Matija Valjavec pesnik deželice pod Storžičem
Črtomir Zorec, Glas, 17. 1. 1968
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Matija Valjavec
pesnik deželice pod Storžičem
Danes začenjamo plesti nov venec zapisov, podoben dosedanjemu Po Prešernovih stopinjah. Skušali bomo pisati tako kot doslej: ognili se bomo suhoparnim pretehtovanjem in naštevanjem že splošno znanih podatkov pač pa bomo spet uvrščali v naša pisanja zanimiva nova dognanja, nove podatke, morda tudi manj znana sporočila sodobnikov. Skratka, skušali bomo naše zapise napraviti mikavne s tem, da bomo tega ali onega od starejših gorenjskih pesnikov ali pisateljev, o katerih bomo kramljali, človeško približali zvestim bralcem te naše strani. Če pa nekoga spoznaš ne le po delu, pač pa tudi po življenski plati - ti iznenada postane skoro intimen prijatelj in rad ga boš imel vse žive dni. Kot imamo vsi radi tudi Prešerna človeka, ki nam je postal tako blizu - saj smo kar štiri leta bajali o njem in z njim....
KRAČMANOV Z BELE
Niti za hip pa nismo pomislili, da bi ta naš novi venec zapisov mogli začeti s kom drugim kot z bližnjim našim rojakom izpod Storžiča, s pesnikom in jezikoslovcem Matijo Valjavcem-Kračmanom, domačinom s Srednje Bele.
Prijetno pa nam je začeti nove zapise prav z Valjavcem tudi zato, ker smemo trditi, da je bil ta pesnik Storžičeve deželice, izmed vseh, ki jih misli letošnji venec zapisov zajeti, kot človek najljubeznivejši in najbolj šegav.
A ozrimo se sedaj na pota in postaje Valjavčevega rodu, ki še krepko živi, čeprav ne več ob domači Belici, pač pa drugje na Slovenskem in celo v daljni Ameriki.
Pesnikovemu očetu je bilo ime Anton. Ni bil Kračmanov. K hiši na Srednji Beli se je l. 1830 le priženil z druge domačije, s »Froncije«. Tako so imenovali takrat kmetijo na št. 15 pri Francetu v isti vasi. Seveda pa je dobil vzdevek »Kračmanov» takoj, ko je prestopil prag svojega novega doma.
Ta hiša, novi dom Matijevega očeta, je bila nekaj izjemnega: svobodnjaki so bili, ni jim bilo treba opravljati tlake brdski graščini, le to dolžnost so imeli gospodarji, da so morali sleherno nedeljo odpirati jez in spuščati Belico v posebno pretoko, po kateri je voda tekla skozi bližnji gozd v graščinske ribnike, da bi jih svežila.
Vendar pa davni predniki Valjavčevega rodu prav niso bili niti z Bele, pač pa so bili v prejšnjih stoletjih preddvorski domačini. Njihovi hiši se je reklo pri Zamudi«. Kaže, da so se Valjavčevi možakarji potem priženili, ta v to vas, oni v drugo.
Tudi pri Kračmanu, pisali so se za Bizjake, v Srednji Beli je bilo tako: imeli so doma kar štiri hčere, fanta pa nobenega. In tako je najstarejšo Mico, zasnubil pesnikov oče Anton s Froncije.
In kot je bila že navada v Valjavčevih rodovih, da so se jim rodili zvečine le sinovi, tako je bilo zdaj tudi tu: novemu gospodarju Kračmanovině je Mica rodila kar deset otrok, fantov med njimi je bilo osem! (Da ne pozabimo pozneje omeniti: tudi našemu pesniku Matiji Valjavcu se je v zakonu rodilo poleg ene hčere osem sinov! Gotovo je to prav posebno zanimiv pojav moškega rodu!)
ŽUPAN VALJAVEC
Pesnikov oče, Anton Valjavec, je veljal v vasi za nekaj posebnega. Izmed vseh vaščanov je bil razmeroma najbolj izobražen, saj je obiskoval celo nekaj razredov celjske gimnazije. Zato ga je baron Anton Zois, graščak na bližnjem Brdu, ki so mu do l. 1848 bile podložne vse okoliške vasi, imenoval za »oberrihtarja« vseh treh Bel, torej je bil stari Anton Valjavec, pesnikov oče, veljaven župan - to pa je bila kaj imenitna čast za hišo. Saj je celo plačo dobival: letnih 50 goldinarjev!
Sicer pa Kračmanov dom ni bil kar tako: k hiši je spadal cel grunt, zraven pa še mlin, stope in žaga. Torej kaka revščina ni botrovala Valjavčevim otrokom.
Smelo smemo celo trditi, da je prav to domače blagostanje pozneje tako vplivalo na mladega Matijo, da ni bil nikoli v življenju pesimist. V svojih pesnitvah je bil veder, šegav in prešeren - vzdihoval ni nikoli!
SVET PRAVLJIC
Valjavčevo fantazijo pa so burile že prej mnogoštevilne zgodbe, ki jih je slišal na Beli od deda in babice. Posebno ded po materini strani, je imel Matijo prav posebno rad: zato ker je bil fant sam je imel le hčere in zato ker mu je bilo ime Matija kot njemu samemu.
Tu pri dedu in babici je bil oni neizčrpni vir pravljic, povesti in pesmi, ki jih je Valjavec pozneje umetniško nekoliko predelane, zlil v svoje pripovedne pesmi. Saj Valjavčeva veljava kot prvega našega epika še vedno drži.
Kako močno epične so bile Valjačeve pesnitve, lahko presodimo že po dejstvu, da je z njimi oplajal številne poznejše slovenske pripovedke. Le kdo ne pozna, na primer, Milčinskega Pravljice, prirejene prav po Valjavčevih epskih pesnitvah in njegovih zapiskih ljudskih pesmi?
ŠOLANJE V KRANJU
Blizu do sedmega leta sem bil doma, potem me odloči oča v šolo dati. Neki ponedeljek zjutraj, ko se je odpravljal v Kranj, olje in preše naprodaj peljati, reče da pojdem v šolo in da mi gre danes kvartirja iskat. Ko se je vrnil na večer domov, prašal sem ga: »No, oča, a ste mi prinesli kvartir?« Kaj sem si mislil, kaj in kakšen kvartir, tega več ne vem. Ali kmalu potem so me gnali v Kranj ter me namestili k nekemu krojaču v hišo, ki so ji rekli pri Marnu in katere vrtič se je držal farovškega vrta, od koder sem kdajpakdaj kak sad pouzmal. V prvem klasu sem imel za učitelja Antona Petelina. Ta je rad tepel in meni je takoj prvi teden šest mastnih po hlačah pomeril, zato ker poklicavšemu me po imenu iz kataloga, nisem odgovoril le »hier« kakor vsi drugi, ampak »hir-krompir«! In to je tudi moja prva rima, katere se spominjam! Dobil sem zanjo tudi prvi honorar, saj je bila precej obilno poplačana s Petelinovo palico.
V drugi klas sem prišel pod Matijo Potočnika. Ta je imel v Kranju svojo hišo in študentje smo od njega tinto kupovali. Oča, mislim, da mu je kdajpakdaj zame kaj prinesel. Da bi to prinašanje podaljšal, nagovoril je mojega očeta, da sem drugi klas ponavljal. Tako sem hodil dve leti v drugi klas normalke; zato pa sem tudi bil na koncu leta »premohar« (prvi odličnjak).
V tretji klas sem prišel pod Ludvika Nagliča. Kranj se mi je sedaj močno prikupil. Vse kote sem oblazil, največ pa me je bilo poleti doli v Kokri in costran Save. Večkrat smo z lučjo lezli v ono poklino pod Gaštejem, ki smo jo »dular« zvali. Pravilo se je, da drži v nako klet tam v Šmartnem. Tudi sem rad hodil zvonit v turen velike cerkve, ki so mu zavoljo črnine dejali »dimc«. Seznanil sem se z mežnarjevimi, ki so stanovali v šoli. Tukaj so se večkrat štorije pripovedovale. Neka babura je imela pisane bukve od antikrista in v njih namalano, kako grozno pregrozni kristjane martra in iz njih nam je kar pred hišo, na kamniti klopici sedeč, brala take stvari, da so nam lasje pokonci stali.
Vsakogar pa je bilo Valjavčevo pisateljsko delo gotovo pogojeno že s pokrajino in z ljudmi, na katere je bil vse življenje tako navezan.
»Pesnikova duša je bila s tisočerimi vezmi priklenjena na Storžičevo deželico, eno najlepših pokrajin naše ljube domovine. Na zahodu obdana od sinje Save in zelene Bistrice, na vzhodu od globoke tekoče Kokre, se razprostira nad starodavnim Kranjem do sivih Karavank ravna zemlja, polna šumečih potokov, zelenih lok, bogatega polja in temnečih gozdov; polna prijaznih vasi, belih cerkva in starih gradov.«
»In na ta prekrasni svet gleda od severa dol gozda polni, proti vrhu skalnati, s snegom pokriti Storžič s svojo sosedo, zeleno Zaplato na desni in položno Kriško goro na levi. Dalje proti zahodu se vzdigujejo sinje triglavske planine, na vzhodu pa kipi v nebo skalnati Grintovec.«
Valjavčeva rojstna hiša na Srednji Beli
Tako navdušeno je opisal Fran Levec pokrajino, ki je dala Valjavcu največ snovi, sprva za njegove lirične, pozneje pa tudi za skoro vse njegove pripovedne pesmi. To je Storžičeva deželica, ki jo slavi v tolikerih svojih delih Kračmanov Matija!
Predem pa pospremimo Matijo v ljubljanske in dunajske šole pa v Varaždin in Zagreb, kjer je učil na gimnazijah, bo gotovo prav, če pogledamo v Srednjo Belo, kako je kaj danes s pesnikovim rojstnim domom.
NEDELJSKI OBISK
Domačiji se še vedno pravi »pri Kračmanu«. Valjavčevega imena pa ni več pri hiši, ki nosi tablico Srednja Bela št. 16. Po Matijevem očetu je grunt prevzel pesnikov brat Miha. Imel je kar osmero circk in slabotno ženo. Zato je začelo posestvo propadati in lezti v dolgove. Ni bilo drugega izhoda kot prodaja... Hišo z zemljo in vsem, kar je še spadalo h gruntu, je l. 1870 kupila Marija Rozman. Ta je dala hišo precej prenoviti, to pričata nad vhodnimi vrat v kamenit okvir vklesani črki MR in letnica 1873.
Rozmanovo ime je ostalo pri hiši do l. 1942, ko se je priženil nov gospodar, Brešar. Ko sem ondan obiskal Valjavčev rojstni dom, so me prijazno sprejele tri prikupne Brešarjeve hčere. Glej, spet so le dekleta pri hiši, fanta nobenega.
In da bo nomen res omen še to naključje: Milica, ena od teh deklet, je tajnica osnovne šole Matija Valjavec v Preddvoru! Je pa hiša vsaj na ta način še enkrat povezana s pesnikovim imenom.
Tudi še to moramo povedati v današnjem zapisu: da so domačini l. 1957 vzidali v zunanjo steno vzhodnega hišnega pročelja lepo spominsko ploščo. Napis na njej je pa tale:
V tej hiši se je rodil
Matija Valjavec-Kračman
pesnik in jezikoslovec
roj. 17. 2. 1831, umrl 15. 3. 1897
Postavili vaščani ob 60-letnici
smrti.
Povedati je tudi treba ob tej priložnosti, da se tako domačini kot sedanji lastniki Valjavčevega rojstnega doma, zavedajo kulturno-zgodovinskega pomena te častitljive stare hiše. To spoznati, prijetno de, spričo povsem drugačnih razmer drugje, kjer ljudje ne znajo biti več ponosni na svoje davne in slavne prednike. »Narod, ki svojih umrlih velmož ne časti, ni vreden, da jih je imel,« je rekel hrvaški pesnik Mažuranić.
V Kračmanovi hiši pa je danes lepo tudi zato, ker je tu še vedno pesem doma. Brešarjeve hčere Milica, Anica in Francka čez vse rade prepevajo. Ko so mi pred dnevi, ko sem se mudil v njihovi hiši, z milimi glasovi ubrano zapele pesem o rožmarinu, o hišici očetovi in še eno mi je v hipu prišla misel: kako čudovito je, da prav v nekdanjem pesnikovem domu živi taka ljubezen do pesmi in petja!
(Nadaljevanje prihodnjič)
ČRTOMIR ZOREC
- Categories
- Refleksija in publicistika
- People
- France Prešeren Fran Milčinski
- Note
- Fotografija;
- Archival material identifier
- 1968-01-9501-9600_9609-9610