Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Se o položaju Mladinskega gledališča

Stane Repar, Naši razgledi, 11. 12. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Pisma Našim razgledom Se o položaju Mladinskega gledališča V zadnji številki »Naših razgledov« je bil objavljen prispevek Marije Vogelnikkove z naslovom »Položaj Mladinskega gledališča«. V njem so enostransko, žaljivo in tendenciozno interpretirana stališča, sprejeta na zadnji seji predsedstva Zveze prijateljev mladine Slovenije. Na tej seji smo razpravljali tudi o položaju Pionirskega doma. Sprejeta so bila stališča, ki so bila v kratki notici objavljena v dnevnem časopisju. S tem smo želeli opozoriti na nerešena vprašanja, zaradi katerih se je omenjena ustanova znašla v težavnem položaju. Zavedali smo se, da te težave niso le trenutne narave, marveč so v nekem smislu spremljajoč pojav vseh kulturnih institucij, še posebej pa redkih tovrstnih ustanov, ki delujejo za otroke in mladino. Zamisel o domu za pionirje in mladino je nastala že pred več kot desetimi leti. Nastala je iz potrebe po razvijanju kulturnih in estetskih dejavnosti za mladino, tako institucijo pa so terjale tudi vse bolj razvijajoče se svobodne dejavnosti pionirjev in mladine ter potrebe šol širom po Sloveniji. Zato ni bil to sklep in stališče »neke neregistrirane seje predsedstva Zveze prijateljev mladine Slovenije«, kot navaja v članku Marija Vogelnikkova, temveč je Mestni svet Ljubljana ustanovil 27. marca 1963 ta zavod na pobudo vseh prizadetih družbenih organizacij in strokovnih služb: Zveze prijateljev mladine, Zveze mladine, bivšega okrajnega odbora SZDL Ljubljana, sekretariata za šolstvo in Zavoda za napredek šolstva SR Slovenije. Pionirskemu domu sta bili ob ustanovitvi dani predvsem dve nalogi: razvijanje kulturnega življenja pionirjev in mladine ter neposredna aktivnost otrok samih. Druga naloga doma je bila v tem, da bi vse bolj postal središče proučevanja aktivnosti otrok na kulturnem in estetskem področju, pripravljal ustrezno literaturo in priročnike ter usposabljal kadre za interesne dejavnosti, ki so na šolah že močno razvite. To svojo nalogo bi dom lahko opravil le s primernimi strokovnimi kadri, integracijo nekaterih obstoječih institucij in tesno navezanostjo na šole, otroške kolektive in na strokovne službe, njegovo mesto naj bi bilo torej v sistemu vzgojno-izobraževalnih institucij. Zaradi stalnega pomanjkanja finančnih sredstev pa Pionirski dom ni mogel realizirati v celoti svojega širokega programa. Negotovost, značilna za ustanove, ki se financirajo predvsem iz proračunov, je postala tudi v tem primeru aktualna, tako pri realizaciji nalog kakor tudi v notranjih odnosih. Vedno bolj postaja jasno, da se bodo problemi zaostrevali tolko časa, dokler ne bomo razčistili, kaj nam je za sodobno kulturno vzgojo otrok in mladine potrebno in kaj končno tudi zmoremo. Brez dolgoročnejše programske orientacije, spoznanj o potrebnosti mladinskih kulturnih institucij, ne bomo našli ustreznih rešitev. Vse dotlej bodo Pionirski dom v Ljubljani in še nekateri tovrstni domovi v Sloveniji utesnjeni med lastna spoznanja in programe in družbeni interes, ki se premnogokrat izraža le v administrativno-proračunskem odnosu. Menimo, da nam ni najtežje zaradi tega, ker imamo pičlo odmerjena sredstva, pač pa zaradi tega, ker še ne moremo odločiti, kam naj jih investiramo, da bo za skupni interes najustrezneje. Ne bi bilo prav, če bi ob takih odločitvah pozabljali na otroke in mladino, na njihovo vzgojo v vsestranskem pomenu besede. To so bistvena vprašanja, ki jih moramo rešiti v interesu otrok in mladine, ki koristijo usluge Pionirskega doma in v interesu družbe, ki tako ustanovo dotira. V taki situaciji bi bil vsak »za«, (ki nam ga avtorica članka najbolj zameri) ali »proti« Pionirskemu domu, lahko v resnici vprašljiv. Menimo, da je prav, če obstajajo različna mnenja o domu in njegovih sestavnih delih, toda to ni dovolj. Poiskati moramo tudi najboljšo rešitev. Naj navedemo samo primer Mladinskega gledališča. Obstajajo mnenja, da je tej ustanovi potrebno nuditi boljše pogoje v okviru Pionirskega doma, drugi se zavzemajo za priključitev k eni od obstoječih gledaliških ustanov v Ljubljani, zopet tretji, da je Mladinsko gledališče razkošnje v sedanji situaciji in bi za mladino morala poskrbeti delujoča gledališča itd. Predsedstvo je razmišljalo, katera rešitev bi bila najboljša za nadaljnji razvoj kulturne vzgoje otrok in mladine, ni pa dalo svojega dokončnega mnenja. Sklenilo je, da da pobudo za posebno posvetovanje z vsemi odgovornimi organizacijami in službami o nadaljnji vlogi in razvoju Pionirskega doma v Ljubljani. To zahtevata tudi dosedanji razmah in bogata dejavnost te institucije. Naj omenimo npr. le eno vejo dejavnosti Pionirskega doma – Mladinsko gledališče. Naj povemo, da je avtorica precej olepšala stanje pred združitvijo in zatemnila uspehe gledališča v okviru Pionirskega doma. Nekaj številk za ilustracijo: v sezoni 1961/62 je imelo Mladinsko gledališče 7 premier, predstave pa je obiskalo povprečno 3000 obiskovalcev, skupno v sezoni nekaj nad 21.000 otrok in mladine. V letu 1965 je bilo 5 premier, predstave je obiskalo nekaj nad 10.000 obiskovalcev, skupno 54.000 otrok in mladine. Tudi glede dotacij gledališče ni bolj prizadeto kot je bilo. Če je ustanova pod okriljem Zavoda »Festival« v letu 1962 realizirala nekaj nad 16.000.000 dotacije (sem prištejemo tudi prizadevanja gledališča samega, ki je po besedah avtorice našlo sredstva z nezmotljivim ustvarjalnim instinktom za družbene premike) je ta znesek v letu 1965 dosegel vsoto 29.300.000 dinarjev. Investicije pa so v zadnjih dveh letih porastle skoraj desetkratno. To seveda še ni dovolj, saj gledališču primanjkuje za normalno delo še vrsta prostorov, da o akustičnosti dvorane ne govorimo. Napredka pa ne moremo zanikati. Lahko bi navajali napredek in uspešno delo tudi drugih vej dejavnosti Pionirskega doma, ki se odražajo v razširjenem programu, množičnem vključevanju otrok in strokovnosti vzgojno izobraževalnega dela z otroki in mladino. Vendar prepustimo Pionirskemu domu, da seznani javnost o svojem delu. V prispevku je dalje Pionirskemu domu očitano, da je »strašno poln administracije«. Resnici na ljubo naj povemo, da je v Pionirskem domu 8 uslužbencev, ki jih lahko prištejemo med administracijo (2 vodilna uslužbenca, 3 administrativni in 3 knjigovodsko-finančni uslužbenci), skupno odpade na administracijo 7 odstotkov od zaposlenih. Toda Mladinsko gledališče tudi pred združitvijo ni bilo brez uprave in administrativnih moči! Ali ni po vsem tem očitno, da se avtorica ni mnogo trudila, da bi se približala resnici in prispevala k iskanju novega, boljšega, racionalnejšega, čeprav je o vsem dobro informirana. Zveza prijateljev mladine oziroma njeno predsedstvo s sprejetimi stališči ne želi »izsiljevati«, naša družbena naloga je, da opozarjamo na probleme, ki zahtevajo skupno rešitev. Prepričani pa smo, da bo na najvažnejša vprašanja kulturne vzgoje otrok in mladine odgovoril tudi bližnji kongres SZDL Slovenije. PREDSEDSTVO ZVEZE PRIJATELJEV MLADINE Stane Repar

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-12-5001-5100_5081
Report a problem to oder@slogi.si.