Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

O škodi, ki ni škoda

Branko Gombač, Večer, 22. 2. 1968

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
škodi, ki ni škoda Ravnatelj drame SNG Maribor in dolgoletni član SLG Celje Branko Gombač odgovarja Stanetu Severju oziroma njegovim stališčem, zavzetim v intervjuju, objavljenem v Vjesniku u srijedu Stane Sever je poslal uredništvu VUS pismo, nanašajoče se na lastni intervju, ki je zaradi žaljivih izjav na račun celjskega gledališča že dvignil nekaj prahu. Glasi se takole: »V stavku, ki govori o ukinitvi gledališča v Kranju, gre za pomoto, kajti stavek bi se bil moral pravilno glasiti takole: Ukidamo kvalitetno kazalište u Kranju i ostavljamo u lošem stanju kazalište u Celju. Prosim Vas, da priobčite v tem smislu popravek v prihodnji številki Vjesnika u srijedu ter me tako rešite eventualnih nesporazumov, ki bi lahko iz napačne formulacije nastali. S spoštovanjem Stane Sever, Ljubljana.« Ta popravek pa stanja, žal, prav nič ne spremeni, ker gre samo za spremembo od »ostavljamo LOŠE (kazalište) u Celju k »ostavljamo u LOŠEM STANJU« vsi drugi očitki kot »to ni gledališče«, »več škode naredi takšno gledališče, kot si pa mislimo« itd. pa ostanejo še naprej v veljavi. Zato ne bo nepotrebnih nesporazumov zaradi napačne formulacije »loše« namesto »u lošem stanju«, pač pa upravičen odmev na vse druge neupravičene očitke, ki jih Sever za sedaj še ni umaknil, (op. ur.). Gre za odgovore slovenskega gledališkega prvaka Staneta Severja, ki so slovenski javnosti že znani. Kot eden od prizadetih bivših članov Slovenskega ljudskega gledališča bi rad še detajlneje odgovoril na gornje Severjeve stavke. Za druge Severjeve konstatacije, ki izražajo pogum in smelost in o katerih bo slovenska gledališka javnost prav gotovo spregovorila, mu lahko čestitamo z ugotovitvijo, da je diskutiral Stane Sever, prvi, najboljši slovenski gledališki umetnik, profesor in pedagog. Tradicija celjskega gledališča se povezuje v različnih razdobjih med mejnikoma rojstva prve slovenske gledališke predstave v Celju leta 1849 pod imenom Diletantska družina in rojstvom poklicnega gledališča leta 1950 pod imenom Mestno gledališče, ki pa se je zaradi specifičnosti dela na širokem teritoriju osrednje Slovenije preimenovalo v Slovensko ljudsko gledališče. To več kot 100-letno žlahtno tradicijo, ki jo prekinjajo le razne vojne, povezujejo imena od Josipa Drobniča, Jeretina, Ravnikarja, Rafka Salmiča do nestorja Fedorja Gradišnika, v katerem se druži moč, tradicija in žlahtnost amaterske gledališke dejavnosti z umetniško odgovornostjo. Nastane celjsko poklicno gledališče, potem ko je s požrtvovalnim delom celjskih gledališčnikov Fedorja Gradišnika, Gustava Grobelnika, Josipa Tomažiča, Toneta Zorka, Marice Frecetove, da omenim samo najvidnejše, to gledališče z organizacijsko in umetniško močjo doseglo tisto raven in normo 160 predstav na leto – da se je potem lahko rešilo vprašanje organizacije poklicne ustanove. Prvo predstavo, potem ko smo dobili formalni dekret o novi ustanovi, so pripravili še amaterji, ki so absolvirali celjski gledališki tečaj v Ljubljani pri gledaliških praktikih in teoretikih prof. dr. Francetu Koblarju, prof. dr. Vladimiru Kralju, prof. Mihaeli Saričevi in drugih. Ta umetniški zbor, še z drugimi amaterji, je v Celju odigral prvo predstavo poklicnega gledališča z režiserjem Tonetom Zorkom. Zavedajoč se, da lahko dosežemo kakovosten razvoj slovenskega gledališča, je Fedor Gradišnik organiziral mlade gledališke zanesenjake, najprej teoretike. Ta sinteza amaterske žlahtne tradicije in poklicne, šolane zagnanosti je celjsko gledališče dvignila v umetniško institucijo, ki so jo kmalu spoznali in ji dajali priznanja kritiki v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Novem Sadu. Taka je na videz formalna pot celjskega gledališča, o katerem pravi Stane Sever, da dela škodo in da ni potrebno, da bi obstajalo. To izjavlja Stane Sever v trenutku določene finančne krize v celjskem gledališču. Vsi vemo, da rešuje to gledališče dobra volja občinskih mož ter delno tovarna za proizvodnjo alkoholnih pijač! Slovensko gledališče je nasploh v krizi. Gledališki igralec v gledališčih zunaj Ljubljane, nato pa še v obmejnem Mariboru. To naše gledališče je v razmeroma kratkem razdobju dohitelo evropski gledališki razvoj z organsko sintezo dela najboljših slovenskih igralcev, bivših amaterjev, in velikih slovenskih gledaliških teoretikov in praktikov, imen Otona Župančiča, Josipa Vidmarja, Branka Gavelle in drugih. To je bil tisti praktični in teoretični fundament, na katerem gradi povojna gledališka generacija svojo umetniško podobo v sam vrh evropske kulture. Iz te organsko spojitve gledališke prakse in teorije je zrasla tudi akademija za igralsko umetnost v Ljubljani. Slično organsko rast in spojitev so morala spričo naše gledališke mladosti doživeti tudi vsa ostala slovenska poklicna gledališča. In v resnici, viharji, ki so divjali pred leti nad slovenskimi gledališči, so odnehali tam, kjer je bila opisana spojitev rezultat tradicije, žlahtnosti, gledališkega zanosa in predanosti, izražene v najvišji meri. Danes, ko gledam, skoraj bi rekel iz določene zgodovinske oddaljenosti, na razvoj in začetke celjske poklicne gledališke hiše, se mi zarisi nastanka celjskega gledališča kažejo jasnejši in določnejši. V celjsko gledališče je vključil Fedor Gradišnik mlade slovenske gledališke inteligente, teoretike in praktike Lojzeta Filipiča, Herberta Grünova, Balbino Baranovičevo, Sveto Jovan, Josipa Tomažiča in druge. Vsi so po svojih močeh pripomogli k večji škodi. Celjsko gledališče je iz svojih vrst dalo celo vrsto gledaliških igralcev, ki delajo danes v vseh poklicnih dramskih hišah. V treh slovenskih gledališčih so trije bivši člani celjskega gledališča v umetniškem oziroma organizacijskem vodstvu. Celjsko gledališče je delalo škodo in to takrat, ko je z izredno predanostjo obiskovalo kraje od Mežice in Raven na Koroškem čez Kostanjevico na Dolenjskem, kraje v Savinjski dolini do Gornjega grada, Murske Sobote, Ptuja, Ljutomera itd. To so bili tisoči in tisoči kilometrov, prevoženih v kamionih. Povsod so nas sprejemali z odprtimi rokami, ker so se veselili, da smo prišli opravljat škodo. Ta naš življenjski prostor smo požlahtnjevali z občasnimi gostovanji, da smo dokazali tudi svojo umetniško moč, v drugih jugoslovanskih mestih, kjer so našo škodo zapisovali in registrirali Josip Vidmar, Milan Bogdanovič, Eli Finci, Vasja Predan, Marjan Javornik in drugi. To škodo je opazilo tudi predsedstvo Društva dramskih umetnikov Slovenije, ki je podelilo celjskemu gledališču in njenim članom celo vrsto prvomajskih nagrad in diplom. Skoraj na vseh je podpis bivšega Staneta Severja. Celjsko gledališče je lani povzročilo doslej največjo škodo, saj je z igralci uprizorilo 229 predstav v nemogočih okoliščinah in finančnih razmerah. »Škoda« celjskega gledališča je bila za ves njegov razvoj temeljito preučena, analizirana, popisana, dokazana, za to je predlog Staneta Severja po njegovi likvidaciji odveč in ga slovenski gledališčniki ne bomo sprejeli. Bolj kot kadarkoli prej je potrebno sožitje, kajti v krizah je potrebno sožitje in v krizah so ljudje vedno držali skupaj. V tem smislu zaseda Slovenska gledališka skupnost, v tem smislu je bil novembra v Mariboru simpozij gledališčnikov in tam je bil sprejet sklep po predlogu akademika prof. dr. Bratka Krefta: igralci naj Ljubljane prejemajo prejemke. Sleherni problem gledališč je splošno slovenski problem; kadar se pojavijo težave recimo v Celju, Ljubljani ali kje drugje, mora planiti vsa Slovenija.« Tako smo, uverjen sem, slovenski gledališčniki pripravljeni na boj z vsemi tistimi predstavniki ekonomske razne, ki uporabljajo izraze kot integracija, racionalizacija, iskanje notranjih rezerv, ukinitev – ne v dobro razvoja slovenskega gledališča, ampak za ekonomsko prakticističen dokaz odvečnosti kulturnih dejavnosti. Moram pa s tesnobo v srcu zapisati, da smo glavni udarec dobili z boka, iz svojih lastnih vrst, to je v tem trenutku najbolj žalostno. Če bi bil to človek manjšega umetniškega formata, bi ga s prezirom obšli, to pa je Stane Sever, naš idol. Branko Gombač
Report a problem to oder@slogi.si.