Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Primož Kozak: Kongres

Josip Vidmar, Delo, 29. 2. 1968

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Gledališče Primož Kozak: Kongres Krstna uprizoritev slovenske drame v SNG S svojimi dramskimi deli, med katerimi predstavlja »Kongres« tretji opus, gradi Kozak poseben tip drame, ki že dobiva izrazitejši značaj. To je drama, v kateri se ne spopadajo človeške narave z vsemi svojimi čustvi in instinkti, marveč so v nji v bolj ali manj socialne in politične konflikte zapleteni pogledi, nazori, zavedne orientacije ali težnje ljudi, ki so člani našega sveta in ki si kot taki prizadevajo, da bi našli zase in za družbo čim ustreznejše življenjske pogoje, predvsem seveda pogoje moralnega značaja. Njegova drama ne nastaja toliko iz kreativnosti, ki bi spočenjala nove človeške like, temveč predvsem iz ideološkega nemira nad tendencami časa, družbe in oblasti v nji. Iz takih miselnih momentov in iz potrebe, registrirati ideološke in dejanske premike v naši družbi in njenem vodstvu, nastajajo temu dramatiku ustrezne človeške osebnosti, ki mu služijo kot nosilci takih ali drugačnih orientacij. Za starodaven, nedosežen ideal te dramatike je šteti Sofoklovo »Antigono«, ki je svojemu velikemu tvorcu nemara na podoben način zrasla iz grškega mita. Usodna negativna sila vseh treh Kozakovih dram je stalinizem. Videti je, da je ta upravni sistem, kolikor ga je bilo in kolikor ga je morda še v našem življenju, travma Kozakove zavesti. Zaposlen je z njim intenzivno, deloma iz objektivne moralne ogorčenosti, deloma iz neke osebne bolečine. Obravnava ga na raznih nivojih in v vsakršnih odnosih: najprej v aparatu samem, nato v širših družbenih odnosih, zlasti v konfliktu z osebno mislijo in vestjo v času narodnoosvobodilnega gibanja, zdaj pa nam govori o vlogi te miselnosti ob usodi ustanove, ki je tako rekoč osrednje svetišče narodne kulture. Spričo tega ideološkega značaja Kozakovega dela, nas ne preseneča, da je »Kongres« drama z nekoliko konstruiranim izhodiščem. Univerzitetni kongres, na katerem pride do spopada med »demokratično« voljo profesorskega zbora in predsednikom univerzitetnega sveta, ki je predstavnik politične oblasti. In v čem je pravzaprav ta konflikt? Spor nam postane povsem jasen šele v podrobnostih, ki so v zvezi z represalijami, naperjenimi zoper demokratično voljo študentov in profesorjev. Toda kaj hoče ta demokratična volja? Pravico za določanje učnega načrta? Ali je to vse, kar zahteva? Tu nekje tiči osnovna nejasnost. Ko pa iz te nejasnosti pride do zaostrenega položaja, se prično stvari odvijati določno in jasno in v trenju besed in misli pride do razprave o široki družbeni problematiki, ki jo označujejo pojmi svoboda, demokracija, misel o trajnem univerzitetnem kongresu kot instituciji, ki naj bi vodila, ki naj bi vsaj soodločala o vsem kulturnem dogajanju. Do izraza pa pridejo tudi vse skrajne tendence, tako stalinistične kot anarhistične, druge kot miselnost človeka, ki mu je osebna usoda v zmedi revolucije zbudila sovraštvo do sedanjega stanja stvari pri nas. Hkrati z vsem tem pa se nekje v ozadju odvije proces v »oblasti« sami, kjer nekoliko demokratičnejša orientacija nadomesti stalinistično diktatorstvo. Prva izmed važnejših odlik Kozakovega dela so dialogi, ki obravnavajo vsa ta vprašanja in ki so bistroumni in miselno udarni. Njihova dikcija je jasna, razumniška. V njih je njegovo delo znamenit dosežek. Drugi važnejši faktor drame pa je avtorjeva objektivnost ali vsaj intenzivna volja do objektivnosti. Obsodi stalinizem, toda obsodi ga z razumevanjem. In če vpleta v notranji partijski proces tudi nečlane elemente, jih vnaša vsaj deloma tudi v stanovanje nasprotnega tabora. In če v drami propade stalinistični predstavnik oblasti, propade v nji tudi frazerski predstavnik moralistične demokratične miselnosti. In zmagovalec? Zmagovalca sta dva: stara, žlahtna, humanistična miselnost devetnajstega stoletja, vtelešena v rektorju, in pa duh novega partijskega predstavnika na vseučilišču, duh široke, skoraj že v samoupravnost usmerjene zavesti. Toda, častitljivi rektor je na odhodu, njegov čas se je preživel. Novi predsednik univerze pa je pri vsej svoji širokosti vendarle problematičen, moralno nejasen, toda zmagovit. In še ena ilustracija avtorjeve objektivnosti: drama se prične kot oster političen konflikt med univerzo in oblastjo, konča pa se malone kot komedija o nedoraslosti in neresnosti našega izobraženstva, ki tako rado uporablja velike besede, nima pa ne jasnega pregleda ne jasne zamisli, ravno tako pa tudi ne resnične moralne moči, ki jo je najti same tam, kjer vladajo jasni in realni smotri. »Kongres« je drama v treh dejanjih. Vsako izmed njih je razdeljeno v več prizorov, ki se vrste logično in smiselno, vendar povzročajo v gledalcu občutek nekakšne razkosanosti, ki se mu kdaj pa kdaj zazdi nepotrebna. Tako zlasti proti koncu, ko dogajanje izgublja intenziteto in moč. Veliki prelom v delu, ko se smisel stvari sprevrže iz drame v komedijo o razumništvu, je ostal žal nerazvit in je samo rudimentarno nakazan. Nosilci dogodkov so univerzitetni profesorji in politični funkcionarji na tej ustanovi. Med njimi je ustvaril Kozak vrsto plastičnih in zanimivih značajev naše sodobnosti. Prvo mesto med njimi gre vsekakor rektorju, ki je avtorju nastal kot živ monument moralne veličine nekdanjega sveta. V izredno značilno figuro naše dobe mu je zrasel lik docenta Gabrijela, moralno labilnega političnega moralista in besednika. Posebne razsežnosti je dal nosilcu stalinističnega duha v tej drami. Temu političnemu delavcu kljub njegovemu omejenemu fanatizmu ni mogoče odrekati neke notranje čistosti. Njegov antipod je tragični anarhist Damjan, vtem ko je sekretar in kasnejši predsednik Just človek prakse in smisla za realnost. Pri nekaterih izmed teh oseb so oznake njihovih poklicev gola formalacija. Manjšo vlogo aktivista, ki naj bi bil, ne vem zakaj, tudi pisatelj, je izpolnil A. Raner. To je v bistvu zlomljen človek, pripravljen na vse, pri tem pa vendarle občutljiv v svoji samozavesti in zato maščevalen. Vodilno vlogo v taboru demokratične opozicije je imel kot docent Gabrijel A. Kurent. Njegov lik je bil iskrenega, a vendarle samé v besedah živečega moralnega ogorčenja, ki se opaja samo nad seboj, zaradi česar je v trenutkih preizkušnje popolnoma nemočno in pripravljeno na vsako kapitulacijo. Nazorno podana figura, toda prizor ob zlomu pri odhodu rektorja, bi moral biti jasneje poantiran. Težo osrednjega konflikta je pa Kurent dolgo nosil zmagovito. Njegov skromnejši vernik Klement je bil B. Kralj, ki je naravno podajal tega v svoj mali svet zaverovanega, toda zvestega in naposled tudi hrabrega znanstvenega delavca. Sociologa in mizarja Damjana je predstavljal T. Slodnjak. Z inteligentnim in mirnim govorom je presenetljivo plastično izražal burna čustva tega krvavo ranjenega bitja. Čustva, ki so bila nevarna in ki ne poznajo ne preklica ne kompromisa. Izreden lik! Nenavadno živo žensko osebo je izoblikovala D. Počkajeva. Bila je polna nevarnega pohlepa, ki pa se kaže okolici v najnaravnejši in najnedolžnejši podobi. Zanimiva kombinacija moralnih faktorjev. Manj možnosti je imela s svojo vlogo J. Zupančičeva, ki je z obupom in resignirano trdnostjo izrazila, kar je pač izraziti mogla. Sodelovali so še: M. Benkova, M. Brecljeva, J. Albreht, M. Bajc, B. Miklave, D. Škedl, A. Valič ter J. Logar. Podali so živo individualizirane podobe profesorjev in drugih, toda njihovi teksti jim niso dali priložnosti za pravo kreativnost. Nalogo prenesti to zelo obsežno in govorno zahtevno delo na oder je imel režiser Z. Petan, ki sta mu stala ob strani scenograf U. Vagaja in A. Dolenčeva kot kostumografinja. Oba sta pokazala preprost okus in dober smisel za značaj dela. Režiser bi bil moral tekst skrajšati še občutneje, zakaj v besedilu je ostalo še precej mrtvih mest, če smem tako imenovati odstavke, ki ne nosijo v sebi dogajanja. Interpretiral je Ž. Petan delo umno in v skladu z avtorjevimi težnjami. Najvažnejša njegova naloga je bila skrbeti za jasen smisel dialogov, kar je opravil z dobrim razumevanjem in z zanesljivo psihološko vednostjo o osebah in dogodkih med njimi. Morebiti bi bil mogel kakor koli pomagati nekaterim okrnjenim prizorom, zlasti pa njihovim zaključkom do večje tehtnosti. Ravno tako bi nam bil mogel ustvariti polnejšo iluzijo Kongresa, ki je vendarle eno od osnovnih dejstev drame. Deset profesorjev nam jo seveda ne morejo pričarati. V celoti pa je ustvaril učinkovito, dobro izniansirano predstavo, ki se je odlikovala po odmerjeni plastičnosti besedila. Mislim, da mu lahko štejemo v zaslugo tudi uspehe, ki so jih dosegli nekateri igralci, zlasti mlajši. Mogočno vlogo rektorja je podal St. Sever z vernim smislom za dimenzije tega starega evropskega humanista. Bil nam je blag spomin na nekdanje dobre čase našega razumništva. V njegovo spremstvo spada profesor Jakob, ki ga je mirno in premišljeno predstavljal J. Rohaček. Njegov odpad ali izdajstvo nasproti rektorju pa sta prišla premalo pripravljena, ostala sta tudi brez prave izrazitosti. Osrednjega predstavnika odhajajočega stalinizma je z osvajajočo, plastično dikcijo, s silovito strastjo in z notranjo prizadetostjo brez primere, ki je mejila na resnično tragiko, igral R. Kosmač. Ustvaril je monumentalen lik redke izrazitosti in sugestivnosti. Njegov sekretar in naslednik J. Souček se je v igri globoko razlikoval od njega. Bil je zadržan in je le polagoma dopuščal vpogled v svoje karte. Premišljen in spreten kombinator v politični igri, toda akter, ki ve, kaj hoče, in ki navsezadnje hoče nekaj razumnega. Znal pa je biti tudi odločen in nevaren. Zrela kreacija. Manjšo vlogo aktivista, ki naj bi bil, ne vem zakaj, tudi pisatelj, je izpolnil A. Raner. To je v bistvu zlomljen človek, pripravljen na vse, pri tem pa vendarle občutljiv v svoji samozavesti in zato maščevalen. Vodilno vlogo v taboru demokratične opozicije je imel kot docent Gabrijel A. Kurent. Njegov lik je bil iskrenega, a vendarle samé v besedah živečega moralnega ogorčenja, ki se opaja samo nad seboj, zaradi česar je v trenutkih preizkušnje popolnoma nemočno in pripravljeno na vsako kapitulacijo. Nazorno podana figura, toda prizor ob zlomu pri odhodu rektorja, bi moral biti jasneje poantiran. Težo osrednjega konflikta je pa Kurent dolgo nosil zmagovito. Njegov skromnejši vernik Klement je bil B. Kralj, ki je naravno podajal tega v svoj mali svet zaverovanega, toda zvestega in naposled tudi hrabrega znanstvenega delavca. Sociologa in mizarja Damjana je predstavljal T. Slodnjak. Z inteligentnim in mirnim govorom je presenetljivo plastično izražal burna čustva tega krvavo ranjenega bitja. Čustva, ki so bila nevarna in ki ne poznajo ne preklica ne kompromisa. Izreden lik! Nenavadno živo žensko osebo je izoblikovala D. Počkajeva. Bila je polna nevarnega pohlepa, ki pa se kaže okolici v najnaravnejši in najnedolžnejši podobi. Zanimiva kombinacija moralnih faktorjev. Manj možnosti je imela s svojo vlogo J. Zupančičeva, ki je z obupom in resignirano trdnostjo izrazila, kar je pač izraziti mogla. Sodelovali so še: M. Benkova, M. Brecljeva, J. Albreht, M. Bajc, B. Miklave, D. Škedl, A. Valič ter J. Logar. Podali so živo individualizirane podobe profesorjev in drugih, toda njihovi teksti jim niso dali priložnosti za pravo kreativnost. Predstava je bila v celoti podana z živo kulturno zavestjo in z veliko vnemo. Delo režiserja in igralcev zasluži vse priznanje. Avtorjevo delo pa pomeni nenavadno poživitev našega izvirnega repertoarja in predstavlja po svojem duhu izpolnitev ene izmed velikih nalog dramske literature. »Kongres« je razbor moralne situacije nekega razumniškega sloja v naši družbi ali vsaj nekega njegovega dela. JOSIP VIDMAR

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.