Sem za čist amaterizem
I. B., Celjski tednik, 29. 10. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
INTERVJU
TA TEDEN
Sem za čist amaterizem
Prosvetno društvo Zarja iz Trnovelj pri Celju praznuje letos 20. obletnico ustanovitve, z njo vred pa nekateri njeni člani tudi 20-letnico svojega amaterskega dela. Tovariš Ivan Majerič je eden tistih redkih čistih amaterskih delavcev, ki bi si bili s svojo zvestobo prosvetnemu društvu skoraj že zaslužili pokojno.
»Po volitvah leta 1945 smo v Trnovljah dobili vsak svojo dolžnost - meni so poverili funkcijo referenta za kulturo in prosveto,« pravi tovariš Majerič o prvih dneh svojega dela v Zarji. »Ustanovili smo prosvetno društvo, se tolkli za kulturni dom in končno staro delavnico preuredili v hišo kulture. Vse dotlej smo prirejali najrazličnejše predstave od iger, do oddaj »Pokaži, kaj znaš«. Nedvomno je bilo prvo obdobje delovanja najtežje. Bili smo brez vsakih sredstev, vsega smo se lotili s prostovoljnim delom. Uspeli smo to dokazuje tudi sodelovanje naše dramske skupine na številnih revijah - občinskih, okrajnih in lani tudi na republiški reviji amaterskih dramskih skupin v Jesenicah.«
O amaterizmu, ki po mnenju nekaterih nima perspektive, ker se menda nikomur ne ljubi več delati zastonj, je tov. Majerič dejal: »Sem za čisti amaterizem. Denar ljudi pokvari. Igrati je treba iz ljubezni, ne pa zaradi denarja. V Zarji vsa leta doslej nismo nikogar denarno nagradili. Letos prvič smo nekaj malega odrinili tehničnemu osebju, ki je s svojim težkim fizičnim delom to res zaslužilo. Sicer pa smo bili zmeraj zadovoljni že s tem, da igramo, gostujemo in da društvo živi.«
»Kaj pa podmladek? Večina društev se pritožuje, da ima premalo mladine.«
»Premalo jih imamo tudi mi, toda tako velik problem, da bi zaradi tega morali prenehati z delom, ni bil to nikoli. Menim pa, da je treba mladim članom društev bolj pomagati. Včasih smo imeli številne tečaje za šminkanje, za režijo - danes je vsega tega premalo. Tudi amaterji se morajo učiti!«
V Zarji deluje tudi klub redkih, ki se more pohvaliti z osemnajstimi uspelimi večeri v lanskem letu. Takrat so poslušali predavanja, vrteli filme, letos pa so si nabavili novo kinoaparaturo in bodo kdaj pa kdaj zavrteli tudi kakšen celovečerni film.
»Odkod pa sredstva?«
»Večino ustvarimo sami,« pravi tovariš Majerič. »Toda tudi krajevna skupnost in krajevna organizacija Socialistične zveze nam pomagata. Razumejo namreč, da niso samo ceste in mostovi njihov problem, temveč da je v kraju pomembna tudi kultura. Sicer pa so tudi naši prebivalci vedno pripravljeni pomagati. Letos smo na primer v treh dneh napeljali v dom vodovod.«
V dvajsetletnem Zarjinem življenju so se v društvu izmenjali samo štirje predsedniki. Vsi so tesno povezani z uspehi tega prizadevnega kolektiva in bodo nedvomno k rasti in kvalitetnem napredku društva prispevali tudi v bodoče. I. B.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Ljubiteljsko gledališče
- Archival material identifier
- 1965-10-4701-4800_4779