Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Lažnivka

Jože Hribernik, Tribuna, 22. 12. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
LAŽNIVKA Več neprijetnih vprašanj se mi zastavlja po gledanju tega, po naslovu sicer slovenskega filma, v resnici pa nacionalno dezorientirane medrepubliške koprodukcije: kakšna so pota našega, slovenskega filma, kdaj bomo končno dočakali konec njegove brezpredmetnosti, naivnosti in anemičnosti, kdaj bomo postali priče njegovemu pogumu in ne nazadnje njegovi umetniški odgovornosti? Kdaj bo ta film izpolnil svojo dolžnost do naših ljudi, naših problemov, našega življenja? Kdaj bo ta naš film dal mandat za delo tudi mlajšim ustvarjalcem, kot je to z mnogo več zaupanja in tveganja - storil film v južnih republikah in dosegel, da nas zdaj daleč prekaša? Skratka: kdaj bomo prenehali snemati štorije kot je bila »Naš avto«, pa letos še nekoliko opravio pred leti neobčutenim, ravnodušnim nerazumevanjem. cija« in zdaj končno še »Lažnivka«? In naprej: če je tudi film sestavni del kulture nekega naroda, kakšen je potem prispevek »Lažnivke« naši slovenski kulturi? Kljub vsej dobri volji takšnega prispevka v njej ne morem najti. Ali pa so imeli ustvarjalci tega filma nemara ambicioznejše namene? So nemara hoteli prispevati k mednacionalni, jugoslovanski kulturi, za kar bi govoril velik delež, ki ga imajo pri tem filmu filmski delavci iz drugih republik? So hoteli s tem filmom doseči, da bi si postali bližji, da bi se spoznali ali pa vsaj bolje razumeli? Ne vem, če so imeli takšen cilj, posrečil se jim prav, gotovo ni. Je bil torej edini namen tega filma dati zaslužiti nekaterim filmskim delavcem in obenem še dokazati, da slovenski film še živi in (ustvarja)? Je do snemanja filma prišlo samo zato, ker zaradi spora o scenarijskem fondu med obema ljubljanskima hišama ni bilo moč priti do boljšega, domačega scenarija? Če je tako, potem moramo izreči svoje globoko nestrinjanje s tem, da je bil ta film posnet. Čeprav si sam iskreno želim, ne samo vsebinske, izrazne in idejne poglobitve ter obogatitve našega filma, ampak tudi njegove kvantitativne okrepitve, sem vendarle mnenja, da bi tega ne smeli poskušati doseči po vsej sili. Če naš film res nima ničesar povedati, potem naj molči do takrat, ko bo vendarle zmogel nekaj izpovedati, a to pač ne bi smelo biti nič drugega in nič manj kot resnica o človekovem bivanju. Še zlasti pa zato ne, ker je snemanje filma draga zadeva. Ironija pri vsem tem je, da je ideja »Lažnivke«, njena vsebina zanimiva in bi jo bilo vredno filmsko obdelati. Ne preveč lépo in ne preveč mlado dekle hrepeni po ljubezni, a ne takšni, kot jo poznamo vsoti šibkih in egoističnih čustev majhnih ljudi ampak ljubezni, kot naj bi bila: nežna, predana, nepreračunljiva, zvesta, večna, takšna skratka, kot mora biti, da je vredna svojega imena. In ko končno sreča junaka svojih samotnih sanj, se na koncu izkaže, da je ta pravo nasprotje tistega, o čemer je sanjala. »Lepi« Bata Dukić je preračunljiv slepar, ki namesto o ljubezni sanja o denarju in je za dosego tega cilja pripravljen na vse: lagati, ponižati in zlomiti, a na koncu vendarle dočaka svoj košček katarze, ko vrne vsaj denar, ki mu ga je dekle slepo zaupala. Da, téma torej, ki bi lahko bila dragocena in bi jo bilo vredno obdelati, če... V tem filmu namreč, kakor da vsega tega nihče ne jemlje zares, kakor da vsi (z gledalci vred) komaj čakajo, da bo zgodbe čimprej konec in da bodo lahko šli v gostilno zapravljat (pošteno) zasluženi honorar. Ni dvoma, da je osnovna slabost tega filma že v šibkem, skonstruiranem scenariju Dragoslava Ilića. Ta si je zgodbo izmislil in zamislil, napisal in razvil dialoge, tako da traja film predpisano poldrugo uro, a pri tem ni ničesar občutil, ali pa je, pa tega ni znal povedati. A to je lahko opravičilo samo zanj, ne pa za tiste, ki so film dali na delovni program in ne nazadnje za filmske delavce, ki so film izdelali. Ti so vsi po vrsti sledili skromnosti scenarija in ostali neprizadeti ob zgodbi, ki so jo povedali. Režija Igorja Pretnarja ne samo, da se ni znala izogniti praznini in slabostim scenarija, ampak jih je še poudarjala. Tako je tokrat Pretnar, ki je doslej stal s »Petimi minutami raja« in »Samorastniki«, če že ne na samem vrhu kvalitete jugoslovanskega filma — pa vsaj temu vrhu zelo blizu, z »Lažnivko« počenil v njegovo, z neuspehi mnogo bolj obljudeno dno. Edina, ki nas je skušala prepričati, da svojo vlogo resnično občuti, je bila Majda Potokarjeva, a ta njen napor je bil zaradi mučnega sprenevedanja okolja, v katerem ga je hotela izraziti, tragičen, in nas zaradi tega ni pretresel. Film »Lažnivka«, takšen kakršen je, je zloraba téme o osamljenosti ljudi našega časa. Slovenski film pa bo moral o tej naši osamljenosti, o tem, da živimo sicer drug ob drugem, a hkrati drug mimo drugega, o naši nezmožnosti, da bi zgradili most, ki bi vodil z otoka lastnega Jaza, o naši nesposobnosti, da bi uresničili ljubezen, skratka o naši odtujenosti znova spregovoriti. A spregovoriti s kreativno, intimno, strastno zavzetostjo, ne pa z rutinskim, ravnodušnim in neodgovornim sprenevedanjem. Jože Hribernik

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-12-5001-5100_5133
Report a problem to oder@slogi.si.