Konstantin Simonov: "Veliko pomlajevanje sovjetske književnosti"
Živojin Todorović, Delo, 15. 3. 1968
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Pogovori s pisatelji sveta
Konstantin Simonov
,,Veliko pomlajevanje sovjetske književnosti"
Konstantina Simonova uvrščajo med najbolj znane sodobne sovjetske pisatelje. Piše pesmi, drame, romane in se aktivno ukvarja s časnikarstvom. Najprej je delal kot mehanik v leningrajskih tovarnah in njegove prve pesmi so izšle v tovarniških stenskih časopisih. To je bilo med letom 1930 in 1935. Ko je bil star dvajset let, se je vpisal na inštitut za pisatelje. Šolanje je dokončal v dveh letih. Potem si je izbral literaturo in časnikarstvo za poklic.
Leta 1940 je postal zelo popularen: z bojišč na Daljnem vzhodu je pošiljal poročila največjim moskovskim časnikom. Leto dni pozneje je postal vojni dopisnik na vzhodni fronti, med drugo svetovno vojno pa je bil na zelo pomembnih položajih. Navdušeno in iskreno je pisal o junaštvu malih sovjetskih ljudi, »o velikih dejanjih vojakov in državljanov«. Poročila je pošiljal vedno iz prvih bojnih vrst.
Konstantin Simonov nam je nekajkrat pisal iz Moskve, pogovarjali pa smo se z njim tudi lani v Splitu, kjer smo mu zastavili nekaj vprašanj.
Ali nam lahko poveste, kateri vpliv v literaturi je bil usoden za vašo ustvarjalnost?
Najprej bi se vam rad zahvalil zaradi pozornosti, ker ste se obrnili tudi name z enakimi vprašanji kot na številne druge pisatelje po svetu. Povedati moram, da je že v zgodnjem otroštvu, ko nisem še niti slutil, da bom kdaj pisal knjige, močno vplival name Lev Tolstoj, zlasti njegovo delo »Vojna in mir«. Pri trinajstih, štirinajstih letih je bila »Vojna in mir« moja najljubša knjiga in je še zdaj. Pogosto sem prebiral Tolstoja in vedno znova sta me prevzeli in navdušili njegovi, po mojem mnenju, bistveni odliki težnja, da bi prodrl najgloblje v resnico duševnosti vsakega človeka, in prizadevanje, da bi to resnico izrazil z vsemi možnimi sredstvi; pri tem pa se ni oklepal nobene od literarnih tradicij, ne stilnih, ne lepotnih in izraznih, niti usklajenosti izražanja in drugih. Prav ta težnja, da bi izpovedal najglobljo resnico o človeku ne da bi se pokoraval kateremukoli literarnemu pravilu, je vsa sredstva uporabljal po svoje - je značilnost njegovega književnega stila.
Ali še zmeraj menite tako?
Še vedno gledam na Tolstoja tako kot nekdaj. Zame je Tolstoj ostal vse življenje največji učitelj in lahko bi celo dejal edini. Vendar pa bi bilo to netočno, saj se učimo zavestno in podzavestno vse življenje. Zavestno sem si venomer prizadeval, da bi se učil le pri Tolstoju, vendar pa so z leti vplivali name tudi drugi literarni vplivi.
Katere so osrednje odlike sodobne književnosti v Sovjetski zvezi in do katerih najpomembnejših sprememb v sodobni književnosti je prišlo pri vas?
Zdi se mi, da v Sovjetski zvezi sodobna literatura napreduje. Naša književnost se je zelo pomladila, tako kot nobena druga literatura na svetu. Polovica pisateljev, ki sedaj tvorijo jedro v naši književnosti, je bila pred desetimi leti neznana. To pa je dokaz, da je naša literatura mlada in zdrava, da se nenehno izpopolnjuje z vedno novimi močmi.
Opažam tudi, da mladina, ki se loteva pisanja, veliko bolj obvlada to poklicno veščino, kot pa smo jo mi v mladih letih. Tega sem seveda vesel.
Najbolj bistveno pa je, da naša literatura živi s svojim ljudstvom, z njegovimi veselimi in žalostnimi dogodki, ukvarja se z vsemi zapletenimi vprašanji, ki nastajajo v našem življenju, in ponosen sem, da je tako sovjetska literatura naslednica velikih izročil ruske literature 19. stoletja.
Ali bi lahko na kratko povedali, kaj izražate v svojih delih oziroma kaj želite izpovedati?
Največ pišem o minuli vojni proti fašizmu. Večino svojih del, prozo, številne drame in pesmi, sem posvetil temu vojnemu obdobju.
Težavno je odgovoriti na vprašanje, kaj sem hotel povedati. Hotel sem izraziti, da pomeni vojna tragedijo, tragedija pa ostane vedno za vse ljudi, ki niso izgubili svoje človečnosti tragedija. Želel sem opozoriti, da bi pomenila vojna, čeprav je tragedija, za nas še hujšo nesrečo, če bi nas fašizem premagal, če bi izgubili svojo domovino, svojo svobodo, če bi izgubili vse, kar nam je drago. Hotel sem povedati, da lahko človek tudi v vojni ostane človek, če je njegov končni cilj človeški, ne pa zverinski. Seveda sem, ko sem pisal o vojni, želel izpovedati na različne načine tudi marsikaj drugega, bistveno pa sem že omenil.
Ali bi nam lahko povedali kaj več o gibanjih v sodobni svetovni literaturi?
Težko bi govoril o sodobni svetovni književnosti. Temu nisem kos, ker premalo poznam delo nekaterih pisateljev. Če bi odgovoril po svojih osebnih književnih simpatijah, mi je med sodobnimi tujimi pisatelji najljubši Hemingway.
Če bi sestavljali svetovno antologijo najboljših del, katero svojo knjigo bi uvrstili vanjo?
Za svojo najboljšo knjigo imam »Živi in mrtvi«. In zakaj? Zdi se mi, da se mi je v tem romanu boljše kot v drugih delih posrečilo predstaviti bralcem prvo, najtežje, junaško in tragično obdobje velike domovinske vojne.
Ko že govorimo o romanu »Živi in mrtvi«, ali ste v tem delu uporabili, glede na to, da ste se neposredno udeležili vojne kot borec in vojni dopisnik, avtobiografske elemente?
To vprašanje so mi že mnogi zastavili, saj je tudi glavni junak mojega romana »Živi in mrtvi« Sincov vojni dopisnik. Ne, Sincov ni avtobiografski oris značaja, ampak je plod osebnih vtisov, ki sem si jih ustvaril po neposrednih doživljanjih. Seveda je blizu mojim pogledom. V drugi pomembni osebnosti v svojem romanu, v poveljniku polka Serpilinu, vidim vojaka. Če pa ga presojam kot celovito osebnost, ne le kot poveljnika polka, oziroma če gledam nanj s politične plati, potem sem v njem povezal več človeških lastnosti, ki sem jih spoznal v življenju.
ŽIVOJIN TODOROVIĆ
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika Dramatika
- Archival material identifier
- 1968-03-10001-10100_10067-10068