Prihod novih ljudi
Toni Tršar, Ljubljanski dnevnik, 25. 3. 1968
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
TA TEDEN TA TEDEN TA TEDEN TA TEDEN TA TEDEN
PRIHOD
NOVIH LJUDI
15. festival jugoslovanskega dokumentarnega filma
BEOGRAD (Po telefonu)
Tik pred zaključkom letošnjega festivala dokumentarnega filma so nam praktično znane vse njegove dimenzije. Nedvomno je v zadnjem letu storjen pomemben korak naprej, ne oziraje se na to, da stare strukture, tiste, ki jih srečujemo že vrsto let, še vedno prevladujejo.
Ko smo pred letom dni ugotavljali, da je jugoslovanski kratki film pred krizo, smo znamenja stiske čutili v pravladujoči metodi našega dokumentarnega filma v tako imenovanem direktnem filmu ali filmu resnici. Dovolj poenostavljeni okviri metode, ki je pred osmimi leti preplavila svet, so pričeli počasi omogočati mala povampirjenja številnih avtorjev, ki jim marsikaj okoli filma in njihovega ustvarjalnega sveta ni bilo jasno: mikrofon v rokah tako imenovanega malega človeka, ki govori v kamero, je, namesto da bi z nekakšno psihoanalizo trenutka razkrival resničnost, se pravi vso kompleksnost človeka v tem trenutku, postal sredstvo za najrazličnejša najpogosteje simpatična duhovičenja, ki mu sicer ni bilo mogoče odreči priokusa resničnosti, ki pa je to resničnost bolj skrival kot razkrival. Posledica tega je bila nekakšna naivna mitizacija tako pojmovane resnice in človeka seveda, ki je v nenehnem kritičnem odnosu do obstoječe stvarnosti.
Letošnji festival je sicer pokazal, da takšna izhodišča še vedno prevladujejo, res pa je, da je s Škanato metoda filma resnice pripeljana do njenih pravih dimenzij (kar pomeni praktično z zamudo osmih let) in da po tem filmu mikrofon v roki človeka ni več vrednost sama po sebi, marveč sredstvo, ki lahko kaj pomeni šele v jasno grajeni strukturi dela.
Vprašanje je seveda, ali to hkrati pomeni, da bo poslej stvarnost v jugoslovanskem dokumentarnem filmu bolj dimenzionalna - kot doslej, se pravi, ali bo jugoslovanski dokumentarec bliže mnogovrstnosti življenja, kot je bil do zdaj.
Novi avtorji, ki so letos, naj si to priznamo ali ne, vendarle dali pečat festivalu, nakazujejo nekatere pomembne premike. Želimir Žilnik je nemara najizrazitejši glasnik drugačnega odnosa do stvarnosti na eni strani in drugačnega pojmovanja dokumentarnega filma. Žilnika ne zanima več stvarnost v njeni izvirni pojavnosti, kontinuiteta te stvarnosti in tako imenovana avtentičnost. Njemu je stvarnost predvsem element igre, ki jo s svojim filmom oblikuje v želji pač, da pa tej poti z igro, vihra- vo, ironično in sarkastično, predvsem pa atraktivno za gledalca, izrazi neki svoj kompleksnejši odnos do sveta. Premik je torej očiten. Osnova ni svet kot doslej, marveč avtor in njegova projekcija sveta. Zaradi tega Žilnik ne priznava več niti potrebe po avtentičnosti prizora, niti pravil dokumentarnega filma. Z njim je tudi v dokumentarnem filmu dovoljeno vse, njegovi okviri so okviri avtorjeve kreacije. Sorodna hotenja je čutiti tudi pri nekaterih drugih mladih avtorjih. Predvsem pri Karpu Ačimoviću, Jordanu Zafranoviću, Nikoli Karakljajiču in še nekaterih. Vsi namreč prekinjajo z dosedanjo jasnostjo zvrsti. Njihovi filmi so na meji med dokumentarnim in kratkim igranim filmom, se pravi, dramaturški in okviri sploh so potisnjeni vstran.
Navzlic tem novostim pa tudi v dobršnem delu filmov nove generacije čutimo del strukture, ki je last tudi dosedanjih ustvarjalcev. Tema dobršnega dela filma je človekovo agiranje v družbi. Prav zaradi tega je v teh delih pogosto čutiti neravnovesje, ki bo najbrž marsikaterega mladega ustvarjalca pripeljalo v dobro znane vode, ki nam iz njih, po tolikih letih variranja določenih tem, ne bodo govorili naravnost.
Sicer pa je nemara najizrazitejša značilnost tega festivala visoka metiersko-tehnična raven celotne proizvodnje in pa želja, razširiti tematske okvire našega kratkega filma.
TONI TRŠAR
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika Festivali
- People
- Karpo Aćimović
- Archival material identifier
- 1968-03-10001-10100_10133