Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Najboljši Ero - doma iz Slovenije!

B. Žganjer, Večer, 29. 2. 1968

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Najboljši Ero - doma iz Slovenije! Pri skladatelju Jakovu Gotovcu ob 50-letnici njegovega umetniškega ustvarjanja Menda skoraj ni za glasbo zavzetega Jugoslovana, ki ne pozna dela Jakova Gotovca, sodobnega hrvaškega skladatelja. Mojster Gotovac je te dni praznoval 50-letnico glasbenega delovanja, in ko sem ga po telefonu zaprosil za pogovor, je takoj odgovoril: »Pridite, obiščite me na domu. Rade volje se bom pogovarjal o glasbenih stikih s Slovenijo, ne vem pa, ali se bom vseh utegnil spomniti.« Enourno sproščeno kramljanje lahko strnemo v tale pogovor. Te dni ste praznovali 50-letnico glasbenega ustvarjanja. Povejte nam kaj določnejšega ob tem. »Natanko 20. februarja 1918, torej v zadnjem letu prve svetovne vojne, je pevsko društvo Zvonimir (ustanovljeno leta 1884 v Splitu) izvajalo moje delo Prigovor (Ugovor), skladbo za mešani zbor. To je bilo skoraj pet let po zrelostnem izpitu, ki sem ga opravil na splitski klasični gimnaziji v šolskem letu 1912-13.« Med vašimi operami je doma in na tujem najbolj zaslovel Ero z onega sveta. Kolikor vemo, je opera na besedilo književnika Milana Begoviča doživela krstno predstavo leta 1935 v Zagrebu. Kje se je »potepal« po svetu Ero? »Kolikor vem, brez podrobnega razmišljanja, vam lahko naštejem naslednja mesta: Ljubljana, Maribor, Beograd, Dunaj, Reka, Osijek, Trst, nekaj italijanskih mest, Karlsruhe, Berlin, in... morda še katero.« Vaš prvi Ero je bil Mario Simenc, gospodar Marko pa basist Jože Križaj. »To vsekakor drži. Drži pa tudi, da so bili vsi moji najboljši Eri doma iz Slovenije. Spomnimo se samo dveh, Jožeta Gostiča, Nonija Zunca in navsezadnje nadarjenega Rečana Ljubomira Strgačiča v zadnjem času, ki sicer ni Slovenec, se je pa kot prvi Ero predstavil slovenskemu in italijanskemu občinstvu opernega gledališča v Trstu.« V glasbenih priročnikih beremo, da gradite svojo glasbo na folklornih prvinah. »Folklorne prvine so samo spodbuda, morda navdih, nekaj taktov ljudske arije, ki jo podrobno izdelam, razširim in kot frazo do konca spremenim v ustrezen del posameznega opusa.« Se posebej spominjate kakšne slovenske predstave svoje opere Ero z onega sveta? »Zdi se mi, da je Ero doživel slovenski krst v Ljubljani leta 1937 v Golovinovi režiji in pod Poličevo taktirko. V Mariboru je Ero v režiji pred dnevi umrlega Karla Kamušiča doživel dve leti po osvoboditvi okoli šestdeset predstav. Vem, da so tam izvajali tudi mojo Morano.« Ko že govorimo o stikih s Slovenijo, mi, prosim, naštejte še nekaj svojih vtisov. »O intepretih mojih oper sploh skladb v Sloveniji imam najboljše mnenje. Vem, da kakovostni komorni zbor iz Celja pod vodstvom prof. Kuneja rad izvaja nekatere moje skladbe. Med najbolj uspele dosežke tega ansambla sodi Jadovanka (Žalostinka) za teletom. Spoštujem delo Slovenskega okteta, poleg tega poznam mojstra Cipcija v Mariboru, skladatelja Cirila in Dragotina Cvetka v Ljubljani in... kdo bi se zdaj vsega spomnil?« Znano je, da ste bili nekaj časa ravnatelj opere. Prosim vas, da kot gledališčnik poveste svoje mnenje problematiki našega gledališča danes. Zakaj so gledališča vedno slabše obiskana? »Stvar je enostavnejša, kot se morda v prvem trenutku zdi. Te dni sem bral, da so režijo Bojana Stupice v Splitu odlično ocenili. Zdi se mi, da so izvajali (natančno ne vem) sodobno igrico z naslovom Marrat-Sade. Navzlic odličnim ocenam je bil obisk na prvi reprizi porazen: dvorana je bila prazna. Nekateri naši režiserji se lotevajo zgrešenih eksperimentov. Mogoče se gledalcem upirajo zoprne vsebine Becketa in Ionesca, čeprav vemo, kaj hočeta avtorja povedati. Navzlic temu se režiserji spuščajo v tvegane prijeme in poizkuse (grozljivost, gnus) in tako odganjajo obiskovalce od gledališča. Tako slabo uporabljajo sredstva, ki jih prispeva skupnost. Seveda: to ne velja za vse.« Ob odhodu mi je podaril fotografijo za bralce Večera. Za slovo mi je rahlo stisnil mehko dlan: »Težko hodim! Noge mi nagajajo, vendar spremljam vse kulturne dogodke.« B. Žganjer

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.