Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Med srednjim vekom in sodobnostjo

Tone Partljič, Mladina, 4. 12. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
KRATEK GLEDALIŠKI SPREHOD PO LONDONU IN STRADFORDU Med srednjim vekom in sodobnostjo V Londonu je nad štirideset gledališč; med svojim štirinajstdnevnim bivanjem v Angliji sem si ogledal žal le pet predstav v Londonu in dve v Stradfordu. Med štiridesetimi gledališči v Londonu pa je le bore malo takih, ki ne služijo le ceneni zabavi. Skoraj polovica gledališč uprizarja boljše ali slabše musicale, večina le teh pa je na sporedu, že tretje, četrto ali celo šesto leto. Tak je recimo »Oliwer« Lionela Barta. Prav toliko časa so na sporedu cenene komedije, neke vrste angleške bulvarke. Nedvoumen rekord v številu repriz pa dosega kriminalka Agathe Christie The Mousetrap, ki je na sporedu večer za večerom že trinajst let. Znano je namreč, da se večina gledališč v Londonu prav nič ne ozirajo na čas; ne poznajo sezon, ne repertoarja (razen do neke mere Aldwich, Old Vic in še morda katero). Neko delo pač uprizarjajo toliko časa, dokler so v dvorani gledalci. Potem se ekipa razpusti, lastnik hiše išče nov primeren (to je največkrat donosen) tekst in vse teče znova od večera do večera z dvema predstavama v soboto in odmorom v nedeljo. Delo se splača, če je igra na sporedu vsaj eno leto. Umetniško vredni teksti v Angliji pa lahko vendar pridejo na oder, saj država subvencionira take uprizoritve. Jasno pa je, da je umetniška ekipa po tisoči predstavi že utrujena, naveličana, rutinizirana. Razen največjih igralcev (Lawrence Olivier, Laurence Harvey, Eric Porter), ki lahko podpišejo pogodbo kdaj hočejo, pa so ostali veseli, če gre delo čim dalj časa »v promet«. Dve izrazito zabavni predstavi sem si ogledal. Irska pisateljica Iris Murdoch je napisala roman A Severed Head (Resna glava), ki ga je dramatiziral sam J. B. Priestley. To je neke vrste angleška bulvarka, ki se norčuje iz psihoanalize. Tekst je slabokrven, ponekod banalen in celo neokusen, četudi pišejo nekateri kritiki (na ocene se v Angliji sploh ni zanesti, če niso izpod znanih peres), da je »brilliantly funny farse about sex«. To je bila že okoli tristota repriza. Zdi se mi, da so se mučili tudi igralci. Tudi uprizoritev namreč računa le na efekte. Pri naslednji predstavi sem se prvič srečal z musicalom. To je Lionela Barta »Oliwer«, ki je v svojem šestem letu in ki si ga je pred rila. Zavedam se, da je težko posplošiti po enem primeru, zdi se mi pa, da je vsaj ta musical slabokrven križanec med revijo in opereto, le da ima še slabšo glasbo. Seveda pa sem se čudil tehničnim domislekom in sceni. V Wydhamsonovem gledališču sem doživel prvo nepozabno srečanje z angleško moderno dramo. To je Osbornova igra Inadmissible Evidence (Nezakonito pričevanje). To je sedma Osbornova drama, nedvomno do sedaj najzrelejša. Osborne ni več jezni mladenič, marveč resen in prizadet kritik. Drama je »velika žehta« glavnega junaka Billa. Ta štiridesetletni pijanec, babjek, uživač vseh zemeljskih sladkosti, po poklicu pravnik, je ob koncu igre pred nami ves siromašen v svoji bedi in goloti, utrujen in, če hočete, star. Spovedal se je sam sebi (in predvsem nam), zakaj drama je takorekoč en sam spovedni recital. Ta bedni predstavnik angleške (ali res samo angleške?) družbe se nam na koncu kar zasmili in postane simpatičen in tragičen v svoji bedi. Osbornova obsodba je grozotna. Predstava se prične z namišljenim sodnim procesom, v katerem sodelavci oblečeni v sodnike sodijo pregrešnemu Billu. Scena je preprosta kar se da, režija Anthonija Paga ne išče nobenih odrskih efektov in trikov, v prvi plan je postavil tekst. Vsa teža uprizoritve nedvomno leži na Nicolu Williamsonu, sedemindvajsetletnem igralcu. To grozljivo spoved z dolgimi monologi je odigral naravnost genialno. Ni čudno, da je bil imenovan za najboljšega igralca leta 1965 kot je bila drama najboljša noviteta v letu 1964. Naša gledališča, ki so uprizorila prvo Osbornovo delo (v čemer se vidi morda tudi želja po senzacijah) bi morala seči tudi po tem dramatikovem zrelem delu. Zadnja igra Patriot for me, pa je bila do sedaj žal na sporedu le nekajkrat in še to le za člane kluba, tako je žal nisem mogel videti. Če danes vprašate Angleže, kdo so najboljši sodobni dramatiki, vam bodo našteli ta imena: John Osborne, Harold Pinter, John Arden, Arnold Wesker, Bernard Kops... Če bi želeli še nadalje reducirati mlade dramatike na najpomembnejšega, bi se ustavili ob Osbornu in Pinterju. Znanci, s katerimi sem se srečeval, so bili bolj naklonjeni Pinterju, ves čas so poudarjali njegovo »psihologijo« in ga postavljali za sodobnega angleškega dramatika številka ena. O njegovih dramah (The Room, The Birthday Party, Caretaker) pišejo najpomembnejši kritiki (John Taylor, Kenneth Tynan) in jih postavljajo pred Osbornove. Ogledal sem si eno zadnjih The Homecoming (Prihod domov). Če je bil Pinterjev namen šokirati gledalce, je vsaj pri meni popolnoma uspel. Delo je nenavadno, prebridko za komedijo, prekomično za dramo ali tragedijo. Govori o očetu s tremi sinovi, ki se med seboj po svoje ljubijo in sovražijo. Ko se najstarejši sin nenadoma vrne domov po desetih letih, mu oče in brata v enem dnevu prevzamejo ženo. To bizarno igro je režiral sam Peter Hall z neko čisto in estetsko rustikalnostjo. Tako je recimo za naše pojme (spomnimo se hrupa okoli Pohujšanja) zelo nenavaden prizor, ko najmlajši brat jemlje svakinjo na divanu in na tleh pred očetom, najstarejšim bratom, to je možem, in ko jo preostali brat med tem ljubljenjem boža po licih. To so bili sodobni teksti. Vendar bi človek najbrž ne imel občutka, da je bil v angleških gledališčih, če bi si ne ogledal vsaj ene Shakespearove igre. Videl sem dve. Umetniki v Aldwichu sestavljajo znamenito Royal Shakespeare Company, ki jo vodita Peter Brook in Peter Hall. Shakespearova družba druga donskem Aldwichu in v Stradfordu. V Aldwichu sem si ogledal zgodovinsko igro Henrik V. Ta igra o idealnem vladarju je odrsko nadvse hvaležna. Četudi je navadno ne štejemo med najvažnejša dramatikova dela, je tipično shakespear­ska drama: bogata na dejanju, značajih, lepih mislih... Uprizoritev v režiji Johna Burya in Treworda Nunna je taka, da je ni moč pozabiti. Scene borb, množični prizori, umik vojske vse to - sem mislil do tedaj - lahko vidimo le še v kinu. Iam Holm kot Henrik je bil v začetku ves zadržan, tih in ni dominiral niti po zunanjosti (prej majhna kakor velika postava, skromen kostim, mirne geste) zato, da je lahko s svojo nevsiljivostjo rasel. V idiličnem Stradfordu pa sem videl še dve drami. Shakespearovega Beneškega trgovca in Marlowovega Žida z Malte. Predstava Beneškega trgovca v Stradfordu (režiser Clifford Williams) je bogata, živahna, blesteča. Giblje se od scen s prefinjenimi plemiči, tragičnimi očeti, do surovih scen srednjeveškega humorja. Nenavadno polno in živo odrsko tkivo. Kljub odlični celotni ekipi odstopa Shylock Erica Porterja. Marlowov Žid z Malte je temačnejši. Predstava je bila v rokah istega režiserja, Zid Barabas pa delo istega igralca Erica Porterja. Vendar je predstava precej drugačna. Res je tu še zmeraj živahen ritem, razgibana mizan-scena, a vse je bolj temačno, grozljivo in nevarno. Gledališki strokovnjak, ne pa le ljubitelj, bi lahko povedal kaj več o teh srednjeveških velikih igrah v sodobnem življenju in gledališču, čeprav se mi zdi, da so avtorji, predstav težili po relativni časovni avtentičnosti. Mene so kratkomalo prevzele, da jih ni moč pozabiti. Kljub štiridesetim gledališčem, ki nudijo kič, lahko gledalec v Londonu (in v sezoni v Stradfordu) vendarle doživi gledališke trenutke kot menda nikjer na svetu. TONE PARTLJIČ
Report a problem to oder@slogi.si.