Miloš Mikeln, Inventura 65
Andrej Inkret, Naši razgledi, 11. 12. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Mestno gledališče
ljubljansko
MILOŠ MIKELN, INVENTURA 65
Brez dvoma ogrožajo tudi našo dnevno satiro nevarnosti pavšalizacije in parcialnosti. Njen namen je, v duhoviti obliki razkrivati posamezne deformacije v družbenem prostoru po preprostem temeljnem načelu, da je prostor dober, posamezniki v njem pa slabi. Iz tega potem tudi sledi, da satira na te posameznike ne živi s celotnim prostorom tako, da bi ga skušala presegati, ampak se zadovoljuje z njegovimi drobnimi stranpotmi, kar pomeni, da ji je danost norma.
Mislim, da se je Miloš Mikeln te temeljne nevarnosti in nezadostnosti, ki je pretila tudi njegovi satiri, zavedal, saj so njegova satirična odkritja, ki jih je lani vsak mesec razkladal na televiziji, do danes že v marsičem legalizirana, s tem pa nič več pogumna in tvegajoča ter potem tudi ne več zanimiva. In ker je zraven tega Miloš Mikeln tudi bolj pesnik ko pa humorist, je bila nevarnost, da njegova satirična poezija ne zgubi svojega raison, še toliko večja. Inventura 65, kabaretni rezultat Mikelnove televizijske satire, je to svojo nevarnost premagala s poanto, v kateri se zave, da ta satira v bistvu ni nič izjemnega, da je na las podobna »satiram«, ki jih dan za dnem govore tisti ljudje, za katere je pisana, in da z njo tudi nobena deformacija ni bila premagana in ukinjena, kvečjemu poudarjena, in se odloči, da ne bo več satiriziral, ampak »hvalil«. S tem potrdi absurd, ki ga je z nekaj izjemami bilo čutiti skoz ves kabaret: da je skoro vse, kar je ta satira razkrinkovala, že znano in ga preseže, če je mogoče tako reči, ravno s tem, da se ga osvesti in da ne mara biti več zenačen z vsemi tistimi devetnajst milijoni »Satirikov«, ki žive v »Satirični federativni republiki ...« Domislek z ljudsko skupščino, ki sprejema sklepe o perspektivnem razvoju kmetijstva, je bil imeniten, ravno tako tisti o avtomobilih z rdečimi tablicami, poanta pa, v kateri postane nesmisel parcialnega in mimogrednega obravnavanja stvari jasen, je posegla v prostor in premagala recenzentsko-satirični značaj poprejšnjih dialogov in odprla eno samo ter dovolj zahtevno možnost: satire kot literature in ne več le satire kot dnevnega feljtona in hipnega domisleka.
Gledališki stil je maksimalno izčrpal tekst, hotêno asociirajoč na koncept podobnih uprizoritev, ki jih je Miran Herzog pred časom režiral v Celju. In tudi ta, do perfekcije steriliziran kabaretni stil kaže, da tu ni mogoče naprej, v novo, da je mogoče samo variirati na stare téme. Tako je tudi režiser - na svoj način potrdil Mikelnovo spoznanje v poanti Inventure 65.
ANDREJ INKRET
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Producers
- Mestno gledališče ljubljansko
- Productions
- INVENTURA 65, Herzog, 1965
- Archival material identifier
- 1965-12-5001-5100_5084