Matija Valjavec, pesnik deželice pod Storžičem
Črtomir Zorec, Glas, 24. 1. 1968
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Matija Valjavec,
pesnik deželice
pod Storžičem
(Nadaljevanje)
Preden spet začnemo kramljati o Valjavcu, moramo še tole zapisati: ne Matija sam, ne njegov »životopisec« Fran Levec, nista vedela razložiti hišnega imena »pri Kračmanu«.
Fran Levec je l. 1895, ko je Valjavec še živel, zapisal: »Hiši se je reklo pri Kračmani, zakaj, ne vem; bržčas se je kdo prvih gospodarjev za Kračmana pisal.«
No pa sem bil pred tednom sam pri Kračmanovih na Srednji Beli in zvedel od njih strica, kako je pravzaprav s tem domačim imenom. Povedal je: »Ko so moj stric nekoč kupovali v Tuhinju pri Kamniku mlade pujske za rejo, jim je po narejeni kupčiji kmet-prodajalec udaril v roke in rekel, Bog daj srečo in svet Anton Kračman! Stric, ki so bili tudi Kračmanov, so seveda debelo pogledali, ko jih je možak na domače ime spomnil. Mislili so si, le kako me more ta Tuhiničan poznati no hišnem imenu?
Seveda, prodajalec pujskov ni imel v mislih Kračmana s Srednje Bele, pač pa svetega Antona Puščavnika, ki ga v pratikah slikajo s prašičkom ob nogah. Temu Antonu, ki je v cerkvenem koledarju zapisan na dan 17. januarja, pravijo hudomušni Gorenjci pod gorami že od nekdaj »svet Anton Kračman«.
Prepričal sem se že nekaj dni nato, da tudi kmetje v bližnji okolici Kranja vedo za Antonov vzdevek, ki pač prihaja le od okusnih svinjskih krač.
NA VAKANCE
V l. 1842, ko je Matija končal normalko, seveda še ni bilo v Kranju gimnazije, zato jo je moral ubrati v Ljubljano. Sam pravi v svojih spominih, da so ga »oča gnali« v ljubljanske latinske šole.
Pri učenju Matiji Valjavcu nikoli ni trda predla, četudi je veljal za hudomušnega in nagajivega dijaka.
Da pa je bil že mladi Valjavec pokonci-mož, spoznamo iz anekdote, ki jo je sam sporočil:
»V tretji šoli sem imel profesorja Lužarja, ki je rad cukrčke lizal. S tem možem se nisva mogla, ker je bil zelo oster in me je preveč gnal k učenju. Moža pa je najbolj jezilo, da sem odločno premenil pisavo imena si. Dotle so me pisali Wallautz in Wallauz, zdaj pa sem se začel sam pisati Valjavic.«
»Reče mi profesor Lužar, da mi utegne taka prememba škodovati; umrl bi mi lahko v Ameriki stric, pa ne bi nič dediščine po njem dobil. Odgovoril sem mu, če mi ta stric umre, vedel bom, koga naj si vzamem za pravdarskega doktorja. Umel je mož, kam pes taco moli, pa sva se potem vedno nekoliko po strani gledala.«
V lepšem spominu je Matija ohranil drugega gimnazijskega profesorja, Luko Martinaka, nekdanjega Čopovega, Smoletovega in Prešernovega prijatelja. Prešeren mu je celo posvetil izvod Poezij, in mu še dal lastnoročni prepis Svetega Senana. Bil pa je profesor Martinak Gorenjec, rojak iz Šenčurja pri Kranju.
Spodbujal je vzorni učenik dijake, da so tudi med šolskimi počitnicami spisovali domače naloge. Značilna pa je bila zanj še navada, da je na koncu četrte šole naročal dijakom, da mu morajo v jeseni, ko bodo vstopili v peti razred, torej med »višješolce«, predložiti počitniški dnevnik, pisan po dijakovi želji, latinsko, nemško ali slovensko. Valjavec pravi: »Ta so dnevnik dijaki pisali sploh največ le nemški, jaz pa sem ga spisal slovenski in po svojem načinu in s tem sem se mu zavalil na srce, da me ni mogel več odvaliti z njega.«
Kako je Matija na koncu četrte šole, v poletju 1847, potoval — peš seveda! — iz Ljubljane na Belo, je popisal v svojem dnevniku sam. Prav mudilo pa se mu ni. Namesto, da bi pešačil na Kranj in odtod naravnost čez Kokrico domov, jo je ubral pod Šmarno goro, na Smlednik pa čez šenčurske gmajne in mimo Strmola kar poprek do Preddvora. Seveda je vso pot doživljal zanimive zgodbe in nezgode, se ustavljal v farovžih in še na koncu poti, namesto, da bi pohitel domov, jo je ubral v Zaplato in se šele potem z okinčanim klobukom napotil proti Beli. A nihče se ga ni na poti razveselil, kot je to navada, če se vrne domačin iz tujega kraja. Vsi so srepo strmeli vanj in v njegov s planinskim cvetjem okrašen klobuček vse je bilo tiho okrog domače hiše... Vznemirjen vstopi in glej: na mrtvaškem odru sredi sobe leži njegov oče...
K očetu v hišo žvižgam,
vesel ko v zraku ptič,
Sred svetlih sveč gorečih
me čaka on — mrlič.
V čudoviti umetniški pesmi v prozi je to Valjavčevo, počitniško veselo potovanje s tako tragičnim finalom, opisal pisatelj Ivan Pregelj v daljši noveli »Na vakance!«. Delo je izšlo prvič l. 1930, potem pa še dvakrat v Izbranih spisih in enkrat v posebni knjigi.
Že na prvi strani svoje novele Pregelj pove, kako rad ima Valjavčeve kraje: »Saj nisem od tam doma. Pa odkar svoje domačije nimam več, lepo Storžičevo deželico mi je Bog dal v zameno in v tolažbo za izgubljeni dom. Tja morem hoditi in tudi hodim kakor domov. Hodim, ljubim in trpim, kakor je hodil, ljubil in trpel Matija Valjavec, Kračmanov študent z Bele.«
Matija Valjavec 1831-1897
RAZDRTO GNEZDO
Zdaj, po očetovi smrti, se je družinska trdnost pri Kračmanovih začela močno krhati, gospodarstva se je lotil otrokom postavljeni varuh, ki pa ni imel dosti sreče. Še manj jo je imel pozneje novi gospodar Matijev brat Miha. Na tihem je v skrajni stiski kmetijo prodal Rozmanovim — ko pa je brat Matija, tedaj že profesor v Zagrebu, to zvedel, je prihitel na vrat na nos domov in hotel, da bi kupčijo razdrli. Pa ni šlo. Kupec je vztrajal pri dani besedi.
Bil pa je tedaj Matija pripravljen odkupiti očetni dom, zdaj je šele začutil, da je postal brezdomec. Ni se več vrnil v slovensko domovino, tudi umrl je v Zagrebu, kjer spi svoj večni sen.
A stopimo še v čas, ko je Matija dokončal gimnazijo!
Mati Matijeva in varuh njegov sta hotela, da bi šel fant po osnovni šoli v lemenat. Ker pa je Valjavec že kot gimnazijec kazal izrazit smisel za jegikoslovje, je celo leto, ko je bil še v sedmi šoli, pomagal dopolnjevati Vodnikov nemško-slovenski slovar.
Osmo šolo je Matija napravil z odliko ves čas velikih počitnic ga nista upala ne mati ne varuh vprašati, kam namerava potem. Le kaplan Lovro Pintar, ki je bil prav tačas v Preddvor nameščen, je vprašal gimnazijskega abiturienta, kaj bo zdaj študiral. Ko je zvedel, da želi mladi Valjavec postati profesor, mu je pritrdil: »Prav imate!«
ILIR DO SMRTI
Od Pintarja sta šele zvedela mati in varuh za Matijeve namere. Posebno materi je bilo hudo, vse življenje je potem žalovala, da se ji ni sin pogospodil, pač pa le zaprofesoril...
Še enkrat se je kaplan Pintar lepo zavzel za Matijo. Ko je Skokov sin pel novo mašo, je povabil na gostijo vse domače študente iz vasi, le Kračmanovega ne. Ubranili so mu to starši ki so zamerili Matiji, da ni hotel ustreči materi in iti v bogoslovnico. Ko pa so se novomašnikovi prijatelji zbrali pred farno cerkvijo, tedaj kaplan Pintar vpraša starega Skoka: »Kje pa je Kračmanov Matija?«
»Nismo ga povabili!«
Pintar pa brž na to: »To ni prav, precej s konji ponj!« in oddirjali so na Srednjo Belo po Matijo.
Valjavec pa se je Lovra Pintarja spomnil tudi kot svojega prvega podpornika za stroške poti na Dunaj. Dal mu je v roke srebrnih pet goldinarjev vpričo varuha in temu tudi ni kazalo drugega, kot da je še sam primaknil svojega petaka.
Moral pa je biti kaplan Lovro Pintar zares markantna osebnost. Ker je gimnazijo in bogoslovje študiral na Hrvaškem, se je tamkaj navzel ilirskih idej. Dopisoval si je s Stankom Vrazom in mu zagotavljal, da »ostane kranjski Ilir do smrti!«
Vpliv Pintarjev na Josipino Turnograjsko, ki ji je bil domači učitelj, pa je bil neki tolik, da je sama nekoč potrdila: »Če ne bi bilo gospoda Pintarja k nam, bi nikoli ne napisala kake pesmice.«
PODOKNICA NA TURNU
Valjavec se je seznanil z Lovrom Tomanom že kot gimnazijec. Mimo Kračmanovih se je Kamnogoričan vozil vasovat na Turn k Josipini Urbančičevi, grajski edinki.
Tu pa le ne moremo zamolčati, kako slab občutek je moral imeti Matija, ko si kot preprost kmetiški sin ni upal dvigniti oči do lepe grajske gospodične Josipine, že tedaj sloveče slovenske pisateljice četudi dve leti mlajše od Matije.
Nobene vesti nimamo, ki bi pričala, da sta se Josipina in Matija kot tako bližnja soseda kaj pobliže poznala. Le tole izročilo se je ohranilo.
Nekoč, bilo je 9. avgusta l. 1853, ko sta Toman in Pintar, oba Lovrenca, godovala na Turnu. Zbral je tedaj Matija nekaj pevcev študentov z Bele in iz Preddvora ter jih na večer popeljal pred graščino. Zapeli so nekaj podoknic, kot morajo biti lepe le fantovske pesmi v toplih poletnih nočeh.
Kmalu po odpetih pesmih pridejo iz gradu Pintar, Toman, njegova zaročenka Josipina in njena mati, grajska gospa Jožefa, ki je oba Lovreta gostovala. Povabili so fantovsko družbo in so potem še pozno v noč veselo godovali.
To pa je tudi poslednja in edina vest, da sta se Kračmanov študent in grajska lepotica osebno le poznala. Pa čeprav ju je socialni prepad vso njuno mladost tako ločeval.
Pa kaj, Matija Valjavec je nosil v sebi že nov svet, mogočnejši kot vsi gradovi: v njem je že zažarela luč pesnika in pisatelja. Zdaj je vedel za svojo pot in hodil je po njej zvesto do smrti.
Komaj sedemnajstleten je prevedel Goethejevo Ifigenijo na Tavridi, Novice pa so že 12. januarja 1848 priobčile prvo njegovo pesem Siničice.
Pa čeprav so mu bile korenine tako kmalu iztrgane iz domače zemlje, je imel Matija pred svojimi duhovnimi očmi vedno le vasi pod gorami.
»Storžčeva deželica! Zemlja moje Belice in mojih ljudi, zemlja Kostajnarjev, Žabarjev, Hruševcev, Poljancev, Gorjancev in Zaborščanov! Saj si prav res kakor veliki slavjanski svet! Kraljevina s svojimi rodovi. Še vojske imajo med seboj, mladi Poljanci z Zaborščani in senarji Gorjanci!
(Nadaljevanje prihodnjič)
ČRTOMIR ZOREC
- Categories
- Refleksija in publicistika
- People
- Ivan Pregelj Lovro Pintar
- Archival material identifier
- 1968-01-9601-9700_9663-9664