Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Iz leipziške opere

Eleonore Kleiber, Večer, 2. 12. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
IZ LEIPZIŠKE OPERE WAGNERJEVO ROJSTNO MESTO LEIPZIG UPRIZARJA OPERNE PREDSTAVE V RAZKOŠNI IN PO NAJSODOBNEJŠIH NAČELIH ZGRAJENI GLEDALIŠKI HIŠI Iz dosedanjega starega gledališča imenovanega »Kleines Hause«, v katerem je po vojni našla zatočišče leipziška Opera, odkar je bila Opera v stari gledališki hiši ob bombardiranju med zadnjo vojno popolnoma uničena, so prenesli vse dotedanje večje operne uprizoritve v novo stavbo. V »mali hiši« so še naprej ostala samo dela komornega značaja in na novo uprizorjene komične opere in operete. Torej deluje leipziška Opera sočasno v dveh hišah. Menda ni treba še posebej poudariti, kolikšen umetniški in tehnični aparat mora posedovati ta ustanova za takšno intenzivno delo. Za gledalce je preskrbljeno: od garderob, bifejev in salonov do toaletnih prostorov, tako da ne bi bili kakorkoli ob ugodje. Namesto rezkih zvoncev opozarjajo občinstvo na pričetek dejanj prijetno doneči udarci na gongu. Predvsem zbuja naše zanimanje nova gledališka stavba, ki se lesketa v belem marmorju in pozlačenem aluminiju. Mogočna je in veličastna, čeprav se ob večkratnem pogledu nanjo včasih zazdi, da je stilizacija klasične in moderne arhitekture v tem primeru nekam hladna. Notranjost preseneča in navdušuje po svoji prostornini in smotrni razporeditvi. Razkošje in lepota po najmodernejšem okusu. Široki foyerji so obdani z lesom in pokriti z debelimi preprogami, ki akustično vpijajo šume, tako da niti ni slišati hrupa pogovarjajočih se ljudi v odmorih. Dvorana je ogromna in sprejme 1700 gledalcev. Iz praktičnih razlogov je grajena bolj v širino, tako da more vsakdo s kateregakoli sedeža v parterju ali z edinega balkona čim bliže slediti dogajanju na odru. Tudi dvorana, moderna in prijetna za oko, je iz akustičnih razlogov obdana s posebnim lesom, strop pa valovit. Problem akustike je vrhunsko delo našega časa: z vseh strani je enako slišati pevce in orkester! Odprtina odra je široka 16 m in visoka 11 m kot jo imata v Evropi edino še Bolšoj teater v Moskvi in milanska Scala. Prostor za orkester je gibljiv. Lahko ga avtomatično dvignejo ali pogreznejo in ga tudi zmanjšajo ali pa razširijo - pač po potrebi. Stik dirigenta glasbo ali petjem predstava, omogoči televizijska naprava, tako da lahko sodelujoči z ekranov, ki so razmeščeni za odriščem, sledijo dirigentovim kretnjam. Če bi hoteli natančneje opisati ogromni oder in vse tehnične naprave, ki se dvigajo 27 m visoko in pogrezajo v vrtoglavo globino pod odriščem, ogromne prostore za postavljanje prizorišč in za spravljanje kulis ter tehnične kabine za elektrikarje na koncu dvorane, od koder tehničarji upravljajo 240 fiksno nameščenih reflektorjev, da o številu gibljivih svetlobnih teles niti ne govorimo, bi lahko nastala pravcata brošura. Tri ure sem si razgledoval ogromne prostore in tehnične naprave prav do vrha kupole nad odrom. Vzpenjal sem se z dvigali, se spuščal po stopniščih in prehodil hodnike, ki se prepletajo kot v labirintu, v katerem se človek zlahka zgubi. Bežno naj omenim še delovne prostore za umetniško osebje, ki so name napravili silen vtis. Predvsem je izredna ogromna dvorana za režijske vaje v velikosti ploskve odra 23 x 16 m, v kateri lahko režiser prav do glavnih vaj zrežira vse delo v dimenzijah, kot so na odru samem! Zborovska dvorana z dvignjeno zaokroženostjo je kot nekakšna univerzitetna predavalnica. Nato posebej dvorana za vaje orkestra, dve baletni dvorani, posebej za vežbanje, druga za študij baletnih predstav. Vsi prostori so razsvetljeni z umetno dnevno svetlobo, ne da bi bilo videti kje žarnice. V njih ni čutiti svetlobne spremembe, pa naj so vaje podnevi ali ponoči. Stene v vseh delovnih prostorih so obarvane s pastelnimi barvami, ki osvežujoče vplivajo na človekovo duševnost med študijem. Tone za barvne skale je izbral poseben psiholog, specialist za barve! Tudi garderobe so pobarvane po istem načelu, prav tako posebni in udobno opremljeni saloni za sestajanje in za počitek sodelujočih med predstavo. Garderobe so enaki za soliste kot za zbor ali balet, statiste, tehnično osebje ali za direkcijo. Vsaka solistična garderoba ima najmodernejše sanitarije od toaletnega prostora, pa do prhe; moderna fotelja, mizica in divan pa dajejo garderobi videz pravega umetniškega salona. Leipziško gledališče z vso svojo najsodobnejšo ureditvijo v resnici nudi umetniškemu ansamblu delovne razmere v katerih more razviti vsak posameznik vse svoje zmožnosti. To pa se izraža tudi na predstavah te opere, ki so povečini visoko kvalitetne. Na prvem mestu bi imenoval zares odlično umetniško storitev vsega opernega kolektiva v uprizoritvi Wagnerjeve opere Mojstri pevci. Predstava je v vseh komponentah tako veličastna, da človek res ne ve, komu naj bi dal prednost: ali izvrstnim solistom, odličnemu zboru, diskretno muzicirajočemu, in vendar mogočnemu orkestru; oblikovalni enovitosti v vseh registrih muziciranja ali izklesanim likom posameznikov in množičnim nastopom tristoglave množice zbora, baleta, muzikantov in statistov pod fascinirajočo režijo direktorja Opere in višjega režiserja Joachima Herza. Izredni so bili tudi inscenacija Rudolfa Heinricha, podprta s čarovnijo svetlobnih efektov, in ubrana barvitost kostumov. Novo in odrsko učinkovito je bilo rešeno drugo dejanje. Kot je običaj, se to dejanje razvija na ulici pred hišami mojstra Sachsa in Poguerove. Tu pa se je namesto ulice vila reka z dvema mostovoma. Scenografsko je bila tehnična stran tako odlično rešena, da si imel vtis resnične vode, po kateri so se vozili celo s čolnom. Režiser je mojstrsko izkoristil mostove za razne scene na mostu in pod mostom ter ljubavni duet Eve in Walterja v čolnu, v katerem se skrivata pod mostom. Množične scene na hodnikih hiš, na obeh bregovih reke in na mostovih so bile izredno dinamične in odrsko učinkovite. Svatbeni sprevod v drugem dejanju, ki mora biti z dogodki večkrat prekinjen, je bil domiselno izoblikovan z iznajdljivimi pregrupacijami posameznih oseb in grup, tako da si ves čas lahko sledil veselemu razpoloženju kraljevih povabljencev in intrigantki vlogi Ortrude, tajni ljubimki premaganega Telramunda, ki skupno kujeta maščevanje. V sobi, kjer sta mladoporočenca sama, je mnogo prizorov, ki po režijski strani mizanscensko poživljajo prostor, kjer pevca tudi podoživljeno igrata svoje dvome. Pozicije, ki jih medtem zavzemata v sobi kot na postelji, so tako življenjske, da človek pozabi, da pri tem pojeta. Tako lahkotno v dramski igri premagujeta težo petja. Kot bi bila dramska igralca, in ne operna pevca v smislu nekdanjega stereotipnega opernega prednašanja v Wagnerjevih operah. Tu je opravil režiser veliko nalogo v smislu sodobnega interpretiranja opere v glasbenem gledališču. Grozljiv je bil prizor, ko Lohengrin zabode z mečem Telramunda, ki se je prikradel v sobo. Vendar me je nekako ves čas motila scenska rešitev sobe s tremi zavesami na tramovih, ki naj bi ponazarjala baldahin. Ni bila povsem stilno vkomponirana v sicer mogočno irealno sceno celotne predstave. Presenečala je zlasti domiselna režija, ki se je z modernim prijemom izognila stereotipnosti in pričarala genialno Wagnerjevo delo v kar moč ustrezni novi obliki. V gledališkem smislu je bil to drzen podvig, zlasti še v Leipzigu, rojstnem mestu velikega Wagnerja, kjer še vedno ljubosumno ščitijo tradicijo. Vendar je velik uspeh že v kali zatrl zastarelo miselnost o tradicionalnem slogu uprizarjanja Wagnerjevih oper. Sploh je bilo opaziti tudi v drugih režijah Joachima Herza, ki sem jih to pot videl v Leipzigu, težnjo po svežem oblikovanju starih mojstrov, ne da bi se pri tem oddaljil od komponistove umetnine. Druga Wagnerjeva opera Lohengrin, prav tako v inventivni režiji mladega Joachima Herza in scenografiji Reinharta Zimmermanna, je bila spet novo gledališko doživetje. Težnja režije orlomiti tudi v Lohengrinu konvencionalnost, je v vsej uprizoritvi prišla do vse veljave. Že takoj, ko se je odprla zavesa, se je gledališko daleč znašel v odrskem prostoru, ki ga je obdajal svinčeno bakreni motni lesk scene kot mogočen oklep. Moški zbor Brabantov, 80 po številu, je pel s precizno muzikalnostjo in njih sodelovanje v igri je bilo pri vsakem koraku in pri vsaki besedi prisotno. Dinamika se je stopnjevala vse bolj od prizora do prizora, da je oder zaživel zlasti v dvoboju med Lohengrinom in Telramundom. Po zmagi Lohengrina je zaorilo slavje na čast zmagovalcu in nedolžni Elsi s takšno režijsko vehementnostjo, kakršne do danes še nisem videl na nobenem odru. Vsak posameznik - in bilo jih je nad tristo na odru - je živel z dogajanjem, kar je možno samo pod takšnim genialnim vodstvom in v okoliščinah, ki so gledališkemu delu najbolj naklonjene. Vse to dogajanje je spremljala razsvetljava s tako občutenim odnosom do vsebine, da bi lahko rekli, da je igrala v predstavi, kot temu često rečemo v gledališkem žargonu. Zadnje dejanje, ko se brabantski vojščaki zbirajo pred kraljem, da bi odrinili z Lohengrinom, pa pokvari njihovo razpoloženje Telramundovo truplo, ki ga prinesejo plemiči, in pa žalostna Elza in Lohengrin, ki se je prišel obtožit, je bilo močna dramatična scena; stopnjevala se je ves čas dejanja, ko Lohengrin spet odide in umira užaloščena Elza. Pretresljiva in gledališko efektna rešitev odhoda Lohengrina ter pošasten konec izdajalske Ortrude. Prav himničen konec te veličastne opere. Režiser Joachim Herz je v obeh uprizoritvah Wagnerjevih oper odkril povsem nove poglede na Wagnerja in ga s svojim impulzom približal današnjemu času. Eleonore Kleiber. (Nadaljevanje v soboto)

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-12-5001-5100_5031-5032
Report a problem to oder@slogi.si.