Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Znanec iz sosedne ulice

Miran Sattler, Ljubljanski dnevnik, 7. 4. 1968

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Znanec iz sosedne ulice BOŠTJAN HLADNIK Se nisem videl dobre karikature o njem, čeprav se pridružujem sodbi, da je očitno ves, kakršen je, podoba za to vrsto upodobitve. Dobila sva se na »Bellevueju« in vsaj meni ni šlo za kakršen koli lep ali lepši zorni kot, iz katerega bi štel nebotičnike ali bolj sodobno, stolpnice v Ljubljani. Šlo pa mi je za čim ugodnejši pogled na Boštjana Hladnika, predvsem pa za pogled vanj. Slovinov vinjak je nedvomno trenutno pijača, ki jo hvalijo celo Francozi, ki so vajeni courvoisiera. V originalnih čašah je teh nekaj požirkov žlahtnosti samo še pridobilo. Tako napolnjeni čaši sta pri prijateljskem čin čin spodbudno zažvenketali v lepem tonu. Oba se nisva zavedala, kako sva prijadrala na sredino njegovega življenja in zanimanja, neprekinjenega razmišljanja in udejstvovanja, katerega začetek in konec je filmska umetnost. V razgovoru sem startal iz predpostavke, da pomeni njegova prisotnost kjerkoli: v restavraciji, krčmi ali kinu določeno posebno radovednost. Njegova osebnost namreč tudi v tem okolju sili, da je zapažena. Vsi tisti, ki šele ta hip spoznajo, koga imajo pred seboj, navadno ošpičijo pogled, ker jim je navsezadnje do tega, da čim bolj dojamejo odgovor na vprašanje: »A, to je tisti Boštjan Hladnik?« Hudo se bojim filmske kamere, je rekel med drugim in mislil na njen učinek, kadar bi bila uperjena vanj. Potem jo neizmerno spoštujete, s tem ste pa nehote povedali tudi, kako spoštujete in cenite svoje delo? Vselej resno delam in svoje delo smatram za resno. Filmov Boštjana Hladnika resda ni treba posebej predstavljati. Kadar je zavrtel kolobar svojega novega dela, je vselej po svoje razburil duhove. V tej zvezi mi je tole rekel: Vsak film, ki ga delaš, je tvoj. To se mi zdi bistveno. Drugače pa je film mednaroden in v govorici dogajanj, registriranih na celuloidu, ni več razlik. Dokopal se je do mnogih skrivnosti te umetnosti, po kateri je jel čofotati kot otrok po škafu, saj ga je prvi obisk kinopredstave urekel. Potem je požiral vse, kar je bilo s tem v zvezi, z zajemalko, in ko je spoznal magičnost celuloidnega traku, se mu je zapisal, kot se ljudje zapišejo hudiču. — Ste kdaj pomislili, od kod ta strast? Ne vem. Gre pa res za nekaj takega, ker menim, da mora v človeku samo kaj takega goreti, če je pripravljen z glavo skozi še tako debel zid. In jaz čestokrat ubiram takšno pot. Nekaj jih je, ki hodijo za vami. Ne mislim z glavo skozi zid, ampak vas posnemajo v stilu in hote njih. Pri tem ste jim že trasirali pot. — Nehote in nevede sem utiral neko pot. Francoz res ni hvalil vinjaka. Spet sva trčila. Zdaj je bil ton drugačen, manj žlahten, ker sva polovico žlahtnosti že odpila. — Konvencionalno vprašanje vas najbrž ne bo motilo, ker se mu ne moreva izogniti, kajti v tem grmu lahko tiči zajec, ali pa je to ključ med ključi, ki zares odpira ključavnice vrat, za katerimi je odgovor na vprašanje, kaj je pravzaprav v tem trenutku s slovenskim filmom? oči, s prsti pa je nervozno zabobnal po mizi. Z našim filmom je zelo slabo. In to ni nič čudnega. Od leta 1945 gre pravzaprav za udejstvovanje iste generacije, ki deli in vlada. Mladi so odvisni, to pa veliko pomeni, kajti če se upogneš, izgubiš svojo osebnost. Za filmskega delavca pa to pomeni, da izgubi bistveno. Kot da bi mu naglas povedana misel nekoliko razrahljala živce, je nadaljeval v eni sapi in naprej ugotavljal: Kar zadeva naš film, nismo samo konservativni, ampak smo celo reakcionarni. Zakaj, na primer, v Srbiji delajo toliko filmov, zakaj nabavljajo toliko tehnike, zakaj zidajo ateljeje? Nekje najmodernejša tehnika, pri nas pa licitacije. Prilegel se je požirek. Kako se ne bi! In kako boste ukrepali naprej? Delati čim več filmov in to kjer koli, kjer bo za to možnost. Najbolj doma se kajpada počutim doma. Režiser Boštjan Hladnik je delal v Nemčiji, Švedskem in je prišel v stik z mnogimi filmskimi delavci. Zanimalo me je, če se je kaj navzel profesionalne mednarodne miselnosti. Takole mi je to pojasnil: — Vse vloge za kamero so pravzaprav po vsem svetu še po značaju enake: od tajnice režije do osvetljevalca. In tu razlik ni. Razumemo se, le privatno govorimo drug jezik. — Kje pa so le razlike, ki jih ne bo mogoče nikoli povsem zgladiti? Te pa so v montaži; bolj greste na jug, počasnejši ritem je, tempo, in manjša ali večja temperamentnost je zaznavna. Boštjan Hladnik ima o slovenskih igralcih, pa tudi jugoslovanskih, zelo dobro mnenje. Če je nekdo dober v gledališču, pravi, je tudi na filmu dober. So pa kajpada izjeme, kot povsod. Film zahteva igralca osebnost, medtem ko teater v tem ni tako vztrajen. Ali na dogajanja okoli sebe vselej gledate kot filmski režiser, ali se ozirate kdaj tudi kot privatnik? Zdi se mi, da prevlada prvo, kar ste omenili. Namreč v resnici gledam okoli sebe kot režiser in sem le malokdaj privatnik. Ste pomislili kdaj, kako bi voz slovenskega filma zapeljali s kolovoza vsaj na cesto I. reda? Vsem mladim avtorjem bi dal proste roke. In nadvse bi spoštoval in negoval pravila igre, ki zahtevajo, da gre človek, ki se je odločil za poklic režiserja, po določeni poti, od tretjega asistenta naprej. Pa imamo v Sloveniji sploh kaj mladih? Se vi že prištevate v srednjo generacijo? Mladih ni. Sam pa se še počutim mladega. Hudo pa je, če je kdo mlad, in se prišteva med staro filmsko generacijo. Ste prepričani, da ste v teh razmerah ohranili svojo osebnost? Ravnam tako in zavedam se, da sem ohranil svojo osebnost. O neobetajoči prihodnosti te umetnosti pri nas nisva podrobno govorila, ker sva se lotila spominov: hodila sva na Vrtačo in spominjala učiteljic, šolskega dvorišča, hladne kleti, kjer so hranili šolske rekvizite in učiteljev, ki so se pisali Flere, Jere in Šeme. Videl sem vse njegove filme in bil z ustvarjalcem zdaj na štiri oči. Ves čas med razgovorom se mi je ponujala označitev: nemirna intenzivnost Boštjana Hladnika. In mislim, da je to točno. Rad pa bi to drugače razložil: napet je, hud je, močan je in oster je. Nedvomno odlične silnice za filmskega ustvarjalca. MIRAN SATTLER

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1968-04-10101-10200_10255-10256
Report a problem to oder@slogi.si.