V začaranem krogu zapostavljenosti
Snežna Šlamberger, Ljubljanski dnevnik, 15. 9. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
RAZGOVOR OB ZAČETKU SEZONE: TONE PAVČEK, VODJA MLADINSKEGA GLEDALIŠČA
V začaranem krogu zapostavljenosti
60.000 otrok v pretekli sezoni Za pol leta le dobrih 13 milijonov • Ogrožanje obstoja je že v stagniranju razvoja • Ne zavedamo se pomembnosti gledališko-estetske vzgoje, če dajemo na vstopnico le kakih 300 dinarjev regresa • Manj predstav ne sme biti rešitev
Mladinsko gledališče je te dni najavilo dolgo in zaskrbljenost vzbujajoče pismo na mestni svet, ki mu reže kruh, na prosvetno-kulturni zbor Skupščine SRS in na sekretariat za prosveto in kulturo. Zaskrbljenost vzbujajoče zato, ker v njem gledališče ugotavlja, da tako ne more naprej, če hoče resno in pošteno delati za gledališko in estetsko vzgojo mladine. Naš pogovor pred novo sezono z vodjo Mladinskega gledališča TONETOM PAVČKOM zato ni bil toliko posvečen repertoarnim načrtom, pač pa težavam, v katerih se je — čeprav težav že vseskozi vajeno — znašlo ob vstopu v letošnjo sezono. Neposrečena kombinacija v Pionirskem domu, kino dvorana, v kateri so predstave, ansambel brez stalnega režiserja, vse to ob zmanjšanem proračunu so bistvene negativne postavke v življenju tega gledališča, ki se z vso predanostjo trudi, da bi nudilo mladini na Slovenskem teater, ki bi bil samo njen, ki bi bil dober in ki bi bil nepogrešljiv člen v kulturni in estetski vzgoji mladega človeka.
Lani so s petimi rednimi igralci dosegli 140 predstav in pritegnili v gledališko dvorano 60.000 mladih obiskovalcev. Kako lepo je to slišati! Toda: dohodek gledališča v prvem polletju letos je bil 17 milijonov, od teh so 3,5 milijona zaslužili z vstopnino sami, se pravi, da je gledališče v pol leta dobilo 13,5 milijona družbene subvencije. Ali drugače: na vstopnico je pri 79 predstavah prvega polletja znašal regres kakih 300 dinarjev, medtem ko v drugih ljubljanskih poklicnih gledališčih presega 1000 dinarjev.
»Že pred reformo smo se ob vsakem koraku srečavali z varčevanjem,« je dejal Tone Pavček. »S Partizanskim mitingom smo prihranili ob koncu sezone 2 milijona ter z njima želeli to jesen podpreti uprizoritev Anouilhovega Plesa tatov. Miting smo ustvarili samo z lastnimi silami, saj smo na oder pripeljali še celo ves tehnični ansambel, od prihranjenega denarja pa nimamo nič. Pred prvo letošnjo premiero smo želeli čimvečkrat ponoviti Grayevega Cesarjevega slavčka, pa so nam rekli, da je zaželeno čimmanjše število predstav, ker bomo le tako lahko dobili svoje osebne dohodke izplačane v celoti. Predstave namreč stanejo! V čem pa je potem namen in smisel gledališča? Menda ne v tem, da dobivamo plače...«
Letos bo poteklo deset let, odkar so se pri nas začela prizadevanja, da bi dobili posebno gledališče za mladino. Mar se bo zdaj, zaradi nekaj milijonov premalo, vse to podrlo, medtem ko je družba v teh desetih letih le vložila v to gledališče vsaj 300 milijonov?«
Mladina pa ima to svoje gledališče rada. Lani je imelo okrog 4000 abonentov, letos se jih je vpisalo še 2000 več. Če kje, potem si ne bi smeli privoščiti eksperimentov takrat, ko gre za mladino!
Ali je torej obstoj gledališča ogrožen?
Ogroženo je gledališče, in sicer s tem, ker je v takih razmerah obsojeno vsaj na stagnacijo, namesto da bi se razvilo do ravni, kot jo imajo mladinska gledališča po nekaterih drugih republiških središčih. Obsojeno je na dosedanje životarjenje in ob začetku sezone se moramo, namesto z umetniškimi vprašanji, največ ukvarjati s predvidevanji, kako naj ,zvozimo z denarjem, ki ga bomo dobili. Potreben bi nam bil umetniški dvig, nova publika tudi drugod po Sloveniji, mi pa bomo nemara celo prisiljeni zmanjšati število predstav.
Zdi se mi, da v Pionirskem domu živimo kot tuje telo med oddelki, namenjenimi direktnemu estetskovzgojnemu procesu, ki zahteva drugačno, neposredno otrokovo sodelovanje. Če bi se združili s katerim od obeh ljubljanskih dramskih gledališč, obstaja nevarnost, da bi se vrnili na izhodišče izpred desetih let in da bi predstave za otroke v gledališčih, ki sta obe usmerjeni k odraslemu gledalcu, pomenile le zoprno dolžnost. Če družba daje dostojne subvencije, oziroma regres za ostale obiskovalce gledališč, bi jih morala dajati tudi za mladino. To pa tako, da bi mlademu obiskovalcu omogočili ogled gledaliških predstav skozi vso sezono, ne pa samo ob novem letu, ko je otrokom več do darila, kot do gledališča. Zato sem slej ko prej prepričan, da nam je potrebno res kvalitetno slovensko gledališče za mladino. Pregovor pravi: Kar se Janezek nauči, to Janez zna, ali prevedeno v gledališko govorico: če sediš v teatru kot otrok, boš hodil vanj tudi kot odrasel. Seve, mora biti gledališče tako, da boš kot otrok z veseljem sedel v njem.«
Repertoarni načrt je bil lepo pripravljen že ob koncu prejšnje sezone. Obsegal je šest predstav: Dumasove Tri mušketirje, Fouquetov Ambrosio krade čas, novoletno pravljico Vilinček Z Lune, nadaljevanje pregleda zgodovine dramatike s Calderonovo Prebrisano norico, Anouilhovo Ples tatov ter Recital jugoslovanske povojne satire. Kaj bo od tega ostalo, kaj bo moralo odpasti?
Z zdaj devetčlanskim igralskim ansamblom pripravljajo za 15. oktober premiero Fouquetovega Ambrosia v režiji Žarka Petana. Ostajajo pa vprašanja: kako je s proračunom, koliko bomo lahko igrali, koliko bomo lahko izboljšali svoje predstave? Ob teh vprašanjih bi se vendarle že morali zamisliti tudi drugi.
S ŠLAMBERGER
CELJSKI GLEDALIŠČNIKI KLJUB TEŽAVAM PRIDNO NA DELU
(m) CELJE - Čeprav še doslej ni znano, kdo bo novi upravnik Slovenskega ljudskega gledališča v Celju - dosedanji upravnik prof. Bruno Hartman je namreč odšel na novo delovno mesto v Maribor - je kolektiv celjskega gledališča s predlogom za imenovanje vršilca dolžnosti upravnika, režiserja Jura Kislingerja, vendarle začasno rešil mučni položaj in si s tem zagotovil začetek rednega dela. Moramo reči, da je ansambel SLG Celje krepko prijel za delo. Številčno je okrnjen, saj sta ga zapustila Janez Škof in Volodja Peer, ki sta odšla v Mestno gledališče ljubljansko oziroma v mariborsko Dramo. Poleg njiju odhaja na odsluženje rednega kadrovskega roka Štefan Volf.
Prva predstava letošnje sezone v celjskem gledališču bo 1. oktobra. Za začetek bodo uprizorili Schillerjevo tragedijo »Don Carlos«.
Slovensko ljudsko gledališče se je spoprijelo tudi s težavami zaradi pomanjkanja stalnih režiserjev. Branko Gombač je namreč odšel v Trst, Miran Herzog pa za predavatelja na ljubljansko Akademijo za igralsko umetnost. Zato si bodo pomagali z režiserji-gosti. Naj povemo še to, da je dramaturško vodstvo prevzel Janez Žmavc.
- People
- Žarko Petan Janez Škof Miran Herzog Janez Žmavc Bruno Hartman Tone Pavček Branko Gombač Volodja Peer
- Producers
- Mestno gledališče ljubljansko Slovensko mladinsko gledališče Drama SNG Maribor SLG Celje AGRFT
- Note
- Intervju;
- Archival material identifier
- 1965-09-4601-4700_4649-4650