Candoni: Eva se bo rodila jutri
Dušan Željeznov, Ljubljanski dnevnik, 14. 12. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
PREMIERA V NOVI GORICI: Candoni: Eva se bo rodila jutri
Nikakor ni prazna beseda ugotovitev, da meja lahko samo zbližuje narode med seboj, če je le volja za to na tej in oni strani. O tem smo se lahko najbolje prepričali minulo soboto v Novi Gorici, ko je tamkajšnje Goriško gledališče pripravilo jugoslovansko premiero komedije sodobnega italijanskega dramskega avtorja Luigija Candonija »Eva se bo rodila jutri«.
V neugledni, pa tudi neustrezni kinematografski dvorani v Solkanu (čudno je, da Nova Gorica kot novo mesto ne premore gledališkega poslopja?) pa je bilo tisti večer vendar nekaj prisotnega, kar je prekrilo vso revščino dvorane in zunanjega okolja – tista gledališka zagnanost, tisti gledališki žar, ki ga je znal mali ansambel malega, polpoklicnega, s finančnimi težavami borečega se gledališča prenesti z okornega, starinskega odra na avditorij, ki je bil v celoti zaseden. In prav ta gledališka zavzetost, ljubezen do igralstva, je bilo prvo, kar je prevzelo obiskovalce, pa tudi navdušilo tiste, ki poznajo velike in male odre sveta.
Drugo, nič manj pomembno dejstvo pa je bila osebna navzočnost italijanskega avtorja Luigija Candonija, ki se je iz Rima nalašč za to priložnost pripeljal v Solkan, da bi videl na jugoslovanskem odru uprizoritev enega izmed svojih številnih dramskih del. V avditoriju dalje ni manjkalo tudi kolegov novinarjev z one strani meje in uglednih javnih in kulturnih delavcev iz italijanske Gorice, kar je vsekakor spet po svoje prispevalo k tej edinstveni predstavi na naši meji. Avtor Candoni je po predstavi upravičeno izjavil, da so ga igralstvo, režija in pozornost občinstva najlepše nagradili za njegov prihod, še posebej pa ni mogel prehvaliti režiserja (Marjan Kovač), ki je ostal v celoti zvest avtorjevemu besedilu. (»To se mi v Italiji redko dogaja, režiserji pri nas namreč radi zelo samovoljno prirejajo in krajšajo besedila, seveda tudi moja,« mi je zaupal Candoni po predstavi).
In tretjič, komad sam. Čeprav je bila Eva napisana skoraj pred desetimi leti (1956. leta) kot izrazit protest proti nesmiselnosti in absurdnosti atomske vojne, še danes ni izgubila svojega pomena in aktualnosti. To je komedija absurdov in paradoksov, z blestečim, mestoma zelo duhovitim dialogom, številnimi parafrazami na sodobno znanost, politiko, pa tudi na biblijo, v bistvu pa je zelo moralizirajoče delo, nekakšen srednjeveški moralité, v katerem so osebe avtorjeve ideje, teze in protesti. V tem smislu je v komediji precej prisoten intelektualistični, pa tudi dnevno politični moment, kar daje delu na eni strani aktualnost, na drugi strani pa morda ponekod le kazi fakturo pretehtanega dramskega besedila. Kljub vsemu temu pa je komedija ugajala, to pa je najvažnejše, čeprav je napisana v modernističnem stilu in v duhu sodobnega, evropskega gledališča absurda. Toda Candonijev absurd je le zelo različen, na primer, od francoskega gledališča absurda. Njegovo gledališče, to je njegova plodna dramatika, vendar nekje na koncu in povsod le temelji na upanju. Na upanju v lepšo prihodnost človeštva in človeka. To je v komediji o Evi najbolje povedal sam na koncu: »Zaupajmo vase, v svojo človečnost, v svojo moč, svojo vero v ljudi – zaupajmo v življenje in storimo vse, da ga ohranimo in živimo – človeka dostojno!«
In kaj naj bi zapisali še o igralcih? Da so razmeroma težko besedilo, polno namigavanj, kontrastov, intelektualnih oksimoronov in dolgih monologov odigrali s prepričanjem in tisto neponarejeno ljubeznijo do igralstva, ki jo danes ne srečujemo tako pogosto. Krivico bi delali maloštevilnemu nastopajočemu ansamblu, če bi ga ne omenili v celoti: Ernest Zega kot Bela Nioska, Tone Šolar kot Adam Arley, Berta Ukmarjeva kot Eva, Karmen Špacapanova kot baletka in manekenka izzivalnih oblik in Aleksij Pregarc kot speaker, vsak je po svojih močeh in talentu prispeval, da je bila predstava lepo uglašena, tekoča in enovita. In seveda tudi režiser Marjan Kovač, ki je zvest avtorju in njegovemu besedilu živo začutil absurd in tesnobo današnjega sveta in svetlo upanje na koncu. In ne nazadnje še kipar Janez Lenassi kot gost, ki je s skromno, a domiselno mizansceno povečal neroden in okoren odrski prostor.
Evo bodo ljudje radi gledali. Zato ker je aktualna, ker je duhovita in prepričljiva v svojem humanističnem in protiatomskem konceptu. Sicer pa Candonija pri nas poznamo. Videli smo televizijsko adaptacijo njegovega »Shakespeara« na naši televiziji. Morda bi si med več kot tridesetimi njegovimi dramami kakšna utrla pot tudi na kak naš osrednji oder?
DUŠAN ŽELJEZNOV
S premiere v Novi Gorici. Od leve proti desni Tone Šolar, Berta Ukmarjeva in Ernest Zega
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- People
- Tone Šolar Berta Ukmar Aleksij Pregarc Janez Lenassi Ernest Zega Luigi Candoni Karmen Špacapan Marjan Kovač
- Producers
- SNG Nova Gorica
- Productions
- EVA SE BO RODILA JUTRI, Kovač, 1965
- Archival material identifier
- 1965-12-5001-5100_5097