Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Bolj ko ne na isto temo

Herbert Savodnik, Celjski tednik, 28. 3. 1968

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
TEDEN SLOVENSKE SODOBNE DRAME V CELJU MINIL BREZ RAZBURJENJ Bolj ko ne na isto temo Vse skupaj bi mogli nasloviti tudi »človek-upornik«. Toda zmagovit je samo v otroški igri Leopolda Suhadolčana »Narobe stvari v mestu Petpedi«. Sicer, kam bi tudi prišli, če bi že otrokom vzeli upanje! Vendar že Suhadolčan v svoji, četudi otroški igri, načenja odnose med ljudmi, pojme o nasilju, svobodi in podobno, kar je zatem osrednja misel v delih Gregorja Strniše, Ignaca Kamenika in Primoža Kozaka. Človek se vedno znova upre nasilju; upira se sicer v vsakem primeru po svoje, a v vsakem primeru si znova izbere takšno ali drugačno obliko novega nasilja. Morda bi kazalo, spregovorili nekaj več tudi o bolj ali manj izrazitem misticizmu. V Strniševem delu je to Samorog, pri Kameniku Stvaritelj, da o Mahničevem triptihu sploh ne govorimo. Kozak se je sicer izognil čustvenega misticizma, toda njegovi junaki nosijo v sebi sodobne oblike nestvarne zanesenosti, ki niso pravzaprav nič drugega. Po splošnem občutju lahko rečem, da so bili najlepši večeri s Suhadolčanom, Cankarjem (Verdovnikove »Gospa Judit« in SLG Celje s ponovitvijo »Lepa naša domovina«) in Kozakom. Pri teh predstavah smo bili vseskozi na tleh, a kljub temu smo občutili čustveno, dramsko in miselno zanesenost, ki je v nas nekaj ganila. Strniševa poetična drama nam kljub leporečju in bogastvu jezika, prispodob in motivov vendarle ni iz veličastja ponudila nič oprijemljivega. Kakor da bi šli skozi mavrico in bi ostali vseeno brezbarvni. Kamenikove »Marionete« so bile bolj oprijemljive; njih smisel je bil izrazit, situacije konfliktne in dogajanje dramaturško izpeljano. Toda, znova vprašujem, čemu posledični obup, ko človek prihodnosti ne najde rešitve za svojo eksistenco in ko tudi Stvaritelj (v zadnjem stavku z »velikanjem«!) ne ve več, kam. In slednjič Kozakov »Kongres«. Najsi še tako današnji in vseskozi razumljiv, dramatičen, ostane vendarle ciničen in nespremenljiv, češ takšni smo pač. Prav, takšni smo. Ne oporekam, niti ne menim terjati, da bi nas morala odrska umetnost spreminjati; vsaj za vsako ceno ne! Toda, smo drugačni. In prav tega drugačnega smo v tednu slovenske sodobne drame pogrešali. Naj se še za hip zadržim pri Mahničevi obdelavi starih ljudskih motivov. Štrekljeve knjige nam hranijo obilico ljudskega. Toda kako pe- to je to ljudsko blago! Mahnič pa je videl le en del, pa še precej omejen del. Če bi bil kristjan, bi bil užaljen zaradi cirkusa na odru, to, kar sem, pa mi je komaj branilo, da se nisem nekajkrat glasno zasmejal. Nisem uspel, da bi do potankosti izoblikoval ocene posameznih stvaritev slovenskih sodobnih dramskih piscev, vendar sodim, da je bilo vse, kar smo videli precej enostransko, brezizhodno, in pogubno. Naši dramatiki imajo zatorej še dosti možnosti, a izvajavci vsi po vrsti s kvalitetnimi predstavami jamstvo, da bomo mogli še kdaj videti tudi doživeto res slovensko dramo. HERBERT SAVODNIK

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.