Goldoni, Priština in Preradovič
B. Žganjer, Večer, 28. 3. 1968
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Goldoni, Priština in Preradovič
Zagrebški »kulturni« sprehodi
Od našega stalnega sodelavca
Gledališki in drugi kulturni dogodki v Zagrebu se vrstijo brez premora. Tako smo se znašli skoraj neopazno že v (pred)pomladni sezoni, ki jo je na gledališke deske v mestnem gledališču Komedija prinesla vesela, razposajena mediteranska sla po življenju »Krčmarice Mirandoline«, delo italijanskega mojstra odra iz 18. stoletja. Po Goldonijevi zaslugi se je morala umakniti z odra italijanska commedia dell'arte in narediti prostor bolj živim, sodobnejšim osebnostim njegovega časa. Najbrž je imel režiser Tito Strozzi v mislih prav takšnega Goldonija; pripravil je sicer nezahtevno, vendar še vedno zelo mikavno in prijetno predstavo, svoje osebe pa je približal občinstvu, in sicer tako, da je pustil, naj se Mirandolina in drugi junaki večkrat nevsiljivo »pogovarjajo« s publiko. K takšnemu osnutku, ki je malce »negoldonijevski« (ampak še vedno v slogu italijanske komedije), je zelo prispevala scena Aleksandra Augustinčiča, čeprav nas je na zunaj s tremi enako razporejenimi hišami spominjala na Plautov oder.
Naslovno vlogo je režiser zaupal Mariji Aleksič, s katero alternira v isti vlogi Branka Strmac. Obe sta ustvarili sicer različni krčmarici, vendar enako korektno in igralsko poglobljeno. To velja enako za korektne vloge viteza, markiza in conteja v kreacijah Eugena Franjkoviča, Vladimira Krstuloviča in debelušno simpatičnega Vladimira Leiba. Morda se je izvirnemu Goldoniju najbolj približala Sanda Fideršek, ki je zaigrala poredno Ortenzijo. Škoda, da je glasba, posneta na magnetofonski trak, prej škodovala kot koristila splošnemu ugodju, ker so igralci tudi peli, žal ne sočasno s posnetkom.
Na odru Teatra ITD v študentskem centru smo imeli priložnost videti »Naivne lastovke« Rolanda Dubillarda v režiji Mladena Škiljana, ki je iztisnil iz sicer sodobnega besedila celo več, kot mu je sicer duhoviti tekst ponujal. Gledalci so bili očividno zadovoljni s predstavo; v štirih nastopajočih so spoznali žive ljudi, ki se med seboj nikakor ne morejo sporazumeti in ne najdejo poti drug do drugega. Med igralci moramo pohvaliti »teto« Ervine Draganove, ki je skupaj s tremi soigralci (Ivo Serdar kot Bertran, Koraljka Hrs kot Germanie in Ivo Kadič vlogi propadlega Fernanda) v odmaknjenem pariškem lokalu Miše Račiča (mojster scene) ponazorila sodobnemu občinstvu sodobno problematiko.
»Krčmarica Mirandolina« na odru zagrebške Komedije: Eugen Franjkovič (Vitez di Ripafertta) in Marija Aleksič (Mirandolina)
Na odru ZDK je gostovala albanska Drama iz Prištine z dramsko legendo »Erveheja« Ahmeta Qirezija v režiji Muharema Qene. Čeprav večji del občinstva ni razumel besedila, se je gostje presenetljivo prepričal, da so dober in enoten ansambel, v katerem je sleherni igralec zaseben, dognan umetnik. Avtor je v svoji igri združil elemente sodobnega modernega (morda celo zahodnega?) gledališča z ljudskim izročilom, ki ga je črpal iz bogate in nam Slovencem skoraj neznane zakladnice šiptarskega ljudstva.
V dvorani teatra ITD, ki vsekakor ni primerna za glasbene nastope, so se predstavili glasbeniki Manhattan Percussion Ensamble iz ZDA pod taktirko dirigenta Paula Pricea. Izmed skladb sta ljubiteljem tolkal ugajali zlasti dve: »Interakcije za vibrafon in tolkala« Johna Bergama in »toccata za marimbo in tolkala« Roberta Kellyja. Po glasbeni plati lahko nestrokovno ocenimo nekatere kompozicije za svojevrstno mešanico jazza in klasičnih koncertnih glasbenih oblik. Vsekakor so mojstri iz ZDA res enovit ansambel, čeprav po mnenju poprečnih poslušalcev preveč in morda celo po nepotrebnem uporabljajo tolkala, ki baje označujejo njihov posebni slog.
V počastitev 150-letnice rojstva hrvaškega pesnika Petra Preradoviča je Hrvaška matica v zbirki »Orion« pripravila posebno knjigo pesnikovega dela. Prireditelj književnik Dragutin Tadijanović je za novo zbirko izbral Preradovičeve pesmi iz zbirk »Prvenci« in »Nove pjesme«. V tretji, zadnji oddelek so uvrščene pesmi od leta 1851 dalje. Najzanimivejše je poglavje pod naslovom »Preradovič o sebi«. Vanj je Tadijanović uvrstil pesnikove odlomke s tematiko iz lastnega življenja. Prav tako je prireditelj objavil mnenja sodobnih kritikov o pesniku, med drugimi tudi Vrazovo sodbo.
Za novo knjigo Hrvaške matice je Jugoton posnel tudi ploščo. Na eni strani recitira igralec Zlatko Crnkovič nekatere znane Preradovičeve pesmi, na drugi pa so posnete skladbe Vatroslava Lisinskega na besedilo Petra Preradoviča Moja ladja in Lahko noč, ki ju izvajajo zbor zagrebške RTV in tenorist Nikola Šterle.
B. Žganjer
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- Archival material identifier
- 1968-03-10001-10100_10168