Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Zaskrbljenost po Pulju 1964

T. Tršar, Delavska enotnost, 13. 8. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Zaskrbljenost po Pulju 1964 II. V prejšnji številki sem skušal nakazati nekatere tendence sodobnega jugoslovanskega filma, predvsem takšne, ki doslej niso zaznamovale domače proizvodnje. Tokrat bi se rad dotaknil predvsem nekaterih problemov, paradoksov pravzaprav, ki izvirajo iz poenostavljenega presojanja umetniških del (kolikor je ta termin sploh na mestu za filme, prikazane na letošnjem filmskem festivalu; vsaj za večino). Naj se dotaknem predvsem dveh filmov, enega (»Vrtinec«), ki sodi med filme, proglašene za dela »s takšnim idejno-filozofskim tretmanom, ki je družbeno nasprejemljiv« (predsednik žirije v zaključnem sporočilu) in drugega (»Službeni položaj«), ki je prejel »Zlato Areno«, najvišje priznanje žirije. Tretja zgodba omnibusa »Vrtinec« režiserjev-debitantov Gojka Šipovca in Hajrudina Krvavca (proizvodnja »Bosna-film«) obravnava konfliktno situacijo očeta in sina, ki se znajdeta na nasprotnih bregovih. V eni izmed hajk oče-četnik sreča ranjenega sina-partizana. Očetovska čustva so zgolj gibalo dejanja, njegov razvoj pa natanko idejno opredeli oba protagonista. Sinova odločitev za boj je zavestna, povsem konkretna, medtem ko je očetova zasebniška, neosveščena, rezultat komformistične želje preživeti čim laže, čim bolj lagodno. Oba lika sta torej natanko opredeljena, odnos avtorjev pa povsem precizen. Finale filma, hkrati njegov najboljši del, še jasneje potrjuje nedvoumna stališča avtorjev: poskus bega z ranjenim sinom, smrtni strel iz četniške puške sredi drvečega vrtinca ter prihod partizanov na nasprotno obalo sprožijo v očetu spoznanje, da ne pripada »nobeni obali« in njegova edina možnost je histeričen revolt, nemočno, streljanje, v smeri, ki jo začrtuje vrtinec razbesnele reke, dokler tudi sam ne prestreže strela in se zruši ob mrtvem sinu. Umetnost umetnosti nakazujejo prav ti prizori. Zaradi predhodne natančne opredelitve obeh protagonistov je sinova smrt tragična, vzvišena, očetova pa klavrna, dramatična. Kaj je torej idejno-filozofsko problematičnega v tem filmu? Poskusimo odgovoriti na to vprašanje. Predvsem obstaja problem določenega poenostavljanja pri ocenjevanju umetnosti, problem, ki se v ocenah domačega filma pogosto pojavlja. Često se dogaja, da ocenjevalci površno pristopajo k posameznim delom, ne upoštevajo, da ideja ter stališča avtorjev do teme niso deklarirana, marveč rezultirajo iz idejno-estetske celovitosti posameznega dela; zaradi tega pogosto ocenjujejo že temo samo, konflikt in fabulo ter vrednotijo (predvsem idejno) celoto že na osnovi teh elementov, ki so sredstva izpovedi, nikakor pa izpoved sama. Drugi problem, ki je posredno vezan na prvega, zadeva znano poglavje o tipičnosti in netipičnosti oziroma splošnosti in posamičnosti. V praktični rabi prvi problem izhaja iz drugega. Oba nakazana problema natanko ustrezata kritikam, vsaj najpogostejšim, filma »Vrtinec«, če se omejim zgolj na film, ki sem ga skušal pobliže predstaviti. Osnovni očitek omenjenemu filmu pravi, da film neresnično prikazuje četnike kot dobrosrčne, celo simpatične očete, da je družinska ljubezen osnova kompromisu med četniki in partizani. Obe misli natančno ilustrirata spredaj nakazana problema. Prva interpretira Pavla Vuisića (očeta) kot poosebljenje četništva kot takega, emocionalni učinek enega lika torej posplošuje na pojem povsem drugačnih dimenzij, druga pa interpretira film poenostavljeno, celo samovoljno. (A propos: na begu, ko se pojavijo partizani, pravi sin: Veslaj na našo obalo! Oče: Kje je moja obala?!). Spričo pogostega posploševanja posameznih karakterjev iz naših filmov in zahtevah po tipičnem junaku, kar nakazani primer v dobršni meri ilustrira, spregovorimo nekoliko o nekaterih osnovnih konstantah umetniškega dela, predvsem o odnosu med pojmoma »splošno« in »posamezno«. Umetnost je vselej težila za tem, da predstavi posamezne izrazite, netipične, če hočete, junake, ki ji prav zaradi svojskosti (netipičnosti) zagotavljajo konflikte, skozi katere je mogoče izpovedati neko splošno resnico. Potemtakem, junak je osebnost z jasno začrtanimi individualnimi potezami (samo kot tak je lahko prepričljiv) in ne more reprezentirati (razen v posebnih primerih) neke ideje, pojma, zgodovinskega pojava; splošna je lahko le izpoved, neka resnica, ki izhaja iz junakovih dejanj, čustvovanj, misli v neki konfliktni situaciji. Naše površno, poenostavljeno ocenjevanje teh elementov ne upošteva. Vsaj pogosto ne! Dotaknil se bom še prvonagrajenega filma »Službeni položaj«, ne da bi iskal nekih analogij s filmom »Vrtinec«, marveč zgolj zaradi tega, da nakažem, kako je shematizem (se pravi poenostavljanje in površnost) zašel tudi na področje proizvodnje. Shematizem Fadila Hadžića v omenjenem filmu je že v tem, da je obema protagonistoma odvzel vsakršne individualne človeške lastnosti, ju postavil v službo dveh idej (po principu črnobelega slikanja) ter skonstruiral na tej osnovi podobo naše stvarnosti v nekem podjetju tekstilne stroke; po Hadžiću obstaja problem dveh generacij, starejše generacije revolucionarjev, ki so pošteni in dobrosrčni, malce naivni in ne preveč seznanjeni s poslom, ki ga opravljajo, na drugi strani pa generacija mlajših strokovnjakov, vsekakor ljudi, ki so se strokovno in idejno oblikovali v današnji stvarnosti; to so moralno popolnoma pokvarjeni ljudje, čeprav strokovno izredno sposobni, ljudje, ki zapeljujejo mlade nedolžne delavke (ki si, mimogrede, privoščijo za večerjo pečenega piščanca z ananasovim sokom) ter izkoriščajo svoje sposobnosti predvsem v zasebniške svrhe - gradijo si skratka vile in kupujejo Taunuse 17 - zlorabljajo svoj službeni položaj. Posploševanje v primeru Hadžićevega filma izhaja iz njegovega postopka, saj njegovi junaki ne eksistirajo kot avtentične osebnosti, marveč zgolj kot personifikacije dveh idej - dobrega in zla. Mislim, da ni nikakega dvoma, da takšno poenostavljanje falzificira problematiko odnosov v naši družbi, zaskrbljuje pa okoliščina, da je prav ta shematizem naletel na oficialno priznanje uradne žirije. Generalizacija problema, kakor ga zastavlja Hadžić, sili v interpretacijo, ki je ni mogoče sprejeti: namreč, da so družbeno zlo predvsem ambiciozni in sposobni strokovnjaki (nove generacije), medtem ko so vsi ostali dobri, dobronamerni, četudi njihovo delo ni brez napak. Enako nesprejemljiva je Hadžićeva interpretacija tipa revolucionarja. Končno prihajamo do problema, ki ga nakazujeta oba filma. Ta problem je rezultat mentalitete, nagnjenosti k zaželenim temam, preprostim zapletom, sprejemljivim, nezapletenim fabulam ter včasih celo navidezni, uspavajoči idejni čistosti. Toda, ali se lahko neko umetniško ustvarjanje uspešno razvija v sferah shematizma in simplifikacije problematike in odnosov! Ali ni nevarno diskvalificirati avtorje zaradi površnega, shematičnega ocenjevanja njihovega dela? Torej ne zaradi vrednosti oziroma nevrednosti njihovega dela, kar je edino mogoče izhodišče! Problem, ki ga načenjam, je ena izmed karakteristik letošnjega Pulja, čeprav segajo njegove korenine daleč v preteklost. Zdi pa se, da je takšno pristopanje k stvarem, takšno vrednotenje filmov, kot sem ga skušal nakazati, eden osnovnih vzrokov za stanje, v katerem se je znašel jugoslovanski film. Kaj lahko bolj destimulira neo umetnostno dejavnost kot precešnja zmeda v kriterijih in kaj je lahko bolj zaskrbljujoče kot površnost in poenostavljanje problematike v oblikovanju kriterijev! Da pa obstaja poleg krize ustvarjalnosti v jugoslovanskem filmu, tudi kriza kriterijev, o tem ni več dvoma. Nagrade v zadnjih letih najboljše potrjujejo to trditev. Morda eno samo nianso iz Pulja: potem ko je žirija (v vlogi selekcijske komisije) spustila v konkurenco tudi vse ,problematične filme, se je na koncu festivala ogradila od njih ter izrazila veliko zaskrbljenost nad idejno filozofskimi tendencami nekaterih filmov. Mar teh tendenc ni mogla videti prej? Če je prepričana v »takšno stanje stvari«, mar ni bila njena naloga, da te filme izključi iz konkurence?! Razlogi za zaskrbljenost glede usode domačega filma torej so! T. TRŠAR

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1964-08-2601-2700_2719-2720
Report a problem to oder@slogi.si.