Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Ta star Kran (Slavospev)

Marjan Rus, TT, 14. 9. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
MARJAN RUS TA STAR KRAN (SLAVOSPEV) Nekoč me je prišel v Kranj obiskat Ljubljančan, ki je izdajal humorističen list »Skovir«. Predstavil sem ga svojim staršem z njegovim kompliciranim rodbinskim imenom. V pogovoru mu je moja mama rekla: »Gospod Skovir!« Dolga rodbinska imena smo krajšali: Matekovič je bil Matko, druga pa podaljšali: Fajdiga je bil Fajdigec, Fortuna pa Fortungelc. Ženske oblike rodbinskih in hišnih imen so se končavale na -ovka, nikdar pa ne na -evka, tudi če so to zahtevala slovnična pravila: Rakoučouka, Rusouka, Sipčouka, dalje na -ka: Piškležka, Kodlaška, Foklaška; na -la: Fajdigla in Šinkla, na -ca: Moharca, Košnca, Pučnca in - to pa ni več oblika, temveč vodovodna naprava - Štirna! Hišna imena bom brez pripombe naštel, ker je že v skriti melodiji šale dovolj: Macek, Cucek, Filež, Kodelač, Prsnek, Fikuž, Pikuž pa ne, Koželka, Fabolca, Knedl, Joštar, Bognar, Pišklež, Mubi, Beksl, Balont, Janez, Putrček, Cene, Hariš, ki je čez kokrški most padel, Mernik, Bilfan, Čurnek, Urša, Hanzl, Gécl, Bohk, Rajfenkerar, Bahač, Golar, Urban, Lectar, Ko- zu, Sodar, Besenčan, Adamouc, Plajvajs, Pušaunk, Kamnčan, Jahač, Tefkouc, Nožar, Brkerež, Podrtina, Mežnar, Pot, Fronc, Jelen, Žolarija, Kot. Pa jih je najbrž še več! Kdo bi se jih po abecedi urejene mogel naučiti na pamet? In izgovoriti na eno sapo? Zadnji kmetje v Kranju so bili: Pišklež, Bilfan in Cucek. Za en sam pojem ima naše slavno narečje pogosto nešteto izrazov. Za pojem pameten jih ni veliko, za pojem neumen pa za tri koše. Če bi kdo iz tega sklepal, da smo mi bolj... itd., bi se hudo motil. Opozarjam na čudovite kvalitativne in kvantitativne odtenke tegale pojma: Neumen, opilen, oplažen, za goro, zmešan, trapast, prismójen in prsmojén, po pržgan župc prplavou, strešna poškodba, ne pr ta prau, bedast, blazen, butast, butel, manjka mu je, znoru, počen, skisane pamet, ni dobr u glasu, mau mu fali, udarjen, tnk-tnk, nor, zagoveden, nespameten, trčen, trampel. Ostalih 50 dobite po znižani ceni pri Kodelaču. Nekatere spačenke so tako zverižene, da je težko spoznati, iz katere tujke so izšle: ferbec, klofêta, žehta. Pravimo pa tudi »zgoniti« za »zvoniti«. V besedo »špancirati« se je vtihotapil soglasnik »n« v »trombento« pa »m«. V besedi »serbus« je »b« nadomestil »v«. Namesto »séli se« smo rekli, da »se baše«, gorenjska beseda »popoprati« je pa le lepša od štajerske »poprdeti«. Če je kdo popival, so rekli, da »ga žehta«. »Vozi ga« tisti, ki dolgo popiva, »zvozil« pa ga je tak, ki je šel »prvotno« z dobrim namenom v gostilno, pa ga je »premagalo«. Na splošno pa so bili - tako so dobre matere trdile - vsi fantje zapeljani k pijančevanju. »Ta preklet Cohnarjev Lojze!« je rekla Likozarca. »Ta preklet Likozarjev Stanko!« je rekla Cohnarca. Ker so bili torej vsi zapeljani, v Kranju nikdar ni bilo notoričnih pijancev. Mnde ja! Če smo peli, smo »eno zažingali«. Znano je, da je kranjski župan na glavnem trgu takole opozoril cesarja: »Treten si in di veža, es kapelt!« Ker je cesar res vstopil v Pavšlerjevo vežo, so sklepali, da zna perfektno slovensko. Več cekinov vredne so primere! Če je mati-šivilja težko plačevala za sina-dijaka, so rekli, da ga »s šivanjem redi«. Tisti, ki se je počasno obračal, je hodil »kot bolnik na stranišče«. Če je kdo zahteval denar naposodo, so mu figo pokazali in rekli: »Tle gor se used, pauš Benetke vidu!« Bolnikom je glas »nazaj letel«. Mojemu sošolcu je oče-krojač zagrozil, da mu ne bo več čistil hlač, ki so »od polžev oblezane«. Fant je bil takrat v tistih letih, ko fante »pomlad ruka«. Kaj pa pomeni to, da je nekdo šel »v Tentiše drek tesat«, pri najboljši volji ne vem. Če se je kdo poln nâd odpravljal v tujino, ga je skrbna mati opozarjala: »Boš že vidu, kua bo, k'te bojo tuja vrata po rit toukua!« V državi in s tem tudi v naši deželi so se menjavali gospodarji, voditelji, stranke in režimi. Eno je ostalo kot pribito in to za ves svet velja: najbolje gre povsod obrtnikom, najslabše pa uradnikom. Nestroy je rekel: »Uradnik nima nič, toda to, kar ima, ima zanesljivo!« Če človek pomisli na otroška leta, se med šalo pomešajo solze. Radi smo se igrali. Če smo se šli lovit, smo odštevali: »An pan, pet podgan, štiri miši, nekam me piši, vija, vaja, ven,« ali pa: »Ekate, pekate, cukate me, aberle, faberle, domine, elc, pelc, komisar, kupil konja za denar, peljal ga je v Rim, prodal ga je za cekin!« Druge poznane otroške igre so imele čudna imena: po ta noumo cesari gor pa dol, koza brunca, frnikolanje, fucanje (o tem pozneje). Rauberje in žandarje »smo se šli«, prav tako. »Aj kej trden most, kokr kamen kost« in pa »ta slepga cesarja«. Ta igra ni bila preveč lepa, vendar zelo priljubljena: Dva fanta sta se sklonila, drugi se je postavil za prvega in se ga z rokami oklenil, kar naj bi predstavljalo konja. Na tega konja je sedel tretji fant, ki igre še ni poznal. Bil je cesar. Na glavo so mu dali papirnato krono, oči so mu zavezali, v desni roki pa je držal palico, z drekom namazano. Bolj čedno in manj nevarno je bilo iskanje rim na krajevna imena. Našli smo tele poti: v Ljubljano po podgano, v Kranj po kostanj, v Loko po moko, v Medvode po hlode, v Kamnik po slamnik, na Klanc po žganc, v Šiško po miško. In: »U Stržeu po pepeu!« Tudi vojake »smo se šli«. Dve sovražni vojski sta si stali nasproti: mestarji in podmestarji. Otroci, ki so stanovali zunaj mesta, so se tepli s hujanskimi. In peli smo: »Papirnate so naše čake in puške naše iz lesa.« Mestarje je vodil Paplarjev Korl, podmestarje pa Mesnicov fant, torej klavčev sin. Fronta je bila v »Lajhu«, tepeni pa smo bili doma. Nemška beseda »Leiche« pomeni mrtvo truplo in v »Lajhu« je bilo nekoč pokopališče. Od nas mladih vojakov ni nihče obležal na tem bojnem polju.

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-09-4601-4700_4633
Report a problem to oder@slogi.si.