In memoriam viharniku Ferdu Delaku
Dr. Bratko Kreft, Naši razgledi, 27. 1. 1968
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
In memoriam
viharniku
Ferdu Delaku
Dr. Bratko Kreft
Smrt je vzela enega izmed vidnih jugoslovanskih kulturnih revolucionarjev in prvega slovenskega gledališkega avantgardista Ferda Delaka. Čeprav je prizadela družini in vsem, ki smo ga poznali in imeli radi, hudo bolečino, ga je odrešila težke, mučne in neozdravljive bolezni, ki jo je kljub trpljenju prenašal naravnost junaško in včasih celo s humorjem. Upiral se ji je skoraj do zadnjega tedna, kakor se je upiral vse življenje vsemu, kar je krivično, nasilno in zoper čut plemenite človečnosti. Svojo politično revolucionarnost je zmeraj vezal s kulturno in umetniško, ki je bilo bistvo njegove razgibane in nemirne nature. V srčiki te nature pa sta živeli predvsem strast in ljubezen do gledališča in njegove umetnosti, ki ga je večnega iskalca, organizatorja in gledališkega ustvarjalca zajela v svoje žgoče plamene že pred gimnazijsko maturo in ga gnala skozi razna gledališča širom Jugoslavije, na študijska potovanja in bivanja od Dunaja do Berlina, Pariza in Prage. Povsod si je poiskal zveze z avantgardisti med gledališčniki, likovnimi umetniki, muziki in književniki. Sam politični revolucionarni internacionalist in umetniški kozmopolist, ki pa ni kot nekdanji mladostni goriški iredentist nikoli pozabil, da je Slovenec in Jugoslovan, kakor nista tega nikoli pozabila njegova rojaka Srečko Kosovel in Ivo Grahor, s katerima se je družil in viharil že v prvi tretjini dvajsetih let. Skoraj sočasno so vsi trije spoznali, da v ozkih okvirih nacionalnega političnega iredentizma ni mogoče najti prave poti k svobodi svojega ljudstva, katerega del je ostal pod fašizmom v Italiji in germanskim pritiskom prve meščanske avstrijske republike, ki sta zoper slovenski živelj nadaljevala raznarodovalno politiko socialnega in kulturnega genocida, politiko, ki še zmeraj ni docela izkoreninjena.
Ko je Delak ustanovil 1925. leta Novi oder, je prvi med Slovenci in med prvimi v Jugoslaviji v programatičnem gledališkem listu svoje skupine opozoril, da nista Stanislavski in Reinhardt edino zveličavna gledališčnika svojega časa, marveč da so tu še Vahtangov, Tairov, zlasti pa Mejerhold. Oči vseh nas niso bile takrat zgolj zaradi politične preusmerjenosti uprte v prvo socialistično državo na svetu, marveč zaradi splošnega mladostnega revolucionarnega idealizma, ker je oktobrska revolucija sprostila tudi številne avantgardistične sile na kulturnem in umetniškem področju, katerim na čelu sta bila Mejerhold in Majakovski. Kakor je mladostno samozavestni Delak s svojo skupino in gledališkim listom razburil 3. marca 1925. leta z drznim nastopom viharnika v ljubljanski Drami oficialni svet, meščansko in malomeščansko kulturno samozadovoljno oficialno Ljubljano, tako je dve leti pozneje razburljivo presenetil vso Jugoslavijo s prvo številko prve mednarodno-avantgardistične revije med Slovenci »Tank«. Izšla je kmalu po prvi slovenski gledališki razstavi, na kateri je dobil Delak nagrado za svoje inscenacijske načrte. Osrednji predstavnik avantgardizma raznih področij so bili ob tej zgodovinski gledališki razstavi poleg slikarja-konstruktivista Avgusta Černigoja, ki je bil takrat že pregnan v Trst, komponist Marij Kogoj, slikar Ivan Čargo in Ferdo Delak. Zadnji je bil duša vsega po svoji gorečnosti, spodbujanju, po neutrudljivi in drzni organizacijski sili, ki je dosegla prvi višek z izdajanjem revije »Tank«. Čeprav je policija preprečila izdajo tretjega zvezka in revijo zadušila, sta prva dva zvezka zgovorna in zgodovinska priča takratnih naših in mednarodnih avantgardističnih prizadevanj - od sodelavca in pariškega zastopnika dadaizma pesnika Tristna Tzare do književnika Lunačarskega, sovjetskega komisarja za kulturo in prosveto ter podpornika sovjetskega avantgardizma. Na Delakov poziv k sodelovanju je odgovoril Lunačarski z osebnim pismom, ki se je žal med zadnjo vojno izgubilo. V »Tanku« so zastopane skoraj že vse avantgardistične smeri, ki so spet danes moderne in modne.
V Berlinu je navezal Delak stike s Piscatorjevim revolucionarnim političnim gledališčem in se sprijateljil z enim izmed vodij nemškega ekspresionizma pisateljem Herwarthom Waldenom, izdajateljem takrat mednarodno znane revije »Der Sturm«, ki je izhajala od l. 1910 do Hitlerja. Pridobil je Waldena, da je pod Delakovim uredništvom izdal posebno številko svoje revije, ki je bila posvečena prizadevanjem takratnega levega slovenskega avantgardizma. Ker ga je gnala avantgardistična strast v tretje svetovno središče avantgarde, v Pariz, se je nekega dne znašel brez vseh sredstev na ulici, da si je moral precej časa služiti kruh kot navaden priložnostni delavec, nekaj časa pa celo kot konjski in kravji hlapec, ko se je moral umakniti iz Pariza. Tako je imel tudi tu neposreden stik z delavci, zlasti s pariškim poletariatom in bohemsko avantgardo. Rojak Ivan Regent ga je hotel spraviti v Sovjetsko zvezo, a se žal ta Delakov življenjski ideal ni posrečil, ker je belgijska policija Regenta aretirala. Pol leta pred smrtjo, ko se je zdravil v Ankaranu, je pripovedoval Delak nekdanjemu tovarišu-delavcu iz pariških let, ki ga je obiskal v bolnici, da mu gre na boljše. Kakor hitro bo ozdravel je dejal, bo šel v Moskvo. Staro tovarištvo s Prežihovim Vorancem se je v prvih mesecih l. 1941, ko se je ilegalni Voranc do začetka vojne skrival in živel pri Delaku v Zagrebu, spremenilo v prijateljstvo. Žal odnaša Delak v grob dragocene spomine, ki jih je hotel začeti pisati, kakor hitro bi ozdravel. K pisanju spominov smo ga ves čas preganjali vsi, zlasti Dušan Moravec za gledališke, France Klopčič pa za politične spomine. Še posebej bi bili dragoceni spomini na razgovore z Vorancem, ki ga je moral nekoč na Dunaju povezati z znanim bolgarskim revolucionarjem Georgijem Dimitrovom. Dokler je mogel Delak ostati pod ustaškim režimom v Zagrebu, je bil povezan s središčem tamošnje Osvobodilne fronte. K sreči se je sporazumno z vodstvom pravočasno umaknil iz Zagreba, sicer bi ga lahko doletela ista usoda, kakor njegovega slovenskega gledališkega tovariša Janka Rakušo, takrat že igralca Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, ki so ga zaradi povezave z OF obesili ustaši na savskem mostu.
Delakovo gledališko delo je razsejano po vsej Jugoslaviji, saj je malo gledališč, kjer ni režiral ali bil ravnatelj ali celo upravnik. Povsod, kjer je bil, si je prizadeval za slovensko dramatiko. Sodi med glavne popularizatorje Cankarjeve dramatike izven slovenskih meja. Kot avantgardist pregnan iz svoje ožje domovine se je naučil srbohrvaščino tako, da je celo prevajal slovenska dela. Po Leskovčevi socialno-etični drami »Dva bregova« je napisal libreto za Papandopulosovo opero »Rona«, ki jo je tudi zrežiral v gledališču na Reki.
Zrežiral je več kot dvesto del domače in tuje dramatike. Umetniški višek gledališkega in idejno-revolucionarnega avantgardizma je dosegel z izvirno dramatizacijo in uprizoritvijo Cankarjevega »Hlapca Jerneja« pri Delavskem odru v Ljubljani l. 1932, z dramatizacijo in režijo Haškovega »Švejka« (s souporabo Brodove dramatizacije) in s predvojno režijo protinacistične in protifašistične drame »Bela bolezen« klasika novejše češke književnosti Karla Čapka. Z raznimi projekcijami, ki jih je v jugoslovanskem gledališču uporabljal med prvimi, je uprizoril v Novem Sadu Čapkovo delo s takšnim revolucionarnim zaletom in duhom, da jo je kraljevska policija takoj prepovedala, glas o njej pa je šel kakor o njegovem »Hlapcu Jerneju« po vsej Jugoslaviji. Ne smem pa prezreti še njegove dramatizacije Župančičevega »Cicibana«. Z izvirnim prijemom in z velikim uspehom ga je uprizoril pri Delavskem odru v Ljubljani za otroke, ki jih je imel vse življenje silno rad. Med viške njegovih povojnih režij sodi uprizoritev »Vase Železnove« Maksima Gorkega v zagrebškem HNK; za režijo je bil tudi nagrajen. Med slovenskimi deli mu je poleg Cankarja in drugih bila pri srcu še Remčeva ekspresionistično-veristična drama »Magda«, ki jo je uprizoril v svoji režiji v raznih jugoslovanskih gledališčih. Na Dunaju je vodil nekaj časa »Prolet-Theater«, v katerem je z uspehom uprizoril »Pojoče krokarje« pred vojno zelo popularnega ameriškega socialističnega pisatelja Uptona Sinclaira, sam pa je napisal scenarij za »Rdečo revijo« (revolucionarni musichall sintetični revolucionarni teater) in jo tudi uprizoril.
Ko je bil v jeseni l. 1924 pogodbeno angažiran kot mlad igralec v ljubljansko Dramo, je kot začetnik moral igrati le manjše vloge. Tako je igral med drugim v Begovićevi ekspresionistično-mitični drami »Božji človek« (sezona 1926-27) osebo, ki ji je dal avtor ime »Obsedenec«. Res, Ferdo Delak je bil v lepem pomenu besede obseden od gledališča in njegove umetnosti, obseden od desk, ki pomenijo v gledališkem mitu svet. Bil je pravi ekstatik teatra, ki ni bil nikoli miren in zadovoljen. Dokler je mogel, je snoval zmeraj kaj novega, saj je bil poln idej in domislekov.
Med pomembna njegova organizacijsko-umetniška dejanja sodi tudi povojna obnovitev Slovenskega gledališča v Trstu, ki mu je v težkih razmerah ustvaril nove, trdne organizacijske in umetniške temelje. Pred 35 leti je sodeloval pri začetkih predvojnega slovenskega filma, ko je na Badjurov poziv zrežiral prvi slovenski umetniški film »Triglavske strmine«, prav tako pa je začel po vojni z režijo prvega slovenskega partizanskega filma »Na svoji zemlji«, a se je moral zaradi slabega zdravja umakniti. Odločno in manifestativno je že l. 1925 pred nastopom Novega odra zapisal v »Slovenskem narodu«: »Gotovo se bodo našli ljudje, ki bodo s posmehom gledali na naše delo, a mi se zavedamo enega: naša pot vodi v deželo umetnosti. Mi bomo hodili po njej ne oziraje se na desno in levo.« Kakor danes pri žalni svečanosti v Mestnem gledališču ljubljanskem, ki mu je bil pet let ravnatelj, so bili tudi takrat razpeti trakovi kot žarki razpeti čez oder Drame, le da so bili beli, danes pa v znamenju žalovanja za njim črni. Bil je operni, operetni in dramski režiser, domiseln scenograf, dramatizator in gledališčni publicist. Ne poslavljamo pa se danes le od pomembnega slovenskega in jugoslovanskega gledališkega in kulturno-revolucionarnega delavca, poslavljamo se tudi od dragega prijatelja, človeka s plemenitim tovariškim srcem, ki je bil vse življenje preprost in domač med prolatarci-delavci prav tako kakor med razumniškim svetom doma in v tujini. Težke življenjske izkušnje so nekdanji njegov ostri viharniški značaj sčasoma sicer nekoliko omilile, toda v svojem bistvu je ostal, kar je zmeraj bil - goreč gledališčnik in vzgleden revolucionaren svetovljan, ves predan delu in ideji. Zrelost njegovega značaja je izpričevala v zadnjih letih še osebna skromnost z dobrodušno in duhovito ironijo.
Zaradi vsega, kar je storil v svojem razgibanem in delavnem življenju, bo s pomembnim poudarkom in priznanjem zapisan v analih slovenske in jugoslovanske gledališke zgodovine. Zato tudi ne odhaja od nas. Spremljamo k zadnjemu počitku le njegovo izmučeno telo, Delakovo delo pa ostane med nami kot prvi svetal primer slovenskega gledališkega avantgardizma, z njim pa ostane med nami kot živ pomnik gledališčnika in človeka tudi on sam, ves, kakršen je bil in kakršnega smo ga poznali, spoštovali in imeli radi,
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- People
- Oton Župančič Marij Kogoj Ferdo Delak Ivo Leskovec Srečko Kosovel Maksim Gorki Marjan Remec Karel Čapek Dušan Moravec Milan Begović Avgust Černigoj J. Badiura Bratko Kreft Janko Rakuša Boris Papandopulo France Klopčič
- Archival material identifier
- 1968-01-9601-9700_9802a