V. Mednarodni festival študentskih gledališč
Dušan Jovanović, Tribuna, 6. 10. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
N. MEDNARODNI FESTIVAL
ŠTUDENTSKIH GLEDALIŠČ
Brezobzirna, vsetvegajoča nezadovoljnost z obstoječim, ki je eno osnovnih počel sleherne družbene dinamike, slehernega ustvarjalnega preseganja danosti, sleherne novitete, je bržčas tudi avtentičen impulz za celostno spopadanje z nezadostnostjo bivanega in njegovo osmišljanje. To nezadovoljstvo s splošno uzakonjenim načinom bivanja in večna potreba po totalnem razgaljanju bivane ničlosti, po čedalje polnejšem, plastičnejšem seganju po svobodi in življenju enkratno osmišljene bitnosti, je nujna reakcija na sleherno institucionalizirano varianto bivanjskosti. V tem spopadanju s tistim, kar je že bilo bivano kot čudovito drzno tveganje, pa je zdaj bivano kot splošno priznana norma, kot nenevarna, neprepovedana izbojevanost, sega sodobno avantgardno gledališče po še nebivanem, po še neizvojevanem prostoru svobode. Če gledamo na letošnji mednarodni festival študentskih gledališč v Zagrebu s tega aspekta, ugotavljamo, da je dobršen del prizadevanj sodobnega študentskega gledališča potekal ravno v smislu obračunavanja z zakonitostmi, standardi, metodami in prijemi uradnih, profesionalnih gledaliških hiš. V tem spopadu z izročilom in vsebino že bivanega in stremljenju po uveljavitvi še ne bivanega so nekatere skupine odkrivale izvirne, nekonvencionalne relacije do svojih specifičnih zgodovinskih in sodobnih družbenih razmer. Čeravno takšen ali podoben odnos do zgodovine, sodobne družbene biti in gledališke komunikacije ni niti absolutna novost, niti izključni privilegij ter domislica študentskega gledališča, pa je verjetno vendarle res, da se omenjeni odnos iz povsem razumljivih razlogov neprimerno lažje in bolj zakonito uveljavlja v snovanju in delovanju študentskih gledališč, kot pa, recimo tako, v uradno subvencioniranih teatrih. S to ugotovitvijo pravzaprav odkrivamo izredno dragocenost študentskega teatra za sodobni gledališki avantgardizem in pomembnost njegove vloge v kontinuiranem procesu gledališke kulture. Upravičeno je torej zanimanje za problematiko in dosežke mednarodnega festivala študentskih gledališč, ker je pač upravičena domneva, da ta problematika odkriva nekaj več kot zgolj poljubna dognanja naključnih prizadevanj. Trditev, da zagrebška revija enaindvajsetih študentskih gledališč od Moskve do Aten v nekem smislu odraža bistvene tendence sodobnega avantgardističnega snovanja Evrope, se mi ne zdi pretirano nekritična. Jasno je, da v znamenju teh atributov ni mogoče obravnavati vseh pričevanj tega srečanja. Prav tako naj pribijemo, da neke osupljive formalne dognanosti in izpiljenosti v govorni tehniki, telesni kulturi, stilni doslednosti kostumografije in scene nismo v tem okviru niti pričakovali, niti učakali. V tem oziru je brez dvoma očitna prednost v domeni profesionalnega dela. Tisto, kar nas je navdušilo, je bila predvsem raznovrstnost iskateljstva, fascinantna, neposredna, avtentična izpoved, neusahljiva invencija v preseganju danosti, ustvarjanja novega prostora za še komajda zasluteno in še manj okušeno bivanjskost.
Če nam pomeni Zagreb 65 v nekem smislu orientacijo v podobi sodobnih gledaliških prizadevanj Evrope, potem verjetno ne bo odveč izmeriti bistveni smisel teh prizadevanj in ga soočiti z intencijami in možnostmi našega sodobnega gledališkega prostora.
Ničlost, absurdnost in grozotno, usodno razboženje sodobnega bivanja, zavest o do nesmisla prignani alienaciji človeka v sodobnem svetu produkcijskih, družbenih in političnih mehanizmov, analiza te zavesti, grenko cinična poezija in črni nihilistični posmeh, to je bila avtentična, najbolj pogosta, če že ne izključna vsebina avantgardne evropske dramatike izpred nekaj let. Tej dramatiki povsem adekvatna so bila tudi ustrezna gledališka sredstva. Ničlosti, vakuumu, brezizhodni stiski, totalni osamljenosti in nesmiselnosti bivanja ni bila potrebna nobena nadgradnja, nobena ilustracija, nobena dekoracija. Danost ali skopa karikatura te danosti je učinkovala sama po sebi. Odtod poznamo asketsko, ezoterično, vsega zunanjega, gledališkega oropano gledališče, absurdno gledališče absurda. Situacija izpred nekaj let je, kot kaže najnovejša »postabsurdna« evropska in zlasti ameriška dramatika, presežena, ali pa vsaj do tolikšne mere povzeta in potem prekvalificirana, da je intenzivno ugotavljanje absurda postalo samo po sebi absurdno početje in da se je rodila potreba po aktivnejši, agilnejši varianti upora zoper pogoje in razmere, ki so to občutje, to ujetost sodobnega človeka pogojevale. Pričevanje sodobne, tudi najbolj avantgardne dramatike, zagotavlja torej prizadevanje po mobilizaciji, po reaktiviranju človekove eksistenčne borbe, po ponovnem smiselnem integriranju v prostor in čas. Podobna, če že ne povsem identična prizadevanja, kaže tudi sodobno evropsko gledališče v praktični aplikaciji počel in načel »nove« dramaturgije. Vsepovsod, ne glede na to, ali gre za izrazito politično ali splošno družbeno ali intimno eksistencialno barvitost opredelitve, prihajajo v prvi plan težnje po prizadetem, angažiranem, oblikovno in vsebinsko vitalnem, aktivnem, udarnem odrskem izrazu.
Samo o sebi je umevno, da takšnemu prizadetemu obravnavanju sodobne, bodisi eksistenčne, bodisi aktualno politične problematike, po gledališki plati ni druge rešitve kot v čim večji in čim bolj neposredni komunikativnosti. S tem pa smo razkrili tudi drugo, najpomembnejšo značilnost letošnjega festivala.
Nemogoče bi bilo razmišljati o jugoslovanskem deležu na tem festivalu brez predhodne analize nekaterih vrhunskih avantgardnih dosežkov tega srečanja, ki so narekovala takšno in nič drugačno orientacijo študentskega gledališča. O dragoceni bojevitosti in pronicljivi polemičnosti teženj tega avangardizma je razmišljal že Andrej Inkret (NR, 25. 9. 65) in D. J. (Mladina, 18. 9. 65). Zato menim, da ni nujno ponavljati nekaterih interpretacij, vtisov in sodb, ki so bile ob posameznih predstavah izrečene, ter da se lahko dotaknemo vprašanj, ki jih zastavlja jugoslovanska udeležba na tem festivalu.
Predvsem bi veljalo opozoriti, da so jugoslovanski študentje s številno udeležbo (sodelovalo je pet skupin: Ivan Goran Kovačić, SEK, Satiričko glumište iz Zagreba, DADOV iz Beograda in SAG iz Ljubljane) povsem razočarali zagrebško občinstvo, ne samo zaradi oblikovnega diletantizma, ampak predvsem zavoljo vsebinske, izpovedne neprizadetosti, nonšalantnosti, nebogljenosti in nedozorelosti. Mihizova adaptacija Domanovićeve satire Stradija je najboljši primer za sterilno, v preteklost in zgodovino kanalizirano kabaretno satira, ki ji manjka političnega poguma in sodobne družbene kritičnosti. Z izjemo redkih trenutkov, ko je mestoma izredno duhovit tekst nudil možnost aluzije tudi na današnji trenutek, se je avditorij moral zadovoljiti s smehom na račun srbskih razmer iz leta 1902. Kaj pomeni takšna satira v odnosu do ostrih, brezkompromisnih smešenj, opredeljevanj in uporov češkega in predvsem poljskega kabareta, je povsem jasno. Zgodnje mladostno delo Miroslava Krleže Maskerata v izvedbi SEK s svojo neobveznostjo, neaktualnostjo in skorajda romantično uglašeno abstraktnostjo, pač ni moglo pričevati o križih in težavah, stiskah in problemih zagrebških študentov. Neposrečena aktualizacija Shakespearove komedije Mnogo hrupa za nič, njeno tako imenovano posodobljenje, prenos fabule v italijansko mesto Messino, v čas olimpijskih iger v Tokiu, je bila privatna zabava in razvedrilo beograjskih študentov. Mladost, svežina te mladosti, brezskrbnost in vitalnost, nedvomne kvalitete teh amaterjev, so v tej predstavi izzvenele v prazno, mimo vsega, kar bi to mladost moralo ogreti, prizadeti, angažirati. Potrebe po tako angažiranem gledališču beograjski študentje niso čutili, zato je umevno, da so se igrali italijanske frajerje, športnike, zvezdnike in podobno, vse to pa v varnem okrilju Shakespearove poezije. Nekaj podobnega, to je zanimivo in poučno obenem, lahko odkrijemo tudi v posameznih prizadevanjih naših profesionalnih gledaliških hiš.
Dušan Jovanović
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Ljubiteljsko gledališče Festivali Kulturna politika
- Producers
- SNG Drama Ljubljana
- Note
- Fotografija;
- Archival material identifier
- 1965-10-4701-4800_4815-4816