Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Trije mladi režiserji in naš čas

E. K., Tovariš, 23. 12. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Tovari's 23,12 TRIJE MLADI REŽISERJI IN NAŠ ČAS Slovensko podjetje Viba film je letos posnelo štirinajst kratkometražnih filmov. Med imeni režiserjev zasledimo nekaj mladih ustvarjalcev, nekateri med njimi že imajo svoj filmski izraz, drugi ga šele iščejo. Kratki film je za režiserja lahko samo poskus, lahko pa je tudi zvrst, ki ji ostane dalj časa zvest. To velja predvsem za dokumentarne filme. Dokumentarno prikazovanje dogodkov ima svoj poseben čar, pomeni iskanje tistih strani življenja, ki so za večino neopazne ali o katerih ne razmišljamo preveč. ON, ONA IN ČAS Student-bruc pride v Ljubljano in že na avtobusni postaji sreča njo. Zmenita se za sestanek in z veselim pričakovanjem se pripravljata na ponovno svidenje. Toda, saj vendar ne bosta šla takšna, pravijo drugi, tako podeželska. Spremenita zunanji videz, postaneta mestna in... se zgrešita. On: Jože Mraz, ona: Sonja Blaž. Trije mladi režiserji Lado Troha, Jože Pogačnik in Matjaž Klopčič so v svojih filmih spregovorili o današnjem času. Vsak po svoje, vsak je oblikoval drobec te gmote, ki ji pravimo vsakdanjost. Lado Troha, študent Akademije za igralsko umetnost, televizijo in film, je prvič stopil za filmsko kamero. »To je moj prvi film na 35 milimetrskem traku, Posnel sem že enega na 18 milimetrskem o propadanju slovenskih kmetij. Rad bi še snemal ... ne vem, kako bodo moj film sprejeli, ali bo všeč, ali bom imel še možnosti... Zanimajo me predvsem tisti ljudje, ki imajo prav tako srce, da trpijo, in oči, da jokajo, pa jih nihče ne vidi, nihče se ne zmeni zanje. Pripravljam scenarij za kratek film o osamljenih dekletih, vsak sobotni večer jim pomeni obljubo jutrišnje sreče. Hodijo na plese in čakajo na neznanca, ki jim bo dal nežnosti, ljubezni. Iz tedna v teden pričakujejo, da bodo doživele nekaj lepega enkratnega.« LJUBLJANA JE LJUBLJENA Svoj film je Matjaž Klopčič imenoval kratko šalo, čeprav je skušal vnesti vanj kar preveč filozofskega razmišljanja. On in ona gresta v Tivoli, lep sončen dan je, ona je razigrana, on pa razmišlja... razmišlja o njej, ki ni taka, kot bi rad, primerja jo z našimi vojnimi filmi in ugiba, kdaj bosta moški in ženska skupaj poletela v vesolje. Žal poetičnost fotografije kvari gostobesednost. Scenarij in dialoge je napisal režiser Matjaž Klopčič, igrata pa Leon Dolinšek in Nuša Svetinova. DERBI Tas 23.12 Navdušenje za nogomet je postalo ena izmed slovenskih bolezni. Režiser Jože Pogačnik je oko kamere uperil v navijače, ki so se zbrali na najpomembnejši nogometni tekmi letošnjega leta Maribor Olimpija. Na stopnicah stadiona se marsikdo izmed nas sprosti, odvrže masko zunanje uglajenosti in enkrat na teden da duška svojim čustvom. Zadnji kader filma nam pokaže navijače v bifeju. Beg iz vsakdanjosti je treba zaliti s pijačo. NAROČENI ŽENIN Ko se življenje prevesi v večer, je hudo biti sam, hudo je biti nepotreben, v napoto sebi in drugim. Staremu človeku pomeni sodelovanje v pevskem zboru ali v amaterski dramski skupini veliko več kot tistemu, ki je sredi življenja, sredi načrtov. Toda smrt, nevidni ženin starosti, ne upošteva te poslednje sle po življenju. Upokojenci igrajo, pojejo, vsak dan jih je manj, hodijo za pogrebi, se pesmijo poslavljajo od umrlega. Potem pa morajo poiskati drugega igralca, drugega pevca. Mi, ki jih gledamo, se zavedamo prežeče roke smrti, oni morda manj, morda pa skušajo vsaj včasih, za trenutek, na to pozabiti. Starčevski glasovi ubirajo narodne in umetne pesmi, na odru si izpovedujejo večno ljubezen v začetku se bo kdo nasmehnil, potem pa bo dojel vso tragiko zatona. Lado Troha se zavzema za moderen filmski izraz, za dinamičnost kamere. »Žal,« pravi, »se med generacijo mladih in starejših čutim preveč osamljenega. Želel bi več razumevanja med svojimi vrstniki. Hudo je, če se moraš do vsega dokopati sam.« Jože Pogačnik je posnel doslej precej kratkometražnih filmov, nekateri jih imenujejo »črna serija«, ker se loteva problemov na senčni strani ceste. Spomnimo se samo nekaterih: Patronažna sestra, Strogo zaupno, Na stranskem tiru, ki je lani dobil nagrado Sklada za pospeševanje filmske umetnosti, in še letošnjih dveh: Derby in Naročeni ženin. Skoraj vsi obravnavajo socialne probleme, vendar jih Pogačnik ne beleži kot neprizadet opazovalec, skuša jim dati širšo človeško dimenzijo in prerasti dokumentarnost, ki se tako spremeni v umetniško izpoved in svarilo. Jože Pogačnik bo v začetku prihodnjega leta začel s snemanjem svojega prvega celovečernega filma. »Isto temo sem že obravnaval v kratkometražniku Strogo zaupno. Gre za mladino v vzgojnih domovih. Scenarij je po knjigi Petra Kavalarja napisal Primož Kozak.« Zaenkrat nam avtor ni mogel zaupati kaj več. Sedaj zbira ekipo in želi, da bi dobil za svoje junake najbolj primerne igralce. Matjaža Klopčiča poznamo predvsem po njegovem poetičnem kratkem filmu Romanca o solzi. Snemati je začel že leta 1958 in se je letos pripravljal na svoj prvi celovečerni film Devet mesecev in en dan. Žal svoje želje ni mogel uresničiti in se bo verjetno snemanje nekoliko zakasnilo. Štirinajst kratkih filmov je posnetih, ogledali so si jih novinarji in predstavniki nekaterih distributerskih hiš. Sedaj bi morali na pot po kinematografskih dvoranah križem po Sloveniji in Jugoslaviji. Toda koliko izmed njih bo imel priložnost videti slovenski igralec? Obstaja dogovor, po katerem naj bi pred vsakim celovečernim filmom predvajali en kratki film, vendar ga nihče ne upošteva. V Ljubljani imajo premalo kino dvoran, da bi lahko v eni vrteli samo kratke filme, lahko pa bi v vsaj eni izmed njih obvezno zavrteli pred vsakim celovečernikom kratki film. Filmski delavci predvidevajo, naj bi to bil kino Komuna. Po izboru filmov se še najbolj približuje filmskemu gledališču. Drug tak izhod iz začaranega kroga je televizija. Kratke filme sicer že predvajajo, morali bi pa nekoliko bolj izbirati med slovenskimi filmi, ki so nastali v zadnjem času. E. K.

This article has not been reviewed yet.

Categories
Film in TV
Archival material identifier
1965-12-5001-5100_5164-5163-5162-5161
Report a problem to oder@slogi.si.