Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Samozadovoljnost

Lojze Smasek, Naši razgledi, 25. 9. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Televizijska glosa Samozadovoljnost - v naših razmerah Tezo o kritiki vsega obstoječega lahko razumemo kot neprestano kritično analizo doseženega, z namenom, da se postavijo novi smotri, kot neprestan kritičen odnos do vsega, kar se postavlja po robu napredku, do vsega konservativnega v družbi; kot težnjo za neprestanim odpiranjem novih perspektiv. V vseh teh primerih gre za zavestno socialistično, demokratično in humanistično akcijo. V tem smislu velja ta teza enako, kot je veljala v Marxovem času; močno je poudarjena tudi v programu ZKJ. (Edvard Kardelj: Beležke o naši družbeni kritiki) Za zadnjo (se pravi prejšnjo) številko Naših razgledov sem nameraval napisati bilanco televizijskega kulturnega poletja. Urejal sem svoje objavljene ocene, jim dodajal neobjavljene, iskal zapiske ob posameznih oddajah in jih vse skupaj primerjal z uradnim, v dnevnem časopisju objavljenim sporedom. Ko je bila ta »tlaka« končana in ko se mi je posrečilo kolikor toliko zbrati pod skupne strehice: programsko intenzivna, potem popuščajoča obdobja, čase močne domače, izvirne pristnosti in odsotnosti, svetle trenutke novih, za poletje ustvarjenih oddaj, in pa mrke hipe odmiranja jesensko zimsko pomladnih, uglašenost oziroma neuglašenost zabavnega in resnega, in ko bi se naj iz vse te poplave gradiva rodil članek, je bilo že prepozno za njegovo objavo. V glavnem so te in podobne situacije razlog za krepko slabo voljo ali vsaj za rahlo obžalovanje. Tokrat pa mi je zamuda, ki je povzročila, da sem se odpovedal prvotni zamisli, prišla neverjetno prav. Ne morda zato, ker z množico podatkov, s kopico oddaj, sedaj zbrano, zgoščeno, zbito v nekaj časniških kolonah, drugače pa raztreseno oziroma celo razredčeno, izgubljeno v treh dolgih poletnih mesecih, ne bi bilo mogoče poustvariti tistega občutka praznine in izgubljenosti, razen redkih izjem (37 stopinj v senci, Misijon dobre volje, kljub nekaterim pomislekom zaradi tu in tam preizrazite usmerjenosti v vserazumevajočo sladkobno dobroto, Studio 13, nekateri prenosi iz Dubrovnika, ne vsi, Jevtušenkov nastop...) dolgočasnega, prevečkrat iz slabe serijske tujine sestavljenega, prepogosto izrazito podpovprečno zabavno-glasbenega, nesolidnega poletnega programa (Šalata 65, Melodije Jadrana, Rečna ladja, »latinsko-ameriško« skopsko celovečerno razgrajanje v spomin (!) skoopske katastrofe itd.), ki nas je preganjal vse poletje in nas še preganja Ne! Zajec je tičal v drugem grmu. Ena sama oddaja in še ta ponovitvena me je spravila na druge misli od inventurno seštevalskih in morebitne primanjkljaje iščo- čih, skratka od programsko taktičnih in strateških, k bistvenim, notranjim, z elementarno zgradbo celice ubadajočim in ne z zunanjostjo (lepo ali grdo) celote zadovoljujočim se. Gledal sem v otroški televizijski oddaji Izgubljeni svinčnik, pred leti na nekem mednarodnem filmskem festivalu nagrajeni in pri nas toliko hvaljeni kratki igrani film, gledal sem ga in se čudil njegovi življenjski zlaganosti v interpretaciji, čudil odločitvi, da se ta film nagradi, da se vključi v televizijski repertoar. Morda svinčniku — Kaj pa bi bilo, če svinčnika ne bi našli — so navidezno »pogumen« namig, da se v življenju ne konča vse tako srečno, kot se je tokrat. Toda samo navidezno, v bistvu je v teh besedah skrita velika življenjska laž, laž rehabilitacije, ki lahko popravi samo prihodnost (in še te ne popolnoma), preteklosti pa nikakor ne. Res je, da jo uradno prekvalificira, ne more pa ji odvzeti vseh muk dejansko preživetega, vsega trpljenja doživetega sovraštva ali prezira v ravnanju okolja, fizičnih in psihičnih bolečin, ki so se neizbrisno zažrle v rehabilitirančevo telo in dušo. »Kaj pa bi bilo, če svinčnika ne bi našli« je izraz prepričanja, da je sedaj, »ko so ga našli«, vse v redu. Pa ni, ni in ni. In ne bo, dokler bomo tako mislili, dokler ga bomo vztrajno lomili, da bi se potem lahko vztrajno popravljali. Zdravili, ne pa preprečevali. Film Izgubljeni svinčnik bi moral ob isti temi iskati drugačne odgovore. Zakaj ob izginotju nekega predmeta pomislimo najprej na krajo, ne pa na založitev, zakaj smo pripravljeni spokorjenega tatu (»priznaj, pola ti se prašta«) takoj sprejeti v svojo družbo, pri resnici kljub izdatnim represalijam vztrajajočega pa še bolj sovražiti kot prej, zakaj smo pripravljeni dolgo časa trdnemu, resnico govorečemu, ko je zlomljen in priznava nekaj, kar ni storil, očitati (medtem se je menjal uradni, večinski kurz), da ne govori resnice? Zakaj? Zato, ker je drugačen kot mi, mu nalagamo naše grehe, ga s tem skušamo spraviti na tla, ga integrirati medse (čeprav bi morala obveljati prastara resnica, da je bolje, če hodi po svetu na tisoče nekaznovanih zločincev, ki jim njihovih zločinov ni mogoče dokazati, kot pa če je po krivem obsojen en sam nedolžnež). Zato, ker je najlaže prepuščati se svojim »kipečim čustvom«, razum (kolikor ga sploh je) pa pustiti pri miru. Zato, ker je v času še vedno prisotnih hierarhičnih lestvic in nezmotljivih veličin najpametneje tudi hierarhično misliti. Najbolj prav imajo tisti na vrhu, najmanj tisti na dnu oziroma nekoliko »sodobneje« povedano bolj tisti na višji stopnički, manj tisti na nižji. Vse preveč je praktičnega konformizma (v smislu prilagodljivosti, ne pa soglasnosti, razloček je velik!), kljub načelni in uradni urejenosti tega problema. Nove misli in kritični pogledi na storjeno, odločitve za prihodnost, predlogi se pojavljajo skoraj izključno kot plaz z vrha, kot kampanja, kot transmisija, ne pa kot rezultanta mnogih iz samostojno mislečih glav porojenih kritičnih komponent, saj se je že marsikdaj zgodilo, da je kdo mimo uradne linije kaj kritiziral in jih potem direktno ali indirektno »dobil po glavi«, »padel v nemilost«, čez nekaj let pa so ponudili njegove »teze« prav tisti, ki so jih nekoč tako ostro napadali, kot svoje in revolucionarne... Tragika razvoja? Prezgodnje ukrepanje? Nezrelost trenutka? Ne! Pač pa onemogočanje svobodnega odločanja s takšnimi ali drugačnimi oblikami pritiska. Kritična misel ne smela biti privilegij nekaterih »poklicanih«, temveč prav vseh in morale bi ji slediti (če je bila upravičena) tudi konsekvence. Tedaj bi se bilo nepopolnosti človeških in družbenih razsežnosti, prisotnih tudi v še tako napredno urejenih družbeno-političnih sistemih, mogoče postavljati po robu z dokazi naše zavesti o tej nepopolnosti in želje, da bi jo, kolikor je le mogoče, odstranili, kajti popolnoma posloviti se od nje, nam ne bo nikoli mogoče. Ti problemi bi morali biti tisti, ki bi vznemirjali tudi naše televizijske in druge ustvarjalce, da bi za resnični problem Izgubljenega svinčnika našli prave odgovore, ne pa lažno humanost, da bi kolikor je le mogoče številnih oddajah pomagali posredno ali neposredno ustvarjati pogoje za resnično asociacijo svobodnih proizvajalcev. Tisti, ki je izbral za v glavnem dokaj standardni televizijski filmski program Sjöbergovega, Sodnika, moderno alergijo o vsemogočnosti oblasti in resnici in pravici, ki se ji morata udinjati, v imenu manjšine proti večini, je, na primer, posrečeno pomagal graditi zavest, da je delitev na oblast in na »ostale« dandanes popolnoma nevzdržna, da jo je naše delavsko samoupravljanje končalo. Vsaj v teoriji, če še ne (povsod) v praksi. Izhodišča vseh aših intervjujev, akcij, panoram itd. bi morala biti, tako ali drugače zastavljena, vedno nekje v bližini zavzetosti za resnično svobodo kritike, ki ne zanika aprioristično vsega, kar obstaja, temveč zgolj tiste anomalije, ki onemogočajo, da bi se program našega družbenega razvoja v stvarnosti odvijal vsaj približno tako lepo kot v zamisli. LOJZE SMASEK

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-09-4601-4700_4661-4662
Report a problem to oder@slogi.si.