uro prezgodaj, in da so jih zato, kot »popravek« dali v nedeljski nočni, »elitni« program, tam okrog enajstih...
Kako se torej prebiti od netočnosti k točnosti televizijskega programa? Vsekakor ne tako, kot se borimo proti alkoholizmu (z jalovo željo ali zahtevo po odpravljanju posledic, brez odstranjevanja vzrokov, ki silijo ljudi v alkoholizem). Poiskati je treba razloge za to televizijsko netočnost, najti improvizacijo, ki tiči že v osnovi sestavljanja programa, odkriti nediscipliniranost ustvarjalcev javnih, živih oddaj, ki mirno nategujejo svoj program, spoznati, da je po temeljitem premisleku, sledečem dobri koordinaciji dela med posameznimi studii, treba sestaviti takšen program, ki ne bo omogočal in dopuščal zamujanja in prehitevanja, izpadanja ali nenadnega vključevanja, ki se bo vsaj za teden dni naprej odločil za značajno vztrajanje pri obljubljenem.
Številni ob sedanji dinamiki televizijskih programskih sprememb obupujoči gledalci bi tak korak naprej toplo pozdravili...
L. Smasek
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika
- People
- Lojze Smasek
- Archival material identifier
- 1965-09-4601-4700_4632