Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

V slovo igralcu Janezu Cesarju

Smiljan Samec, Delo, 7. 12. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
V slovo igralcu Janezu Cesarju V soboto popoldne so v najožjem družinskem krogu tiho pokopali znanega slovenskega igralca Janeza Cesarja. Pokojnik je nedvomno sodil v plejado najmarkantnejših odrskih umetnikov starejše generacije v ljubljanski Drami in je zlasti v razdobju med obema vojnama poustvaril celo galerijo igralskih likov, ki so mu v vrsti znamenitih sodobnikov zagotovili prav poseben položaj in mesto. Njegovo delo se je širilo in je zorelo tudi dolga leta po vojni, ko je požlahtnil svoj odrski obraz in izraz in se povzpel med vodilne karakterne umetnike našega gledališča. Janez Cesar se je rodil leta 1896 v Dolnji Težki vodi pri Novem mestu, torej v deželi Jurčičevih ljudskih likov in originalov, kakršna sta bila Krjavelj in Deseti brat. Zato se tudi ni čuditi, da se je že mladi gimnazijec opajal s pojočo govorico in izrazito mimiko teh posebnežev in da ga je nemara prav zato pot zgodaj pripeljala na amaterski oder. Toda že decembra 1921 je debutiral v ljubljanski Drami in takoj nato je bil v nji tudi za stalno angažiran, in tu je ostal nepretrgoma do upokojitve. K več kot štiridesetim letom dela v ljubljanski Drami pa je vsekakor treba prišteti še skoraj deset let amaterstva, ko je od leta 1914 naprej igral in režiral ter imel nad 200 tehtnih nastopov, med njimi na primer tudi Kantorja v »Kralju na Betajnovi«. Toda že takrat je posvečal največ ljubezni tipičnim ljudskim likom, ki so tudi v Drami vsaj dve desetletji ostali njegova glavna domena. V času, ko je bilo treba zaradi pomanjkanja denarja igrati predvsem »za blagajno«, je v predvojni Jugoslaviji v repertoarju nujno prevladovala burka in komedija, toda večkratno njuno plehkost in brezbarvnost je prav Cesarjeva umetnost, ki je koreninila v ljudski šegavosti, povzdignila v pravo, orgastičen smeh zbujajočo smešnost in splošno človeško komičnost. Njegovi znameniti liki v Nestroyjevih burkah, kot so bili Lim v »Lumpaciju Vagabundu«, Florijan Špeh in Štefan, predvsem pa edinstveni Janez Buča v »Utopljencih«, pa številni obrazi v igrah Nušića, Gogolja, Katajeva, Molièra in vse do Golije in Haškovega vojaka Švejka, so vsak zase pomenili pravcato študijo živih ljudi z njihovimi slabostmi in posebnostmi. Da je bil Janez Cesar pravi, od boga formata, dokazuje že dejstvo, da se ga je kmalu oprijela etiketa Verovškovega legitimnega naslednika, kar pomeni v slovenskih gledaliških razmerah nedvomno visoko priznanje. V tem smislu ga je označil že Filip Kalan, ki je zapisal: »Mimo nekaterih redkih izbrancev je bil Janez Cesar po Antonu Verovšku prvi veliki komik, ki je v ceneni burki izoblikoval groteskni humor do takšne odrske učinkovitosti, da mu gre za vsa ta leta črne blagajniške tlake tolažilni naziv pravega ljudskega glumača. Nebrzdana veselost, ki so jo izzvali ti Cesarjevi nastopi, spada med tiste prvobitne užitke gledališke starodavnosti, kakršnih so bili deležni gledalci veselega srednjega veka v predmolièrov-ski dobi na cestnih križiščih.« Ob Cesarjevem Krjavelju, ki ga je tudi podedoval po Verovšku, pa je pravično napisal kritik France Koblar: »Očiščen in v harmonično celoto vaških originalov rehabilitiran je Krjavelj, ki mu je gospod Cesar v srečni maski in izborni dolenjski besedi priboril ceno prvenstva. To ni karikatura tipa, temveč resničen spoj malenkostne pretkanosti s samoverjetnim in samodopadljivim tihim junačenjem...« Zato tudi ni čudno, da mu je pozneje, ob 25-letnici dela, Oton Župančič izrekel največje priznanje in mu obetavno zaželel še »mnogo čilega dela in lepih uspehov in lepo vrsto zdravih in zadovoljnih let. Prav bi bilo, ako bi jih želel Ti meni vsaj še toliko, da bi Ti mogel postreči s slovenskim Falstaffom«. Kljub temu da se ta Župančičeva želja ni v celoti izpolnila, pa je Cesar vendar zaigral Falstaffa v Borovem prevodu in s tem kronal galerijo svojih veselih in široko nasmejanih dovtipnežev z mojstrovino najvišje svetovne literature. Toda zelo krivični bi bili, če bi se pomudili samo pri Cesarjevih mojstrskih burkačih in pri tem pozabili na drugo plat njegove odrske umetnosti. Čeprav se ni nikdar branil teh radoživih komičnih figur, je vendar zavestno težil predvsem v karakterno stroko in je rad iskal igralske prvine v resnih in celo tragičnih odrskih obrazih. Resne like najširšega življenjskega razpona je predvsem oblikoval v malone nepregledni vrsti manjših in srednjih vlog, ki jih je moral igrati v prvih desetletjih igralske tlake v obratu vsakodnevnega odrskega izživljanja. Vendar spotoma so rasli tudi pomembnejši odrski obrazi, vsak s svojo izrazito masko in odtenkom, zlasti figure v Cankarjevih dramah in v delih drugih domačih ter svetovnih piscev. Toda ravno Cankar mu je pomenil izhodišče za nadroben študij in oblikovanje vsakega posameznega lika in tako so zrasli njegov doktor Grozd v Narodovem blagru, župan v Pohujšanju in zlasti še Kalander v Hlapcih. Njegov Kalander ni predstavljal cenenega političnega parolarstva, temveč zgolj naravno živo prizadetost polproletarskega delavca in kmeta, ki ve, kaj hoče in kaj mu po vsej pravici tudi gre. V tem je znal Cesar sicer biti jeklen, a hkrati tudi topel in dobrosrčen, skratka: resnično človeški. Najvišji in najpomembnejši dosežek tovrstne Cesarjeve umetnosti pa je bila enkratna velika stvaritev Willyja Lomana v drami ameriškega pisatelja Arthurja Millerja Smrt trgovskega potnika. Ta dragocena Cesarjeva gledališka umetnina se je nedvomno povzpela v sam vrh jugoslovanske in evropske poustvarjalne odrske umetnosti in je, s svojo veličastno razsežnostjo v usodnem življenjskem nihanju med Scilo in Karibdo železnega stroja vsakdanjosti, zaživela enkratno kot sinteza življenjske demoničnosti povoženega malega človeka. V tej vlogi je Cesarjev prvobitni igralski dar zanesljivo našel odtenek in obliko, ki sta po svojem polnem odzvenu neponovljiva. S smrtjo Janeza Cesarja smo torej izgubili velikega slovenskega odrskega umetnika in svojevrstnega, a enakovrednega člana iz generacije naših največjih v minulih desetletjih. Ohranili ga bomo v neizbrisnem spominu. SMILJAN SAMEC

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.