Ob jubileju Josipa Vidmarja
Božidar Borko, Večer, 13. 10. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Ob jubileju Josipa Vidmarja
Josip Vidmar, čigar sedemdesetletnice se spominja slovenska javnost dne 14. oktobra, sodi med tiste kulturne in javne delavce, ki bi jih bil kak sodoben Emerson najbolje označil z »Representative Men«. Njegova dolgoletna in mnogostranska dejavnost, ki se ne zmanjšuje niti na pragu tega življenjskega jubileja, ga uvršča ne samo med reprezentante pokolenja, s katerim je prehodil dosegljeno življenjsko pot, temveč mu odmerja pomembno mesto v celotni slovenski kulturi in z njo v vsej jugoslovanski skupnosti. O njem lahko mirno zapišemo, da predstavlja našo varianto evropskega kritika, esteta in umetniškega teoretika. V osebnosti Josipa Vidmarja se združujejo ideja in akcija, umetniška in znanstvena nagnjenost, duh analize in sinteze, racionalna logična misel in čustveno obarvana imaginacija. O teh lastnostih pričuje vse njegovo literarno delo, njegov življenjepis pa kaže, da je umel uveljaviti svojo osebnost tudi na področjih politične in družbene dejavnosti, v »srečanjih z zgodovino«.
Josip Vidmar se je rodil 14. oktobra 1895 v Ljubljani. Vidmarjeva družina je dala več pomembnih mož; njeno domače okolje je opisal Josipov brat Milan, mednarodno znani strokovnjak v elektrotehniki in šahist, v prvi knjigi svojih lani v Mariboru izšlih Spominov. V usodnem letu 1914 je Josip Vidmar dokončal klasično gimnazijo v Ljubljani, po raznih peripetijah v prvi svetovni vojni, ki ga je vrgla – ne brez spodbudne koristi zanj – v rusko ujetništvo, pa je študiral na raznih univerzah. Pozneje je živel v Ljubljani kot svoboden književnik, kot dramaturg Slovenskega narodnega gledališča, kot revialni urednik. V aprilu 1941 se je v njegovem stanovanju na Večni poti v Ljubljani ustanovila Osvobodilna fronta in z njo se je začel tudi njegov osebni vstop v zgodovino slovenskega naroda – tisto, ki nam je s krvjo priborila osvoboditev, in tisto, ki je z revolucionarno družbeno preobrazbo postavila nove socialne in ekonomske temelje našemu nacionalnemu razvoju. Na osvobojenem ozemlju je bil Josip Vidmar predsednik SNOS, po končani vojni pa je v visokih političnih funkcijah sodeloval pri izgraditvi naše socialistične države in njeni federativni ureditvi. Od leta 1949 je Vidmar predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki se je pod njegovim vodstvom lepo uveljavila ne samo na področjih domačega znanstvenega dela, temveč tudi v mednarodnem svetu. To pozicijo zavzema tudi ob svoji sedemdesetletnici in spričo njegove vitalnosti lahko upamo, da bo še dolgo deloval na nji za naš kulturni in posebej še znanstveni napredek.
Vidmarjeva literarna bibliografija je zelo obsežna, saj zajema več kot štirideset let književnega dela in kaže širok razpon njegove dejavnosti v literarni teoriji in kritiki, esejistiki, dramaturgiji, estetiki, publicistiki, prevajalski poustvarjalnosti. Že na začetku svoje zmagovite poti v slovensko literaturo je zlasti z revijo Kritika (1925–1927) pokazal bojevito voljo do uveljavljanja modernih kvalitetnih meril pesniški, pripovedni in dramatski ustvarjalnosti. Po tej v dvajsetih letih začrtani poti hodi še danes, samo da se je medtem njegov pogled v estetske, moralne, družbene, filozofske probleme uredništva in kulturnosti še bolj razširil in poglobil. S svojo dosledno voljo do varovanja visokih vrednot in funkcionalnosti umetniških, torej tudi pesniških in pripovednih stvaritev, se je razvil v našega najvidnejšega literarnega kritika. Njegove kritike, eseje in priložnostne meditacije o raznih problemih naše kulture in njenega mesta v svetovnem procesu, ki oblikuje podobo tega stoletja, smo srečavali v raznih naprednih revijah (Ljubljanski Zvon, Modra ptica, Sodobnost i. dr.). S sodelovanjem v ljubljanskem Gledališkem listu, ki mu je bil tudi urednik, z dramaturško prakso in pozneje tudi z dramsko kritiko, v kateri se uveljavlja še danes, je prispeval tehten delež k oblikovanju naše gledališke kulture.
V samostojnih knjigah je Josip Vidmar izdal vrsto monografičnih spisov, esejskih zbirk, kritik in polemik, ki bodo ohranile svojo vrednost ne samo kot dokumenti o izredni osebnosti svojega avtorja, marveč tudi kot gradivo o času, ko so ti spisi nastajali, o problemih našega kulturnega razvoja. Tako je leta 1932 s svojim spisom »Kulturni problemi slovenstva« z močnimi argumenti analiziral položaj slovenske kulture in našega jezika v tedanji jugoslovanski skupnosti. Tri leta pozneje je spisal prvo obsežnejšo slovensko študijo o Otonu Župančiču, leta 1951 je izdal v zajetni knjigi izbor svojih kritik s področja naše poezije in proze (Literarne kritike), leta 1954, izšle Meditacije pa so združile pod zaglavjem Iz dnevnika njegove eseje o značilnih domačih in tujih pojavih v literaturi in umetnosti, dalje so tu izšli nekateri polemični sestavki, v celoti pa so Meditacije knjiga Vidmarjevih izpovedi o estetskih, moralnih in filozofskih problemih, ki so ga človeško in umetniško najbolj mikali v razdobju med vojnama, ko se je polemično boril ne samo za svoje pojmovanje umetniških vrednot, temveč tudi za svojo filozofijo, za svoj kritični, svobodoumni svetovni nazor. Leta 1954 je v posebni knjižni izdaji študiji estetsko ovrednotil Prešerna. V zadnjih letih je izdal pri mariborskih Obzorjih Drobne eseje, nato pa pri DZS knjigo Polemike in spet pri Obzorjih Srečanja z zgodovino, letos pa so izšle v redakciji Jožeta Javorščka njegove Misli, pravi cvetnik Vidmarjevega dela, izbor njegovih mnogokrat aforistično zgoščenih, filozofsko podprtih pogledov na razne probleme, s katerimi se je srečeval na življenjski poti; predvsem pa je to brevir najznačilnejših Vidmarjevih izpovedi in sodb o literaturi.
Obsežno in zaslužno delo je opravil Josip Vidmar tudi v slovenski prevodni literaturi; naj bežno omenim samo njegove zgledne prevode Moliera, Gribojedova, Tjutčeva, Fedina.
Josip Vidmar je v svojem razvoju do današnje resnično reprezentativne osebnosti slovenske literature prehodil dolgo pot, na katero so mu svetili zlati nekateri ruski in zahodnoevropski zgledi; med njegovimi vzorniki je bil tudi Thomas Mann. V jugoslovanskem krogu mu je najbližji Miroslav Krleža, s katerim ga druži marsikatera sorodna poteza, predvsem pa boj za svobodno umetniško izživljanje ob zavesti družbene odgovornosti in velikega humanističnega poslanstva. Kakor Krleža, je tudi Vidmar kritičen in polemičen mislec in arbiter, kakršnih smo imeli pred njim kaj malo, in prav zato mu toliko dolguje vsa naša kultura, ki je v letih svojih razvojnih razpotij najbolj potrebovala takih ustvarjalnih in spodbujevalnih osebnosti, kot je Josip Vidmar. Kajpada, na področju estetskih, moralnih in miselnih smeri, v boju za določene nazore in merila, v spoprijemih generacij in osebnih okusov, so spori neogibni in morda tako potrebni duhovnim procesom kakor veter naravnemu ozračju. Tako bodo vedno poleg ljudi, ki v glavnem soglašajo z Vidmarjevimi pogledi, tudi taki, ki se jim upirajo, toda veličina dejavnega življenja je prav v tem, da zna najti svojo pot in na nji razgibati duhove. Vse delo Josipa Vidmarja pričuje zgovorno o tej veličini in tisti poznavalci njegovega dela, ki smo zajeli iz njega preneko rodovitno spodbudo, samo želimo, da bi naš ugledni jubilant v nadaljevanju svojega poslanstva še dolgo kar najmanj občutil breme let!
VEČER 13.10.65.
Božidar Borko
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika
- Producers
- SNG Drama Ljubljana
- Archival material identifier
- 1965-10-4701-4800_4535