Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Josip Vidmar: Misli

Josip Vidmar, Naši razgledi, 9. 10. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Josip Vidmar: Misli Teza mojega kritičnega dela je estetski instinkt. Le polagoma nastaja iz premišljevanja nad izrazi instinkta moja osebna estetika, ki jo bom morda nekoč napisal. Zavedal pa se bom vselej, da bom le toliko časa zdrav kritik, dokler bom pripravljen zavreči vso estetiko zaradi enega samega, še neopaženega in neupoštevanega utripa estetskega instinkta. Ker imam umetnost za najširši izraz celote človeškega duha, sem kot kritik psihološko usmerjen, se pravi, da si skušam ob vsakem delu pojasniti, kakšne in katere moči so bile pri njegovem nastanku zaposlene. Za resničen umotvor priznam samo tisto delo, ki mi da slutiti, da se je v njem izrazila neka človeška osebnost v svoji celoti. Kritik je samo človek, ki ve, kaj ga je vznemirilo in zakaj, s kakšnimi sredstvi in do katere mere. Je pa tudi človek, ki kakor nekateri v ljubezenskem izkustvu ve, sluti, po kakšnem pretresu koprni njegovo srce, ga išče, ga zdaj pa zdaj deloma doživlja, a mu morda nikoli ne dočaka izpolnitve. Osnovni nagon vsakega resničnega kritika je otroška strast, ki ga žene, da skuša čudovitim igračam človeškega duha pogledati v notranjost. V komer se je ta strast zvezala s strastjo in voljo do nekega umetniškega ideala in do resnice, se je zvezala z naravo kritika. Pravega odnosa do pisateljstva in do skritih ter velikih stvari tega poklica ni mogoče imeti, če ne gledaš na vse pisateljsko delo, tudi na razmišljajoče kot na izpoved, ki more biti samo iskrena ali neiskrena in samo v tem smislu resnična ali neresnična. Vloga razumnika v socialistični družbi je taka kakor v vsaki drugi družbi, namreč biti družbi zavest in vest. In to v vsakem primeru, se pravi, naj družba to hoče, želi, dopušča ali ne. Zavest in vest. Struktura taka ali taka, seveda ne sme imeti v območju kulture ideološke linije. Zakaj ne? Aparat ne more imeti ne občutljivosti ne okusa za prožno dojemanje umetniških kulturnih vrednot, marveč more imeti kvečjemu splošne »ideološke« poglede na umetnost, ki pa so, kakor vemo, popolnoma nezadostni, v tako okornih rokah pa celo kratko malo pogubni. Od nikogar in od ničesar ne odvračam literature, je nisem odvračal in je ne bom, nasprotno, govori naj o vsem, kar je bilo, kar bo, o včerajšnjem in današnjem človeku, o terenskem in o vsakršnem drugačnem človeku, toda o vsem tem naj govori z onim organom, ki sem ga imenoval vizijo o človeku, se pravi, iz globokega, človeškega spoznanja o tem, kar je, in o tem, kar naj bi bilo. Elementaren estetski zakon: pisatelj bodi objektivno stvaren in nepristranski do življenja, ki ga oblikuje. Ta zahteva ne govori samo zoper grobo tendenčno pisateljstvo, ki rezko deli svet na svojega in sovražnega, na katerega potem kopiči temne barve, marveč zahteva od pisatelja skoraj nezmotljiv čut za vrednost in pomembnost življenja, ki ga uprizarja. Ne precenjuje naj ga in ne omalovažuje, marveč vsaka njegova kretnja in vsaka domislica naj pričata zanj, da vidi v vsaki svoji osebi in v vsaki usodi natančno tisto vrednost, kakršna je resnično vsebovana v nji in kakršno mora pomeniti tenkočutnemu, nepodkupljivemu bralcu. Ta zahteva je v pisateljstvu kakor tudi v vseh drugih umetnostih tako važna in posega tako globoko v Osnove ustvarjalnosti, da se mi je subtilnejša umetniška nepristranost ali stvarnost često hotela zdeti samo druga stran, samo druga oblika moči, ki ustvarja. Vsak umetnik je izraz ali odraz svojega časa ali dobe. To je vsaj do neke meje. Nato sledi stopnjevanje te misli. Čim večji je umetnik, tem pomembnejše, tembolj bistvene značilnosti in stvari njegove dobe se odražajo, več, se nujno morajo odražati v njegovem delu. Kakor je danes ta misel v prvi stopnji splošna znana in priznana resnica, se mi zdi logično, da ni mogoče ugovarjati niti njeni višji obliki. Tu se postavlja nadaljnje vprašanje: ali je dopustno to misel obrniti? Ali je pravilno trditi: čim važnejše in čimbolj bistvene strani časa odraža umetnik, tem večji je? Kljub temu, da na tej tezi slone v bistvu tudi sodbe, ki jih pogosto slišimo in beremo, češ, to ni moderno ali to ni sodobno, se zavedam, da je v zvezi z mentalno sfero, o kateri Lenin govori, ta obrnjena oblika njegovega stavka nevarna, in to ne samo zaradi tega, ker je odločanje o tem, kaj je za neko dobo bistveno, zelo komplicirana in zelo od osebne orientacije odvisna naloga, temveč tudi zato, ker je ugotavljanje, kaj je resnično umetniško, izredno težavno. Nevarna je ta oblika navedene misli tudi zaradi tega, ker pravi Lenin sam, da na primer Tolstoj s svojo kritiko družbe ni povedal nič, česar ne bi bili pred njim povedali ljudje (nemara tudi umetniki), ki so stali na strani delovnih množic in ki so tedaj bistvena vprašanja dobe postavljali in reševali bolje od njega. Zaradi tega se mi zdi, da moramo to obrnjeno tezo uporabljati samo z največjo previdnostjo, in to samo pri vzporejanju in primerjanju piscev, katerih umetnost je izven dvoma, kar pa pomeni, da odražanje časa ne more biti in ni med osnovnimi kriteriji za ugotavljanje umetnosti. Človek živi vse svoje življenje v zgodovini; vendar vse, kar živi, ni zgodovina in ni zgodovinsko; skoraj vse življenje velike večine ljudi je pač njihovo individualno življenje, ki je logično nekako podrejeno onima dvema abstraktni ma kategorijama, stvarno in dejansko pa je kategorija zase, čeprav je v marsičem odvisno tako od zgodovine kakor od družbe. Današnji pisatelj odražaj svoj čas na način, kakor so nekdanji pisatelji odražali svojega. To pa se pravi: živi s vso svojo osebnostjo čimbolj polno življenje, čuti ga svojim srcem, misli svoje misli, ki ti jih dramita narava in življenje, misli jih s svojo glavo in bodi neizprosno iskren, in to kljub vsemu in še kljub temu, da išči svojemu odnosu do življenja ali svojemu osnovnemu razpoloženju čim popolnejšega izraza v dognani in umetni obliki. Bolj ko izraziš sebe, izraziš dobo, ki je v tebi in ki si ti v njej. Primeri stoletnih del nam govore, da velika umetnost nikakor ne zahteva od pisatelja zavzetosti za take ali drugačne ideje in tem manj za kakršen koli svetovni nazor; zahteva pa od njega duha in pameti, predvsem pa vsemu na svetu, zlasti vsemu človeškemu odprto srce in nezmotljiv organ za življenje kot tako. To pa ne pomeni, da naj ju misli in nazori ne prizadevajo ali celo ne zanimajo. Več kot to: vsak resen umetnik si skuša s svojo mislijo pojasniti življenje, človekovo usodo in smisel, toda skoraj nobeden, zlasti največji, si ne ustvarjajo svetovnih nazorov, in se temu celo ogibajo, ker se le predobro zavedajo omejenosti človeške misli, marveč se od primera do primera zadovoljujejo neko miselno improvizacijo, ki ima podobo resnice, toda obzirne in oprezne in nikakor ne dokončne. Važni so jim vsi svetovni nazori, kakor jim je važno vse pomembno človeško in ravno tako kot to so jim samo snov, s katero uprizarjajo svoje čudovite, pretresljive življenjske igre, polne težko razložljivega smisla in pomena za vsako človeško bitje. To višje stališče je umetniku narava in usoda, in je največkrat razlog za prepad med njim in njegovo sodobnostjo, za nesporazume med njim in njegovo okolico, ki se tako dosledno in vztrajno ponavljajo v zgodovini. Na vsak način je vsaj dopustna domneva, da nemara vsak nazor vsakega umetnika lahko samo moti, samo odvrača od potrebne konkretnosti in enkratnosti in da je umetnik - kot umetnik - nemara lahko najbolj sproščen in neposreden, če ni med njim in življenjem ničesar, nobenega nazora, če mu posredovanje in prenašanje osebnega odnosa, ki pa je prvobitno emocionalen, ne moti, ne kali, ne nadzira, ne utesnjuje v take ali drugačne kalupe ali šablone svetovni nazor. Kakor je razumljivo, da se veliki narodi v svojih literaturah ne ukvarjajo z nacionalnimi vprašanji, gotovo pa ne s svojim eksistenčnim problemom, marveč kvečjemu z ugibanjem o svojem poslanstvu, tako je naravno, da se pesniki majhnih, zlasti ogroženih majhnih narodov skorajda morajo posvečati tudi temu vprašanju, ki je v zadnji konsekvenci tudi vprašanje o smiselnosti njihovega dela. V slovenski književnosti so se z narodno problematiko ukvarjali domala vsi pesniki od Vodnika in Prešerna do osvoboditve. Vrsti manj nadarjenih pevcev pa je bila narodnost skoraj edini predmet. Narodnost kot dejstvo v duhovni strukturi ljudskih skupin je v posamezniku neka temeljna, v podzavednih globinah živeča usodnost. Jasna zavest nji in čut zanjo spadata med pojave najvišje duhovne prebujenosti, katere delo je tudi vsaka samosvoja od poulične narodne zavesti različna oblika čustva o narodni skupnosti in za narodno skupnost. Narodnost je skoraj nedosegljiva abstrakcija, je duševni zakon, ki je lasten neki skupini ljudi in ki zadeva njihovo zelo elementarno notranjo organiziranost. Zato je objektivno (v ustvarjenih osebah) skorajda ni mogoče pokazati, zlasti ne kot značaj kake osebe, ker je narodnost notranja uredba višje kategorije. Kultura, se pravi smiselni duhovni napor, je naposled poglavitna in osrednja vsebina vsega življenja. Prebujenje narodne zavesti je skoraj vedno v zvezi s kakim velikim kulturnim dejanjem in narod je le toliko časa odporen proti tujim vplivom in le toliko časa resnično živi, dokler je kulturno tvorjen. Nekdo, ki je velik in pomemben, nosi v sebi poleg drugih velikih lastnosti tudi s posebno močjo začrtano osnovno duhovno shemo svojega naroda. To dejstvo povzroča, da se v delu takih mož s posebno določnostjo izraža narodni značaj. Njihovo delo je mogočen pripomoček za osveščanje in poučevanje narodov o lastni jim duhovni naravi. Zato jih ljudstva imenujejo svoje predstavnike in voditelje. Zvestoba sebi in zvestoba narodnosti je v najtesnejši zvezi z dvema prelepima človeškima krepostima: s ponosom in pogumom. In prav ti dve čednosti sta najredkejši pojav v slovenskem meščanstvu in v naši polinteligenci. Človeški duh se ne more drugače manifestirati kakor v narodnosti, se ne more javljati drugače kakor z neko svojsko imanetno strukturo, ki ravno je narodnost; zato tudi v strogem pomenu besede ni nikake človeške kulture, marveč so samo narodne kulture, kulture kot izraz človeškega duha, ki je podrejen zakonom narodnosti. Komur je za kulturo, komur je za čistost življenja, komur je za državo, mu mora biti za moralno zdravje, tega pa ni, kjer ni ponosne narodne zavesti in ponosnega narodnega izživljanja. In še: kdor je moral enkrat odpasti od svoje narodnosti, pa bodisi zato, da je vstopil v najbližjo in najsorodnejšo narodno skupnost, mu tudi ne bo težko zamenjati nove narodnosti s katero koli drugo.

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-10-4701-4800_4541-4542
Report a problem to oder@slogi.si.