Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Iz dnevnika 31. XII. 1965

Josip Vidmar, Delo, 31. 12. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Josip Vidmar: Iz dnevnika 31. XII. 1965 Prejšnje razmišljanje in tole današnje sta v mojih mislih zelo povezani drugo z drugim, zato naj ostaneta drugo za drugim tudi zapisani, čeprav imata pravzaprav malo skupnega. Najbrž gre samo za to, da sta obe nastali ob izjavah dveh politikov o literaturi. V primeru, ki sem ga že obravnaval, sem imel opravka s člankom, ki ima namen izraziti politikov odnos do življenjskega dela nekega pisca, v današnjem primeru pa gre za bolj ali manj slučajno, bežno in nezapisano pripombo drugega politika o nekem literarnem delu, za pripombo, ki mi je nepričakovano vrgla močno luč na neko človeško problematiko, hkrati pa tudi na literaturo kot tako. Pripomba, o kateri sem dejal, da ni nikjer zapisana, je bila izrečena v pogovoru, ki sem ga imel z enim od naših najvidnejših politikov o literaturi, o gledališču in o podobnih predmetih. Med besedovanjem o gledališču sva se dotaknila nekaterih ljubljanskih predstav, med njimi izvrstne uprizoritve Albeejeve drame »Kdo se boji Virginije Woolf«. Pri tem sva spregovorila na kratko tudi o delu samem in tedaj je moj sobesednik razpravljanje zaključil s pripombo: »Sicer pa je to drama ljudi, ki žive v dveh dimenzijah.« Opazka me je intenzivno presenetila. Rekel sem na začetku, da je bila slučajna. Toda taka je bila samo, rekel bi, časovno. Po svojem smislu nikakor ni mogla biti. Bilo je očitno, da je morala biti izrečena, ali če hočete, navržena iz zelo neslučajnega in v zavesti živo prisotnega spleta misli. Tega ozadja mi sobesednik ni razložil, kajti pogovor je prešel k drugi snovi. Zato pa sem si njegovo misel skušal razložiti sam, zakaj zdela se mi je resnično zanimiva. Predvsem se mi je zdelo potrebno razjasniti vprašanje dimenzij. Vedel sem, da gre za kardinalne razsežnosti človeškega življenja. V katerih žive osebe drame, ki sva o nji govorila, v katerih razsežnostih se giblje njihova usoda? Očitno je poglavitna sfera tega, kar se tu dogaja, povsem osebni, intimni, erotični svet. V tega posega mestoma še moment poklica te ali one osebe, zlasti poglavitnega junaka. Ta poklicni predel je trdno povezan z erotičnim in sestavlja z njim celoten obseg teh življenj, v katerih vendarle igra odločilno vlogo spolni eros. čez meje tega osebnega in poklicnega sveta dogodki v drami ne sežejo nikjer, in če damo obema predeloma ime dimenzij, lahko resnično trdimo, da gre v igri za usode ljudi, ki žive v dveh dimenzijah. Misel, ki si jo razlagam, pa je bila izrečena s poudarkom, ki ni dopuščal dvoma še o nečem. Njen smisel je določnejši, če rečem: ti ljudje žive samo v dveh dimenzijah. Moj sogovornik je tedaj pogrešal še neko dimenzijo. Katero? Ker je po svojem poklicu politik, mi je bilo seveda takoj jasno, da je tretjo dimenzijo iskati v družbeno-politični sferi življenja, kar je tudi sicer naravno in logično. In ta tretja dimenzija je sprožila v meni ugibanje, ki naj ga na kratko opišem. Ugotovitev, vsebovana v politikovih besedah, je kajpada točna in ne predstavlja posebnega problema. Kratko malo resnična je. Toda treba jo je samo malo obračati v glavi in že dobi kar nepričakovan pomen. Na primer: ali je peklenska in ostudna tortura v drami uprizorjenega življenja kakor koli v odvisnost neke sanje o človeku in neke vednosti o dvodimenzionalnosti življenja, ki ga gledamo pred seboj? Ali vprašajmo drugače: ali je življenje teh ljudi tako, kakršno je, zaradi tega ali vsaj tudi zaradi tega, ker se odvija samo v dveh dimenzijah? Odgovor na to vprašanje je daljnosežen. In vendar se mi zdi, da sem v intonaciji, s kakršno je bila opomba izrečena, čutil prepričanje, ki bi na to vprašanje odgovorilo pritrdilno: tako se morejo mučiti le ljudje, ki žive samo v dveh dimenzijah. Podoben odgovor pa mi daje tudi preprosta presoja. Kajti, če se iste moči izživljajo v manjšem prostoru, se gotovo uveljavljajo siloviteje kakor v širšem. In še: ali je mogoče, da bi se take zle moči sploh nakopičile do takega grdega brezumja, če bi bil življenjski interes teh ljudi širši, če ne bi bila vsa njihova življenjska volja povsem osredotočena samo na osebno sfero življenja. Ne, skoraj da ni mogoče. Vsaka razširitev polja pozornosti in interesov je v tej zvezi gotovo blagodejna in pomembna. To je očitno že pri resnično globokem interesu za poklic. Tembolj je pomembna razširitev interesov na mogočno družbeno-politično sfero, ki je nastala in ki vsa temelji na eni izmed prvobitnih in hkrati najžlahtnejših moči človeške narave, na družnosti. Iz vsega tega seveda še ne sledi, da bi tako razširjeni interesi mogli biti kratko malo recept ali zdravilo za bolezen pretirane občutljivosti in strastne zaposlenosti s problemi osebne dimenzije. Strasti in moči in muke, kakršnim smo priča v Albeejevi drami, se kajpada lahko pojavljajo tudi med ljudmi, ki ne žive v tako ozkih interesnih sferah kakor njegovi junaki. To se lahko dogaja zlasti zaradi tega, ker vsakdo še vedno nosi s seboj dediščino minulih časov. Toda v tem svetu se to dogaja redkeje in v blažjih oblikah, če so ljudje, ki so za take muke na vrsti, resnično posvečeni onim širšim interesom. Gotovo, ta moralno-higienični recept ne more učinkovati nemudoma in takoj. Kakor vse stvari, ki naj posegajo globlje v človeško naravo in celo v človeško podzavest, se morajo blagodejni učinki takega zdravila pokazati šele v daljših razdobjih. Kajti preobražanje nagonov in psihičnih plasti, v katerih poteka instinktivno snovanje naših živih gonov, je zapletena, skoraj malce skrivnostna, na vsak način pa nepregledna naloga. In vsak premik v tem svetu se izvrši šele v dolgotrajnem procesu. Kljub temu pomisleku se mi zdi spoznanje o važnosti življenja v treh dimenzijah tudi za zdravje individualnih usod v bistvu nedvomno. In mnenja sem, da ne samo meni. V opazki o Albeejevi drami sem ga zanesljivo čutil, čutim pa njegovo prisotnost posredno v vsem našem življenju. Leta in leta spremljam in razmišljam razvoj naše družbe. Mislim, da je eno izmed najvažnejših in za našo stvarnost najpomembnejših dejstev tega razvoja misel o družbenem upravljanju in o samoupravljanju in uvajanje te novosti v tako številne odseke našega življenja. Seveda ne nameravam tukaj razpravljati o teh reformah s stališča njihove družbene važnosti. Ne: pred očmi imam vrednost teh reform s stališča človeške moralne higiene, v duhu katere poteka tole moje razmišljanje. Z uvedbo tega načina upravljanja je k razmišljanju, k skrbi in odločanju o nadosobnih zadevah pritegnjeno ogromno število ljudi. Če upoštevamo obvezno rotacijo v toliko institucijah, gre to število v stotisoče. In vsi ti ljudje hočeš nočeš vstopajo s svojimi interesi v tretjo dimenzijo življenja, kjer se že kdaj pa kdaj njihovi interesi preobražajo v nadosebne. Zavedam se, da se v tem ogromnem procesu dogajajo tudi še najrazličnejše zelo negativne stvari od fingiranja samoupravljanja do izkoriščanja oblasti ravno za čisto osebne interese. Zavedam se pa tudi, da oni veliki proces vključevanja ljudi in, reči moram, skoraj nasilnega vključevanja ljudi v interese družbe teče dalje in ljudem polagoma, počasi, toda nezadržno resnično odpira to novo dimenzijo, s čimer jih kljub vsemu pripravlja za nov in višji način življenja. Ta veliki proces, ki je v svojem jedru globoko humanističen, je po svojem poteku zelo soroden drugemu osnovnemu dogajanju, ki se je sprožilo v naši sodobni družbi. V misli imam odpravo zasebne lastnine in vlogo tega dejanja pri oblikovanju človeške osebnosti. Tudi ta ukrep je povzročil proces, ki se je kajpada šele komaj začel. Popolnoma gotovo je, da odprava zasebne lastnine, ki je bila tisočletja najbolj spoštovana in varovana pravica člana družbe, posega nenavadno korenito v človeško naravo, ki jo postopoma osvobaja njene najstrašnejše lastnosti, mračne sebičnosti in težke izgubljenosti v osebnih interesih. Tudi to osvobajanje bo zelo dolg proces, ki ga spremljajo začasno tudi take nevarnosti, kakor je na primer upad osebne iniciative, in vendar se vrši in verjetno se nekje, kamor ne oko ne misel ne sežeta več, nekaj v nas počasi spreminja in se tako pripravlja za nekaj, kar nekoč mora priti. Skupaj s prejšnjim procesom vstopanja v tretjo dimenzijo življenja snuje to dogajanje z neodjenljivo vztrajnostjo nov človeški rod in nov svet. Znamenje tega, dejal bi, fantastičnega humanizma nosi vse naše življenje. Na njem leži pečat. Dovolj! Treba se je že odtrgati od teh sanjarij, ki se bodo nemara komu zdele podobne preproščini. Treba se je vrniti k izhodišču, k misli o ameriški drami in o njenem dvodimenzionalnem človeškem svetu. Ali ima ta misel veljavno kritično jedro? Pripomba sama je zagotovo imela kritičen prizvok. Prepričan sem, da je na vprašanje treba odgovoriti pozitivno. Kajti če presojamo liriko po njeni sugestivnosti in po dimenzijah osebnosti, ki se v nji izraža, presojamo, tudi pripovedništvo in dramatiko ne samo po sugestivnosti, temveč tudi po razsežnostih duha, ki v njiju uprizarja neka življenja. In če spoznam, da se življenje nekega dela odvija samo v dveh razsežnostih, kakor sta bili opisani spočetka, sem si vsaj do neke meje že razjasnil obseg avtorjeve domišljije in misli. Tako se mi zdi, da je pripomba o »Virginiji Woolf« do neke meje podala sodbo o delu, ki bi jo bilo težko izpodbijati. In kriterij, ki je v nji uporabljen, je nemara posebno važen v današnjih časih, ko se v tretji, družbeno-politični dimenziji dogajajo in odločajo tako usodne zadeve našega sveta. Zlasti bi tedaj morali ta kriterij upoštevati tisti raziskovalci, ki jim je kriterij sodobnosti tako zelo važen. Sodobnosti namreč ni iskati v drobnih boleznih in napol umišljenih alienacijskih težavah, ki jih nosi s seboj naš čas, kajti veliko življenje gre mimo njih in preko njih dalje. Ne, iskati jo je v veliki moralni problematiki, ki nastaja v presečiščih in vozliščih zgodovinskih, moralnih, spoznavnih in političnih silnic sedanjosti. Te, mimo katerih življenje ne more, je iskati v tretji dimenziji ali v njeni bližini. Zavedati pa se je tudi, da vsa velika dramatika antike, renesanse in celo klasicizma živi v treh dimenzijah; v dvodimenzionalni svet je drama zdrknila šele z meščansko dramatiko devetnajstega stoletja. Tako nudi kriterij tretje dimenzije tudi zanimivo, pobudno in premisleka vredno osvetlitev literarnega ustvarjanja.

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-12-5001-5100_5175-5176
Report a problem to oder@slogi.si.