Bianco ljubezenski formular
Relo, Delo, 28. 1. 1968
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
TELEVIZIJA
Bianco ljubezenski formular
Kdor zastavljene téme ustvarjalno ne obvlada in preseže, tega obvladajo njegovi lastni spodrsljaji in pomanjkljivosti. Zato se znajde v neprijetno zasukanem položaju: misli, da nekaj pomenljivo razkazuje, pa je sam razkazovan, hočeš nočeš izenačen s tistim, kar je hotel publiki osvetliti in približati. To je pravična kazen za vsako izpovedno in oblikovalno nemoč. In ta je v četrtek zvečer, pred našimi očmi in v naših očeh, zadela tudi avtorje novega domačega igranega televizijskega filma »Poletja je konec«. Vse banalnosti, vsa plitvina, vsa neresnica mladostniškega zapeljevanja ob morju, ki so nam jo mogoče hoteli predstaviti, se jim je izmuznila iz rok in se s slabo interpretacijo slabega besedila in zgodbe tako osamosvojila in razrasla, da je prekrila vsako še tako neznatno ustvarjalno distanco, nanjo do obdelovane snovi. Celo vmesni intervjuji z mladimi interpreti tega drsenja v neizpovednost in nekontroliranost niso mogli zaustaviti, čeprav so s sprovociranimi izjavami mladih, kot »izkoristi gužvo«, »to je treba čimprej doživeti, da potem takega več ne počneš« itd., hote ali nehote, kdo naj bi še vedel, izpričali neverjetno čustveno in miselno siromaščino in neosveščenost.
Mirno lahko zato zapišemo, da bi taki intervjuji, ki naj bi očitno pojasnjevali to, mogoče so celo mislili, da so s to ugotovitvijo storili pomembno družbenokritično dejanje. Mogoče pa jim družbenokritični aspekt sploh ni bil več mar, saj ni več moderen, saj je moderno stvari gledati take, kot so. Prav mogoče je zato, da so se posvetili čisti eksistencialni psihologiji naše zlate mladine. Lahko pa, da tudi ta domneva ne drži, mogoče so imeli v mislih mladino nasploh. Tudi tiste mlade ljudi, ki se morajo trdo spoprijemati z življenjem in zato nimajo vedno po enaindvajset ljubimcev hkrati na spisku. Vse to in še kaj so lahko storili povsem preprosto bianco ljubezenskim formularjem, ki so nam ga, dokaj nesramežljivo prekopiranega po tujih zgledih, pomolili pred nos po ideji Gorazda Mišiča, po dialogih Branka Šömna in Andreja Hienga, v režiji Dušana Prebila.
Ko bi jih kaj bilo, bi tudi gledalci pred televizijskimi zasloni imeli priložnost videti kaj več kot samo mišičasto spakovanje in omledno sprenevedanje iz nedeljske igralske šole.
»Imam dvajset let in sem vsako leto na morju, imam enaindvajset deklet itd. itd.« Tako nekako se je glasil moto filma ne samo nam, gledalcem, temveč tudi njegovim avtorjem. In ti so se s tem docela zadovoljili.
Relo 28.1.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika
- People
- Andrej Hieng Branko Šömen
- Archival material identifier
- 1968-01-9601-9700_9691