100-letnica rojstva: Maksim Gorki
Mladina, 3. 4. 1968
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
100-LETNICA ROJSTVA
MAKSIM GORKI
Gorki (1868-1936), to je Detinstvo, Med tujimi ljudmi, to so Moje univerze, Artamonovi, Na dnu, Foma Gordejev, Mati, življenje Klima Samgina, to so njegovi Spomini na sodobnike in novele in učeniški spisi in kakšna pesnitev. Tolstoj mu je nekoč dejal: »Človek si ne more misliti, da ste bili kdaj majhni. Tako ste čudni! Kakor da bi bili odrasli prišli na ta svet. V vašem mišljenju je še marsikaj otroškega in nezrelega, toda videli ste toliko življenja. Več ni treba.« In to je res, Gorki se je v svojem hudourniškem življenju že zgodaj srečal z vso pohlepnostjo surovega življenja trgovcev in obrtnikov, z žalostno resničnostjo ruskega dna, z bosjaki, ki so zanj tako zanimivi in dragoceni ljudje. Bil je umetnik izjemne usode, dedič najboljših tradicij ruske klasike, ki ga zanima zlasti človek, njegovo trpljenje in upor. Pravi: ... dragi so mi predvsem ljudje tiste vrste, ki so se pripravljeni upirati življenju, na vsak način tudi s silo.
Rojen 28. marca 1868 v Nižnem Novgorodu, ki se zdaj po njem imenuje Gorki, je bil že v otroških letih sirota, v šolo je malo hodil, učil se je pri ljudeh, ki jih je ljubil, in v knjigah, ki jih je tudi ljubil. Kje se je učil, pripoveduje v spisu »Kako sem se učil pisati« (1928), iz katerega je naslednji odlomek o knjigah.
Kako sem se učil pisati?
Vtise sem prejemal neposredno iz življenja in iz knjig. Prvo vrsto vtisov lahko primerjamo s surovinami, drugo s polfabrikati ali, govoreč grobo, da bom jasnejši - v prvem primeru je bila pred menoj živina, v drugem pa z nje odrta, izvrstno obdelana koža. Za marsikaj se imam zahvaliti tuji literaturi, zlasti francoski.
Moj ded je bil trd in skop, toda nisem ga videl, nisem ga razumel tako dobro, kakor sem ga videl in razumel, ko sem prebral Balzacov roman »Evgenija Grandetova«. Evgenijin oče, stari Grandet je bil tudi skop, trd in sploh mojemu dedu podoben, toda bil je bolj neumen in ne tako zanimiv kakor moj ded. Ob primerjavi s Francozom je ruski starec, ki ga nisem ljubil, pridobil, zrasel je. To me ni pripravilo do tega, da bi bil spremenil svoj odnos do deda, toda bilo je veliko odkritje — knjiga ima sposobnost dokazati mi o človeku nekaj, česar ne vidim, ne poznam v njem.
Dolgočasna knjiga Georgea Elliota »Middle March«, knjige Auerbacha, Spielhagena so mi pokazale, da ljudje v angleški in nemški provinci ne žive čisto tako, kakor v Nižjem Novgorodu v Zvezdinski ulici, vendar ne mnogo bolje. Pogovarjajo se o istem, o svojih angleških in nemških kopejkah, o potrebnosti strahu pred bogom in ljubezni do njega, vendar kakor ljudje iz naše ulice ne ljubijo drug drugega, zlasti pa ne ljubijo posebnih ljudi, ki so tako ali drugače neslični večini, ki jih obdaja. Sličnosti med inozemci in Rusi nisem iskal, ne, iskal sem razlike, a našel sem sličnosti.
Dedova prijatelja, propala trgovca Ivan Ščurov in Jakob Kotelnikov sta premišljevala iste stvari in prav tako kakor ljudje v znamenitem romanu Thackeraya »Semenj ničevosti«. Brati sem se naučil ob knjigi psalmov in sem zelo ljubil to knjigo, ki govori v prekrasnem, muzikalnem jeziku. Ko so se Jakob Kotelnikov, moj ded in sploh starci pritoževali drug drugemu na svoje otroke, sem se spominjal pritožb kralja Davida bogu zoper svojega sina, upornika Absalona, in zdelo se mi je, da starci govore resnico, ko dokazujejo drug drugemu, da ljudje sploh, mladi pa še posebno, žive vedno huje, postanejo neumnejši, bolj leni, zakrknjeni ne bogaboječi. Točno isto so govorili hinavski junaki Dickensa...
V mojem branju kajpada ni bilo nikakršnega sistema in doslednosti, vse je potekalo slučajno. Brat mojega gospodarja Viktor Sergejev je rad bral francoske »bulvarske« romane Xavierja de Montépina, Gaboriauja, Saconéeja, Bouvierja, ko pa je prebral te avtorje, je naletel na ruske knjige, v katerih so se s posmehom in sovraštvom opisovali »nihilisti« revolucionarji.
Slabih knjig sem prebral brez števila, toda tudi te so mi bile v korist. Zlo je treba v življenju poznati prav tako dobro in točno kakor dobro. Vedeti je treba čimveč. Čim raznovrstnejša je skušnja, tem više dvigne človeka, tem širše mu postane obzorje.
Inozemska literatura mi je dajala bogato gradivo za primerjanje in me je navduševala s svojim znamenitim mojstrstvom. Risala je ljudi tako živo, plastično, da so se mi zdeli telesno dojemljivi, in pri tem sem jih videl zmeraj bolj aktivne, kot so Rusi — govorili so manj, storili več.
Pravi in globok vzgojni vpliv je imela name kot pisatelja »velika« francoska literatura — Stendhal, Balzac, Flaubert; »začetnikom« bi zelo svetoval, naj bero te pisatelje. To so resnično genialni umetniki, velikanski mojstri oblike; takih umetnikov ruska literatura še nima. Bral sem jih v ruščini, toda to me ne ovira, da ne bi občutil moči besedne umetnosti Francozov. Po velikem številu »bulvarnih« romanov, po Mayne Reidu, Cooperu, Gustavu Emaru, Ponson du Terrailu so povesti velikih umetnikov vzbujale v meni vtis čudeža. Spominjam se: »Preprosto srce« Flauberta sem bral na binkoštno nedeljo zvečer; sedel sem na strehi kolnice, kamor sem zlezel, da bi se skril praznično razpoloženim ljudem. Bil sem popolnoma pretresen ob tej povesti, gluh in slep bučni pomladni praznik mi je zastrla postava navadne ženščine, kuharice, ki ni izvršila nobenega junaštva, nobenega zločina. Bilo je težko razumeti, zakaj so me preproste, znane besede, ki jih je človek zložil v povest o »nezanimivem« življenju kuharice, tako razburile? V tem je tičala neka nepojmljiva coprnija in ne izmišljam si — da sem nekajkrat mehanično in kakor divjak pregledoval liste proti luči, kakor da bi skušal med vrsticami najti coprniji razlago.
Poznal sem na desetine knjig, v katerih so bili opisani tajinstveni in krvavi zločini. Pa mi pridejo v roko »Italijanske kronike« Stendhala in spet nisem mogel razumeti, kako je to narejeno. Človek opisuje okrutne ljudi, maščevalne morilce, jaz pa berem njegove povesti, kakor »Življenje svetnikov« in občutim kakor pri »Sanjah bogorodnice«, ob povesti o njenem »obiskovanju muk«, ki jih trpe ljudje v peklu.
Popolnoma pa sem bil poražen, ko sem v Balzacovem romanu »Šagrinova koža« bral strani, na katerih je popisana gostija pri bankirju in kjer hkrati govori kakih dvajset ljudi, ki ustvarjajo kaotičen trušč, katerega mnogoglasje sem nekako prav slišal. Poglavitno pa je to, da nisem samo slišal, marveč tudi videl, kdo kaj govori, videl oči, smehljaje, kretnje ljudi, četudi Balzac ne opisuje ne obrazov ne postav bankirjevih gostov.
Sploh me je umetnost predstavljanja ljudi z besedami, umetnost delati njih govorico živo in slišno, popolno mojstrstvo dialogov spravilo v začudenje pri Balzacu in pri Francozih. Balzacove knjige so kakor oljnate slike in ko sem prvič videl Rubensove slike, sem se spomnil prav na Balzaca. Ko berem brezumne knjige Dostojevskega, si ne morem ne misliti, da imam biti za marsikaj hvaležen ravno temu velikemu mojstru romana. Ugajale so mi tudi suhe, določene knjige Goncourtov, ki so kakor risbe s peresom, in mračne s temnimi barvami slikane podobe Zolaja. Romani Hugoja se mi niso prikupili, celo »Leto 1793« sem prebral ravnodušno; vzrok te ravnodušnosti mi je postal razumljiv, ko sem se seznanil z romanom »Bogovi so žejni« Anatola Francea. Stendhalove romane sem bral že v času, ko sem se naučil marsikaj sovražiti, in njegova spokojna beseda, skeptični smehljaj sta zelo utrdila moje sovraštvo.
Iz vsega o knjigah povedanega izhaja, da sem se učil pisati pri Francozih. Prišlo je to slučajno, vendar mislim, da ni bilo slabo, in zato zelo svetujem mladim pisateljem učiti se francoščine, da bodo brali velike mojstre v originalu in se pri njih učili umetnosti besede.
»Veliko« rusko literaturo Gogolja, Tolstoja, Turgenjeva, Gončarova, Dostojevskega, Leskova, sem bral veliko kasneje. Leskov je nedvomno vplival name s čudovitim znanjem in bogastvom jezika. To je sploh odličen pisatelj in fin poznavalec ruskega življenja, pisatelj, ki še vedno ni pravično ocenjen v naši literaturi. A. P. Čehov je trdil, da se ima za marsikaj zahvaliti njemu. Isto bi po mojem mnenju lahko rekel tudi A. Remizov.
Opozarjam vas na te zveze in vplive, da lahko ponovim: znanje zgodovine razvoja tuje in ruske literature je pisatelju neogibno potrebno.
- Categories
- Dramatika
- People
- Ivan Sergejevič Turgenev Victor Hugo Nikolaj Vasiljevič Gogolj Maksim Gorki Fjodor Mihajlovič Dostojevski Lev Nikolajevič Tolstoj Anton Pavlovič Čehov Anatole France Émil Zola Ivan Aleksandrovič Gončarov
- Archival material identifier
- 1968-04-10101-10200_10226