Samuel Beckett: Čakajoč na Godota
Andrej Trupej, Mladina, 22. 1. 1968
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Z gledaliških odrov (ljubljanska Drama)
SAMUEL BECKETT:
ČAKAJOČ NA GODOTA
Končno smo tudi Slovenci dočakali krst Beckettove drame Čakajoč na Godota, ki je čakala svojo vstopno vizo v naša gledališča nič manj kot petnajst let. Natanko toliko je preteklo od objave teksta in od prve uprizoritve v gledališču Theatre de Babylone. Nedvomno se danes gledalci sprašujejo, kje so vzroki, ki so zavrli vstop tega avantgardnega teksta k nam. Saj smo prav s to zamudo tudi izgubili tisti prvi stik z gledališčem absurda kajti Beckett je nedvomno začetnik epigonstva v svetovni dramatiki. Res je, da je njegov tekst pred petnajstimi leti lahko izzvenel domala revolucionarno, toda tu je doba nekaj let, ki mu je odvzela ostrino in ga uvrstila med dela sodobne klasike. Nedvomno pa gre za eno najbolj vznemirljivih uprizoritev, kar smo jih lahko dočakali pri nas.
Estragon in Vladimir ne vesta, če mu čakata nanj, toda že samo čakanje ju slepi, pravzaprav se mu prostovoljno predajata, ne da bi pri tem karkoli ukrenila, da bi spremenila svoj bedni status dveh napol poživljenih bitij. Duška si dajeta s tem, da uničujeta drug drugega, da se objemata in v naslednjem trenutku od gnusa zarentačita drug na drugega. Njune oči se upirajo v veje drevesa in popade ju želja, da bi se obesila, Toda Gogo in Didi nimata moči, da bi se obesila, kot tudi nimata moči, da bi se premaknila in sploh kaj naredila. Čakata na Godota to je edino, kar lahko rečeta svojemu slabištvu v opravičilo. Beckettovi junaki so izgubljeni v svetu blata, bedne zaslepljenosti in skrajne neodgovornosti. Nihče od njih se ne poskuša angažirati niti za hip, temveč se predaja svojemu nesmiselnemu lenarjenju, ki se ponavlja iz dneva v dan, napolnjuje njihovo življenje v pričakovanju nečesa, kar bo morda prišlo jutri, pojutrišnjem... nikoli. Stoletja se ne bo nič spremenilo, tudi njihovi odnosi ne bodo prerastli živalskih. Odpor in gnus jih bo družil vse večne čase. Za večno lažjo in komedijanstvom pa bodo skrivali svoje odvratne figure in nesmiselne iluzije. Vsak večer bo Gogoja popadla jeza, da je tako nesrečen, da ne more imeti čevljev po meri (kot jih imajo drugi) in prav tako se bo Didiju zahotelo uriniranje, nato bosta premišljevala o tem, kako bi prišla do vrvi, da bi se obesila in nazadnje sklenila, da odideta in se vrneta naslednji večer, ko bo njun odrešenik Godot zagotovo prišel.
Razlagati Beckettov svet ob premieri v ljubljanski Drami bi bilo skoraj nujno, vendar bi se pri tem ne mogli opredeliti na tako skromnem prostoru.
Čakajoč na Godota je drama, oropana časovne in krajevne opredelitve, še več to je svet živali s človeškimi podobami, figurami, ki iščejo vzroke in tavajo v nesmislu, se potapljajo v lastno bedo, ki jo opravičujejo z varljivimi upi in sanjami. To je laganje samemu sebi in svetu o sreči, ki naj bi odrešila človeštvo absurdne nesmiselnosti, to je skratka Čakanje na Godota.
Jamnik je prisluhnil Beckettovemu tekstu in ustvaril resnično kontinuirano predstavo, ki je lepo ujela avtorjevo hotenje. S širokim, praznim prizoriščem je postavil delo v brezčasovnost in s tem prostorom tudi poudaril bedo in nebogljenost Vladimirja in Estragona. Ubijajoča praznina je naravnost nakazovala stisko in notranjo praznost ljudi-figur. Režijsko je ostal zvest Beckettovim napotkom, prevedel delo z izrednim posluhom, kar nam dokazuje resnično zavzetost nekega režiserja, ki bi mu težko očitali pomanjkljivosti. Posebno težko pa je bilo delo igralcev, saj je Beckettov tekst izredno težak, še težje pa je mimično podajati figure, ki stoje na meji človeško prisebnega in bolno-klovnovskega karakterja.
V prvi vrsti je treba omeniti Staneta Severja, ki je ustvaril nepozabni lik Estragona, iz katerega je naravnost žarela vsa človeška beda in malodušje. Za njim skoraj ni zaostajal Janez Albreht kot Vladimir. Ustvarila sta sijajen igralski duet. Kot Pozzo je namesto obolelega Sotnore lerja nastopil Polde Bibič, ki pa je svoji vlogi mestoma vlil premalo grotesknosti. Odlično je zaigral Branko Miklave kot hladni in nemi Lucky.
ANDREJ TRUPEJ
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- Producers
- SNG Drama Ljubljana
- Productions
- ČAKAJOČ NA GODOTA, Jamnik, 1968
- Archival material identifier
- 1968-01-9601-9700_9649